Sedim pred vrati. Bela so. Ne vem, kaj se skriva za njimi, a raje bi jih pustila zaprte, tudi če bi me radovednost ubijala.
Na njih visi karton z velikim napisom: »PSIHOLOGINJA MAJA«.
Tudi če se trudiš, da ga ne bi opazil, ga ne moreš spregledati. Pade ti v oči in se naseli v zenice.

Pogledam okoli. Sedim na rumeni klopci, ob meni pa oči, ki buljijo v telefon. Globoko vdihnem in v nosnicah zaznam prijeten, odišavljen prostor. Spominja me na domače piškote.

V prsih me tako stiska, kot da bi se v njih zanetil požar. Kmalu bo od mene ostal le še pepel. Samo v požar moram stopiti. Čez vrata.
Zelo sem tiho, ker ne vem, kaj naj pričakujem. Želim si le domov, čeprav vem, da nisem nikjer varna.

»Sofija Hartman?«

Zasliši se tuj glas. Zdi se mi, kot da moje ime še nekaj dolgih sekund odmeva po hodniku.
Sofija. Sofija. Sofija.

»Pridi, greva se stehtat,« mi reče gospa srednjih let. Jaz jo samo pogledam — dovolj, da me razume.

Stopim na to kovinsko ploščo pred seboj. Moje noge se dotaknejo mrzle kovine. V svojem roza spodnjem perilu gledam v tiste »čudežne« številke. Številke se višajo, pa spet manjšajo, pa spet višajo, pa spet manjšajo. Ne vem, zakaj sploh gledam. Saj vem, da skoraj nič ne jem — ampak morda mi bo tehtnica povedala, da sem v redu. Da še obstajam.

Številka se nato ustavi. Zdi se mi, kot da bi se morala še premakniti, ampak se ne.
Začudeno pogledam. V trenutku sem prepričana, da je ta njihov merilnik teže pokvarjen. To je moja edina razlaga. Saj vem, da ne jem veliko, da se hrane že dolgo izogibam zaradi strahu.
Ampak — ali je res tako hudo? Je moje telo res tako šibko?

Gospa pogleda številko.

»33,5 kilogramov, z obleko,« se zadere v sosednjo sobo.

Nato me pogleda.
»Koliko si stara, ljubica?«
Globoko vdihnem, da bi povedala, koliko bednih let sem že na svetu.
»Trinajst in pol,« skoraj neslišno izdavim.

Pokima in nekaj zapiše na rumen listek.

»Usedi se v čakalnico. Maja te bo kmalu prišla iskat,« mi reče. Njen glas se mi zdi pomirjujoč, vendar se spomnim, da veliko stvari v življenju ni takšnih, kot se zdijo.

Vsedem se nazaj na svoj stol. Oči me pogleda.

»Kaj so rekli?« me vpraša in me pogleda globoko v oči.
Ne morem mu povedati, da so me stehtali, ker ga bo zanimalo, koliko kilogramov imam.

»Nič, samo povedala mi je, kdo je moja psihologinja,« mu potiho odvrnem.

Pokima in vstane, da bi si pretegnil noge.
Srce mi začne razbijati. BUM. BUM. BUM.
Srce čutim povsod — še v prstih na nogah. Slabo mi je in obdaja me grozen, grozen strah. Kot da sem ujeta v kletki. Če bom šla ven, me bodo pojedli volkovi, če pa bom ostala v njej, bom umrla od lakote.

Obrnem se na desno. Zastane mi dih.
Bela vrata. Odpirajo se
Škripajo. Škripajo. Škripajo
Tako kot moje
srce…


----------------------


Evo nov delčekkkkk....upam da vam je vsec.