*roza*OBNOVA 2.DELA*roza*
Sofija doživi panični napda.Na kraj pridejo reševalci .Njen srčni utrip je velik,prevelik.Odpeljejo jo v bolnico.Kaj pa potem?*roza*
-----

*b*PANIČNI NAPDA*b*-vedenje ko te popolnoma preplavi panika se treseš,kričiš, ko ti srce razibja prehitro dilhas,si omotičen se počutiš ujeto.
-----

Reševalec parkira. Vrata rešilca se sunkovito odprejo. Kolesa postelje zaropotajo po kovinski rampi, ko me potiskajo ven. Jaz še vedno ležim na tisti oranžni postelji.

Še vedno brez odgovora.

Kaj je mislil tisti reševalec v vozilu? Zakaj je besedo pogoltnil nazaj v grlo? Odpeljejo me v ordinacijo.

Soba je svetla. Preveč svetla. Vonj po čistilih udari v nos. Bele stene. Bela tla. Bela halja.

Vse belo.

Le jaz ne. Jaz sem temen madež na tej popolnosti.

Zdravnica sedi na rumenem, malce zibajočem se stolu. Moje oči ostro opazujejo list papirja v rokah, na katerega z modrim kulijem nekaj zapisuje.

»Povedali so mi, kaj se je zgodilo. Kako se zdaj počutiš?«

Zdravnica vpraša mirno, skoraj mehko. A jaz začutim leden rez v njenem glasu.

Vzame majhno lučko iz žepa. Z njo mi posveti v oko.Močne svetlobe mi zadenejo zenice. Zagledam utripajoče bele lise.

»Ja … zdaj sem bolje,« izdavim. Glas je tih. Preveč tih, nenaraven.

»Kaj pa ob incidentu? Si imela glavobol? Slabost ali pa tr…«

Beseda se zatakne v zraku. Kot da je večja od vsega ostalega.

*i*Slabost.*i*

*i*Slabost.*i*

*i*Slabost.*i*

Ničesar več ne slišim. Samo to.

Strmim v tla, kjer se ploščice bleščijo kot ogledalo. Za trenutek se mi zdi, kot da na njih vidim sebe.*i* 'Sofijo Hartman, ki se neznasko bo…'*i*

»Sofija?« zaslišim glas zdravnice, ki prereže moje misli.

»Moram vedeti, če ti želimo pomagati,« mi odgovori in v njenem glasu čutim kanček jeze.

Hočem nekaj reči. Glas pa se zatakne v grlu.

»N… ne spomnim se,« izdavim skoraj neslišno.

»Aha...dobro potem pa kar na stvar, mislim da si …«

In spet se stavek zlomi. Spet ostane nedokončan. *i*Spet, spet, spet.*i*

Vrata ordinacije se sunkovito odprejo. Zrak v sobi se premakne. Neopazno, a jaz ga čutim.
Noter pridrvi mami. Zadihana. Na obrazu pa začutim paničen izraz.

»Sofija! Si v redu?!«

Soba je velika in njen krik skoraj da odmeva.
Za njo stopi oče. Tišji. Njegov pogled pa … trši. Kot da me obtožuje. Kot da sem naredila nekaj narobe. Le kaj, se sprašujem.

Pokimam. Dovolj, da mami malo oddahne. Oče ostane hladen, a se rahlo nasmehne in me poboža po glavi.

»Prosim, usedita se,« reče zdravnica.

Nato nerodno vstane s stola.

»Sem dr. Alina.«

Mami stisne roko. Ponudi jo tudi očetu. Jaz pa ji z očmi sporočam, da ni treba.

»Mislim, da smo ugotovili, kaj se je zgodilo z vašo hčerko,« začne zdravnica.

»Najbrž je premalo pila in jedla. Zato se ji je vrtelo,« hitro poseže vmes mami.
Njene oči me prežarijo. Kot detektor laži. Kot bi hotela prebrati, ali sem res jedla.

»Možno,« odvrne zdravnica. Nastane kratek premor, ki se mi zdi dolg celo večnost. Glas postane resnejši.

»Ampak v tem primeru ni šlo za to.«

Vsi utihnemo.Tako smo tiho da se ne sliši našega dihanja.
*i*Tišina.*i* Tišina, ki te prereže,ki te zadane.

Slišim samo tiktakanje ure na steni. In svoje srce.*b* Bum. Bum. Bum. *b*Spet se prebuja ta glas v glavi.

»Sofija je doživela panični napad,«
izreče zdravnica in si popravi črna očala. Nato si na svoj list nekaj zapiše.

*i*Panični napad?**i*


Besedi mi udarita v glavo kot udarec.


*i*Kaj je to? Kaj pomeni?*i*

*i*Je nevarno?*i*

*i*Bom umrla?*i*

*b*Bom … bruhala?*b*

Moje misli se zapletajo same vase.
Mami in oče se spogledata.

»Ste prepričani?« vpraša oče. Njegov glas zveni sumničavo, skoraj ostro.

Zdravnica se zazre naravnost vame. Njene oči so mirne. Odločne.

»Sem prepričana,« pravi tiho, a trdno.

»Je kdaj obiskovala psihologa?« doda.

Oče pogleda mamo in nato odkima. Njegovo lice je brez vsakega nasmeha. Kot kamen. Pogledam mami,in vidim da je pri njej enako

»Sofija,« se zdravnica obrne k meni.

»Predpisala ti bom super psihologa. Prijaznega. Takega, ki bo s tabo govoril o tvojih strahovih.«

'Strahovih? Kaj je mislila s tem? Imam le en strah. En sam.
Ampak ta strah je v moji glavi prepovedan. O njem se ne govori. O njem se ne razmišlja.'

*b*O njem … se molči.*b*



------

evo seen dellll<3
ta del mi je popravila moja učiteljica za slj tako da upam da bo cim manj napak:heart_eyes:Hvala vseeemmmm za vse like kometarcke lepe besedice res mi pomeni ogromno.Upam da se poistovrtite z Sofijo<3