*i*Ne prosim te, da me poljubiš, niti da se mi opravičiš, ko mislim, da nisi ravnal prav.*i*
*i*Ne bom te prosila, da me objameš, ko to najbolj potrebujem.*i*
*i*Ne prosim te, da mi poveš, kako lepa sem, niti da mi napišeš kaj lepega.*i*
*i*Ne bom te niti prosila, da mi poveš, kakšen je bil tvoj dan, niti da mi poveš, da me pogrešaš.*i*
*i*Ne bom te prosila, da se mi zahvališ za vse, kar počnem zate, niti za to, da si ob meni takrat, ko je moja duša na tleh.*i*
*i*Seveda te ne bom prosila, da me podpiraš pri mojih odločitvah.*i*
*i*Ne bom te niti prosila, da mi prisluhneš, ko imam za povedati tisoč zgodb.*i*
*i*Za nič te ne bom prosila – niti za to, da ostaneš z mano za vedno.*i*
*i*Ker če te moram za vse to prositi, potem si vsega tega ne želim več.*i*
- Frida Kahlo
*b*Po pristanku na trda tla*b*
"Oh, pa kje je zdaj taksi, ki sem ga naročila." se mami jezi, ko stojimo pred letališčem.
Cecilijo sem nazadnje videla včeraj zvečer v sobi, nato pa je izginila. Iz žepa potegnem telefon in preverim če mi je Hana odpisala. Druživa se že od prvega razreda, in naenkrat mi več ne odpisuje, ne oglaša se na klice, nič.
"Angelina, kaj počneš?" me vpraša Manuela. Zagledam, da je taski pripeljal in da vsi gledajo vame. Kovček podam vozniku in sedem v taksi.
"Torej dekleti, danes se bomo oglasili v šoli in še k frizerju moramo, pred tem in..." razlaga moja mami.
Sama se zagledam skozi okno. Čez pol ure, oz. 30 minut oz. 1800 sekund *i*obupa*i*, se taksi ustavi, Manuela, mami in jaz stopimo iz taksija in se napotimo po ulici k frizerju oče pa se odpelje v naš novi dom.
"Dober dan." nas v angleščini pozdravi visoka frizerka. Z mami se začneta nekaj pogovarjati medtem, ko do mene pride mlado dekle in mi pomigne proti frizerskemu stolu v kotu. Sedem na stol in pogledam v ogledalo. Zagledam sebe, navadno 14 letno dekle, ki ima črne kodraste lase, ki ji segajo do sredine prsnega koša, bledo kožo in velike zelenkaste oči. Frizerka stopi do mene mi lase odmakne od obaza in še zraven razkrije moja ušesa. Malo presenečeno me pogleda, ko zagleda moje uhane. Na levem ušesu imam štirikrat prebodeno mečico, v desnem ušesu pa še imam dvakrat prebodeno mečico. Ne mislite si, da to delam, da bi izstopala ali iskala pozornost. Moji uhani prikazujejo moje strahove, vsakič, ko sem odkrila nov strah, sem si dala delati novo luknjico.
Seveda vse uhane skrivam pod lasmi, kot vse svoje strahove skrivam v sebi, da za njih ne ve nihče, in tudi nikoli ne bo.
"Torej, kaj bova naredili?" si frizerka ogleduje moje lase.
"Kako gosti so, kaj bi dala za takšne kodre..." mi laže. Ne maram same sebe, niti svojih las, ampak se ji samo nasmehnem.
"Samo špice odstrizite prosim, tako tri centimetre?" ji rečem.
Prikima vzame škarje in mi odreže špice. Nato še mi lase poškropi s nekakšni sprejem in mi malo poudari kodre, da moja glava igleda kot krošnja od drevesa.
"Hvala." se zahvalim in odidem proti Manueli, ki je pravkar vstala iz stola. Svoje gladke rjave lase ima postrižene v kratek bob, ki ji zelo pristoji.
"Nobene učitne spremembe torej?" me pogleda Manuela.
"Ne, tebi pa lepo pristoji nova frizura." se nasmehnem.
"Dekleti..." naju pokliče mama, ki že hodi proti izhodu, kjer račun od striženja vrže v koš. Z Manuelo pohitiva za njo. Spet sedimo v taksiju, ki drvi po Londonskih ulicah.
"Sedaj bomo odšle v vajino šolo, da še uredimo vse potrebne stvari preden se začne september." že v zagnanem tempu govori mama.
S sestro se zatopita v pogovor, ki pa mu sama ne sledim.
Če še slučajno nisem omenila, grem v St. Marie Hall, to je šola za mlade dame od 11 - 18 leta. In ne vem. Ne vem kako bom to zdržala, ampak moram izpolniti željo svojih staršev, čeprav so oni pozabili kako je to biti otrok s sanjami. Še enkrat preverim svoj telefon in ugotovim da mi Hana še kar ni odgovorila na sporočila. Zazrem se skozi okno po katerem začno padati majhne dežne kapljice. Zdi se, da nebo joka zame, za moje sanje o tem, da bi imela normalno najstništvo, brez nekega pretvarjanja, da sem elegantna, kulturna in tako naprej. Sama imam rada borilne veščine, branje, slovenščino, ki je v Angliji ne bo... Manuela je moja dvojčica, čeprav sva si zelo različni, ona je v pravem pomenu besede mamičina elegantna baletka. Ko me bo zagledala ravnateljica šole, se bo verjetno odzvala tako: *i*"Ste prepričani, da je to Vaš otrok?"*i* prav vidim pomenljiv pogled, ki ga bo namenila moji mami, in se potem odobravajoče nasmehnila Manueli. Vedno je bilo tako, da je Manuela tista vodilna sestra, ki jo imajo vsi radi se hitro spoprijatelji in učiteljem vedno odgovarja s pravilnimi odgovori. Jaz pa sem *i*tista*i*. Tisto rahlo čudno in zasanjano dekle, ki ima nos vedno v kakšni knjigi, ima bolj malo prijateljev in je vedno tiho. Edino, ko grem na trening se zares sprostim, tam te nihče ne sodi ali te po izgledu ocenjuje, tam sem zares kdor sem. Prepustim se gibom in udarcem in to je to. Karate že treniram 7 let in imam rjavi pas. Na začetku je mami hotela, da treniram balet kot Manuela, ampak se je moj oče strinjal z mojo odločitvijo.
"Angelina..." neučakano moj tok misli prekine mama. Stopim iz avtomobila in se razgledam. Zagledam zeleno pokrajino in v daljavi gozd, nato se še obrnem na drugo stran, seveda smo že na obrobju Londona. Pred mano se bohoti velika šola v viktorjanskem slogu. Stavba je pravokotne oblike in ima na vseh štirih straneh po en stolp. Grajena je iz opeke, streha je iz skrilavca, vhodna vrata do katerih pelje kamnita pot iz Londona z drevesi ob straneh, pa so iz temnega lesa z grbom šole, nad vrati pa napis *b*St. Marie Hall*b*. Stavbo seveda "krasijo" okna, ki so ozka in lokasta razdeljena z belimi lesenimi križi.
Sedaj stojim poleg taksija, ki se je seveda ustavil pred ograjo, ki zapira nadaljno vožnjo po tej ravni turobni kamniti cesti. Na ograji iz kovanega železa je stara tabla z napisom *i*founded in 1880*i*. Mama gibko stopi iz avtomobila in pozvoni na zvonec ki je pripet na ograjo, kamere, ki so pripete na najvišjem delu ograje, torej petih metrih, se obrnejo proti nam. Vrata se začno počasi odpirati. Od tu moramo pot z mamo in Manuelo nadaljevati same. Mami vozniku plača, on pa se nam prijazno nasmehne in nam izroči Manuelin in moj kovček. Odpravimo se naprej po poti. Nato pa pridemo do vhodnih vrat, tistih lesenih, kjer stojita dve dekleti, stari okoli 16 let. Obedve imata oblečeni uniformi in lase spete v tesno figo. Prijazno se nasmehneta Manueli in mami, meni pa bolj kot: "Ojoj, še ena, ki bo rabila popolno preobrazbo..." Odpreta nam vrata, da stopimo v šolo in jih za nami tudi zapahneta. Razgledam se in zagledam velike lestence, stare sedežne in takoj na levi strani ravnateljičino pisarno pred katero že stojita mami in Manuela. Mami nato potrka na vrata.