Rada vas bi opozorila, da berete na lastno odgovornost tak da ne bit pol jezni na mene zarad tega dela pa ne rečt da vas nism opozorila, da je žalostno.
kr jaz sm se jokala k sm to pisala
~~
Izkaže se, da so se naši prepiri umirili, odpihnil jih je naš smeh. Gledamo film, smejimo se komediji, jemo kokice in srkamo vročo čokolado.
Življenje, ki se nikoli ne bi rabilo končati, rada bi ostala v tem trenutku za vedno. Živela bi z njimi do konca svojih dni. Smejala bi se z njimi dokler ne umrem, dokler ne postanem spomin za njih. To bom tudi storila, ljubila jih bom do konca svojih dni, ki so mi šteti.
Po koncu filma se odpravim domov.
Objamem Izabelo, močno jo stisnem k sebi, vonj po čokoladi, lešnikove oči, prečudoviti rjavo-rdeči lasje. To je ona, moja najboljša prijateljica. Moja Izabela. Moja Izi.
»Adijo Izi, rada te imam, najboljša prijateljica na celem svetu si. Se vidva.« ji zašepetam na uho.
Objamem Andreja, topel objem, zelene oči, črni lasje. Andrej, moj prijatelj.
»Adijo, pazi na Izi. Res si dober prijatelj,« te besede so namenjene Andreju.
Nazadnje objamem Luka. Svetlo rjavi kodri, temno rjave oči, ki skrivajo toliko bolečine. Njegov vonj, isti, kot že od osnovne šole. Ljubim ga. On je Luka, moj Luka. Prijatelj in tudi, nekaj več, kot le prijatelj.
Luka se ponudi, da me pospremi domov, pomaha Izabeli in Andreju v slovo in stisne mojo roko. Stopim čez prag Andrejevega stanovanja. Mogoče je zadnjič.
---
»Veš, da te ljubim? Vedno te bom, nikoli te ne bom prenehala,« rečem Luku, ko prispeva do odvoza pred mojo hišo.
»Jaz te še bolj,« doda Luka, mesečina lune, pa njegove lase naredi v srebrne. Lasje se lesketajo pod mesečino, oči pa se lesketajo od solz.
»Obljubi mi, da ne boš sposoben spet ljubiti po moji smrti.« Tokrat je prvič, prvič, da izgovorim besedo smrt. Prvič, da se z njim pogovarjam o tem, ker čutim, da je zadnjič.
Luka prikima, »obljubim.«
Poljub. Mehek, domač, topel. Moji prsti se zakopljejo v njegove lase.
»Ljubim te,« rečem preden stopim v hišo.
»Ljubim te,« ponovi Luka, vem, da je res in vedno bo.
---
Mama sedi za kuhinjskim pultom, kuha kosilo za jutri. Oče sedi na naslonjaču bere knjigo.
Prvo grem do mame, objamem jo ona pa me stisne k sebi.
»Rada te imam, mami,« rečem.
»Oh, jaz tebe tudi, lepo spi,« reče mama, kot, da ni nič nenavadnega še en normalen dan. Čeprav zame ni, ker je morda zadnji.
»Lahko noč, rada te imam,« rečem še očetu in ga objamem. Njegove roke, me pobožajo po glavi.
»Lahko noč, jaz tebe tudi,« reče.
---
Ležem v posteljo, čas za spanje. Težko diham, oči se mi začnejo zapirati, moje veke postajajo vse težje, dihanje pa ponehuje.
~~
Naenkrat je v svoji glavi zaslišala tihi pok, kot da nekje daleč nekdo zapira vrata sveta. In potem… spomini. Niso divji ali kaotični, temveč mehki, plavajoči.
Jedilnica, pomarančni sok, kjer je prvič srečala Izi, ko jo je polila.
Otroški smeh radosti, ki se rodi iz zaupanja.
Andrej, ki se zafrkava z vsemi, a je vedno prvi, ki pride, ko se vse podre.
Lukova roka, kjer je vedno prostor, da se njegovi prsti prepletejo z njenimi. Njegove mehke ustnice.
Vonj po jagodah in čokoladi.
Toplina objema, ki diši po domačnosti in obljubi.
»Ostani živa.«
Izin glas, tresoč, prošnja, ki še vedno odmeva v prsih, močnejša od bolečine.
Mama, ki sedi na kuhinjskem stolu, s skodelico kave, ki je nikoli ne spije do konca. Njen nasmeh, ki je utrujen, a svetel. Oči, ki skrivajo ves svet skrbi, le zato da hčerka misli, da je vse v redu.
Oče, ki jo nese na ramenih, ko je bila še majhna. In njegova volja, ki jo je bila pripravljena vedno obvarovati.
Spomini začnejo počasi bledeti. V Milini glavi pa nastopi tema. Večna, neskončna.
~~~
Sredi noči, me prebudi klic. Mama od Mile. Pričakoval sem, da se bo to enkrat zgodilo, nisem hotel, da bi bilo tako hitro. Vem, kaj pričakovati.
»J-ja,« se oglasim s tresočim glasom.
Najprej jok, »Luka, o-ona je… je u-umrla,« vedel sem, da bo enkrat nastopil čas. Ampak zakaj ravno zdaj?
Prekinem telefonsko linijo, najprej zakričim, potem jočem.
Moje krike zaslišita mama in Melina.
»Mami, umrla je, umrla!« rečem solze pa mi tečejo.
Tudi mami zajoka, Melina je zmedena, »kdo?«
»M-Mila,« premolknem. Moje srce se je razdrobilo na tisoč drobnih koščkov.
Zdaj joče še Melina. Tri srca, ki se parajo.
Vse, kar si želim, je, da bi me Mila zdaj potegnila v objem in rekla, da bo vse v redu.
Ampak je ne bo več.
In nič ni več v redu in dvomim, da bo še kdaj.
---
Zjutraj gremo z Izi in Andrejem k Milinim domov izreči sožalje, se zmeniti podrobnosti za pogreb…
Ko čakam Andreja in Izi na odvozu pred hišo premišljujem, tam sem stal prejšnji večer z Milo, zdaj je več ni. Mila se mi prikazuje vsepovsod, stoji pred vrati hiše, maha mi skozi okno njene sobe. A vse to so le misli, Mile več ni.
Od daleč opazim Izi in Andreja. Izabela začne teči in priteče do mene in se mi vrže v objem.
Danes je njen rojstni dan, njene najboljše prijateljice več ni. Umrla je na njen rojstni dan, Izabela se nikoli ne bo sprijaznila z Milino smrtjo, začela pa se bo kaznovati in nikoli več ne bo praznovala svojega rojstnega dneva.
»Vse najboljše,« rečem.
Ne odgovori, le njene solze začnejo počasi spet prekipevati na plano.
---
»Kakšne rože?« Milina mama je vzburjena.
»Pomirite se,« jo miri Andrej, jaz pa zaplavam v svoje misli. Kakšne rože? Absolutno roza tulipane, njene najljubše rože. Vedno sem ji prinašal roza tulipane in tega nikoli več ne bom počel. Spet me zajame val žalosti. Njeno smrt dojemam počasi, a vsakič, ko se začnem zavedati, da je res me to še bolj stre.
»Roza tulipane,« rečem z solznimi očmi.
»Oh, saj res,« reče njena mama in se nasmehne. Ni pravi nasmeh, zaigran je, skriva bolečino in utrujenost. A ne zamerim ji, saj ji namenim isti nasmeh. Zaigran.