*i*"Tudi če me ne bo tam, ti bom stala ob strani in podpirala tvoje odločitve"*i*
Stojim pred ogledalom in v odsevu vidim sebe, nisem si podobna, *b**i*nisem tista oseba, ki želim biti, nisem tista, ki je Cecilija upala, da bo uresničila svoje sanje*b**i*. V podobi v ogledalu vidim dekle oblečeno v modro krilo do kolen, belo srajco preko katere nosi svetlomoder brezrokavnik z grbom šole na katerem je vrana, ki sedi na veji, oblečene pa ima tudi dolge črne hlačne nogavice in črne lakaste čevlje. Vsaj lase lahko imam spuščene pomislim.
"Lase si moraš speti v figo." se mi nasmehne Vaanya, dekle isto sato kot jaz, ima lepe črne lase, temnejšo polt in je indijskega videza, ampak ima seveda popoln britanski naglas. Iskreno je najprijaznejša oseba tu. V sobi poleg mene so še Manuela, Zoe (rjavolaska atletske postave, ki spada kot sem ugotovila med popularna dekleta), Agatha (odločno in glasno dekle z rdečimi lasmi in je seveda Zoeina prijateljica) in Lyn (drobno in suho dekletce svetlih las a plahega pogleda, ki jo ima Zoe že od prvega trenutka, ko je stopila v to sobo *i*pod nadzorom*i*).
"Tako." reče Vaanya in me prebudi iz razmišljanja.
"Hvala ti." se ji nasmehnem.
Razgledam se po naši sobi. Ni ne velika ne majhna, v njej sta dve okni, ki imata pogled na zelenico levo od šole, Pod enim oknom je moja postejla, pod drugim pa Vaanyina. Nasproti najinih so še postelje preostalih treh deklet. Vsaka od nas ima ob ležišču tudi predalnik za shranjevanje našega imetja. Ker pa je ta šola iz leta 1880, pa imamo seveda skupne kopalnice in toalete, tako da lahko rečem samo: "Jupiii!"
Potem pa iz zvočnika zadoni klavir kar razglasi, da je še samo 10 minut do spoznavne ure.
"Ne morem verjeta, da se nam letos pridružijo tudi fantje!" vzhičeno vzklikne Zoe, Agatha pa ji zavzeto prikima.
"Jupiii, še več ljudi s katerimi se bom morala ukvarjati..." pomislim sama pri sebi, in se nasmehnem Vaanyi, ki ujame moj zgrožen pogled.
Vse v sobi hitro pograbimo čezramne torbe z grbom šole, in se odpravimo po temačnih hodnikih do tretjega nadstropja kjer so učilnice (seveda pa so tudi v drugem nadstropji, ker jih nikoli ni preveč) Ustavimo se pred učilnico, ki je pred začetkom pouka očitno zaklenjena.
"Čakaj, nisva se še prav predstavili." me pogleda Vaanya.
"Torej, moje ime je Angelina, priimka ne bom govorila, da si ne boš zlomila jezika, ko ga boš poskušala izgovoriti, tebi pa celo dovolim, da me kličeš Angie, kar je zelo velika čast, ker to dovolim samo prijetnim osebam, ki se nimajo za kaj več" in Hani... pomislim pri sebi.
Nadaljujem: "Stara sem 14 let, prihajam iz Slovenije in sem na sarkastičen način zelo srečna, da sem tu. Moje veselje kar poka po šivih!"
Vaanya se iskreno zasmeji: "Moje ime je Vaanya, ti me lahko kličeš Vaan, stara sem 14 let. Rodila sem se v New Delhiju, ampak je moj oče po narodnosti Anglež, mami pa seveda Indijka. Priimek imam po mami zato o njem ne bomo. To šolo obiskujem že od 11 leta tako, da druge izbire seveda kot, da sem vesela nimam. Je pa res, da če bi ostali v Indiji mogoče tako dobrih možnosti ne bi imela..."
Takrat me zapeče vest in žalostno se namrščim.
"V redu je." se nasmeji Vaanya in dobi prikupne jamice v licih.
*b*"Hej! Pazi!"*b* zaslišim, ampak je prepozno, saj mi takrat prileti torba naravnost v prsni koš.