guys berete na lastno odgovornost
ta del morda vključuje nasilje...
priporočam paket robčkov ob branju :')
the last part of the story...
~~
Ponoči več ne spim, le razmišljam, jočem in globoko v sebi umiram zaradi čustev. Predstavljam si, da Mila sedi v postelji, me boža po laseh in prigovarja, naj ne jočem.
Ampak nje več ni. To me znova in znova vrže na realna tla in takrat je spet čas za žalost.
Čakam, da mi zazvoni budilka, vsakih petnajst minut pogledam na telefon, vedno znova mi zlomi srce slika nas, ki jo imam za odzadje. Jaz, Mila, Izi in Andrej. Milin nasmeh, sinje modre oči, prečudoviti svetli lasje, jagode. Nikoli več je ne bom videl v živo, ne bom več začutil njenih prstov, ko bodo prepleteni z mojimi, ne bom več zavohal njenega jagodnega vonja.
Vsega je konec.
Končno zazvoni budilka.
---
Črna srajca in hlače, bled, prazen obraz, brez sledi veselja. To sem jaz, ko se pogledam v ogledalo.
Sovražim slovesa, od vedno, vse odkar sem moral pustiti brata in očeta v Ukrajini, v vojni. Ju peljati v smrt. Morala sta ostati. Jaz pa sem šel na boljše, včasih razmišljam če zreta iste zvezde, kot jaz in se sprašujeta, »Oh, misliš, da Luka tudi gleda v zvezde?«
---
Vsi so v črnem, ki je za mene barva smrti, konca. Preveč ljudi, znani obrazi iz šole, profesorji, ljudje, ki so podobni Mili in sklepam, da so njeni sorodniki.
Sočutni nasmehi, stiski rok. Sovražim pogrebe.
---
Malo morje različnih oči, ki zrejo v mene, med njimi iščem sinje modre, Miline. A teh ni, Mile ni, ne bo se vrnila.
Odkašljam se, Milina starša sta nas prosila, naj povemo nekaj o Mili in tako zdaj stojim tu, v rokah živčno prepogibam papir z govorom.
»Danes stojim tukaj z občutkom, ki ga ne znam zares opisati. Vem samo to, da sem izgubil osebo, ki mi je pomenila več, kot sem si sploh kdaj znal predstavljati. Izgubil sem najboljšo prijateljico, prvi pravi dom zunaj svoje družine… izgubil sem punco, ki mi je pokazala, kaj pomeni resnično ljubiti in biti ljubljen.
Njen smeh je bil najlepša glasba, njene sinjo modre oči pa so bile moj najvarnejši kraj. Vonj po jagodah me bo za večno spominjal nate, kjerkoli že bom.
Vem, da je bila močna. Pa vendar…nihče ni pripravljen na to, kar se je zgodilo. Nihče od nas ne bi smel biti tukaj. Mi bi morali danes govoriti o prihodnosti, o sanjah, o tem, kam vse bo še prišla… ne pa se poslavljati. Bila je premlada za konec in predobra za smrt.
Hvaležen sem, ker sem jo smel imeti ob sebi. Hvaležen sem za vsak nasmeh, vsak objem, vsako neumnost, ki sva jo naredila skupaj. Spomini so boleči, ker jo pogrešam, vsak dan znova si jo predstavljam, kako še je vedno živa. Vidim jo. Potem se zavem, da je vse le v moji glavi in preplavi me val žalosti.
Nikoli je ne bom pozabil, ne bom dovolil, da se moji spomini izbrišejo. Ne bom si dopustil, da ona poste spomin, saj je bila več, kot le spomin.
Mila, če poslušaš to, nekje od zgoraj, bi ti rad povedal še…« glas se mi zatrese, solze pa mi butajo na površje, z rokavom si obrišem oči in dodam.
»Povedal to, da te imam rad, vedno sem te imel, vedno te bom imel. Nosil te bom v srcu in nikoli te ne bom pozabil.«
Konec govora, sedem nazaj na stol, z listkom papirja pa se prikaže Izabela.
Živčna je.
»J-jaz sem Izabela,« utihne. Kaj se dogaja v njeni glavi?
Tišina je, nekdo zakašlja.
»In sem njena najboljša prijateljica, no bila sem, mislim, saj veste, kaj mislim,« Izabela je pretirano živčna. Kar naenkrat pa ji govor steče, ko začne pripovedovati o Mili, o njeni najboljši prijateljici. V njenih očeh pa opazim plamen prijateljstva, ki nikoli ne bo ugasnil, pa čeprav je njena najboljša prijateljica mrtva.
Na koncu še Andrej pove par besed.
Solze, žalost, dež, nagrobnik z izklesanimi zlatimi črkami. *i*Mila *i*
---
Dnevi so minevali, vsak dan je bilo lažje a ob enem težje. Kmalu bo nastopil čas mature, maturantskega plesa. Jaz sem brez plesalke, povabil sem Milo, a te ni več.
Tekle so sekunde, minute, dnevi, ki so se prelevili v mesece.
Jesensko listje je začelo odpadati iz dreves, jesen se je poslavljala. Zima je jesen ubila z nežnim poljubom.
Včasih opazujem gola drevesa in razmišljam o snegu. Oboževala je sneg. Ljubila je zimo.
---
Božični večer, sedimo pri Andreju doma. Blagi nasmehi. Izabela je popolnoma strta. Komaj še sedi na stolu, samo čakam, da bo spet izbruhnila njena jeza.
»Vesel božič!« nazdravimo in trknemo s kozarci.
Jemo in pogovor dokaj steče, ne omenjamo Mile, saj bi to vse potrlo.
»Zelo okusna hrana,« pohvali Andrej, Izi in jo poljubi na glavo.
Nasmehnem se. Rad ju imam, ostala sta še mi le onadva. Pa sem mislil, da bomo živeli skupaj, srečno do konca svojih dni.
Izabela se nasmehne, prvič po dolgem času, nasmeh pa ni zaigran temveč pravi, resničen.
Čez čas pa Izabela doda, »T-tam bi morala sedeti na stolu poleg Luka. Njen nasmeh bi moral žareti in njeni prsti bi morali biti prepleteni z Lukovimi,« v sobi zavlada tišina.
»Obljubila mi je, da me ne bo zapustila! Pa je vseeno šla! Zakaj?!« Izabela postane jezna.
»Hej, hej, hej, Izi,« jo miri Andrej.
»T-tam stoji pred vhodnimi vrati in se mi smeji, zlobno se mi smeji. In zdaj odhaja,« Izabela gre proti vratom in steče ven iz bloka.
Z Andrejem se poženeva za njo. Na ulici se ne sliši božično petje, temveč Izabelino vpitje, »kako si me lahko zapustila?! Obljubila si mi, da me ne boš!« vpije v prazno, nikogar ni.
Andrej steče do nje in jo objame, ona pa se prepusti solzam. Hipa, »sem si vse spet samo predstavljala?« reče z otožnim glasom.
Andrej pa pokima, rahlo premakne glavo. Ona pa naprej joče. Približam se jima.
»Domov hočem,« reče Izabela, ne misli Andrejevega stanovanja, temveč hišo iz svojega otroštva.
»Izi ne smeš, saj veš, da je nevarno,« jo roti Andrej, oba se zavedava česa so sposobni njeni starši.
»Zadnjič mi je pisala mama, rekla je naj pridem na božično večerjo, rekla je, da me pogreša,« Izabelin glas se zlomi, »rada bi šla k njej.«
Tokrat jo razumem.
---
Mrzla ulica, mi stopamo proti Izabelini hiši, Andrej se je strinjal, da lahko gre, le če greva jaz in on poleg, da se prepriča, da je varno.
Onadva se držita za roke, jaz pa hodim za njima.
Prispemo do hiše, Izabela stopi na verando in potrka. Vrata ji odpre njen oče. Ne zgleda vesel in ne, ne, ne. Prva klofuta, sledi jih še več.
»Kako si drzneš?! Zapustiš naju?! Brez mojega dovoljenja!« njen oče kriči na njo. V hipu se z Andrejem podava in stečeva k njej čez cesto.
Vidim le še svetle žaromete avtomobila...
~~
Andrej je stekel čez cesto uzrl se je čez svojo ramo, a ni ga več videl. Ležal je na tleh, avto ga je zadel, krvavel je. Takrat pa se je zgodilo najhujše, njegovo neenakomerno dihanje se je ustavilo, prenehalo. Njegov trup se ni več spuščal in dvigal, zdaj se je le spustil in ni se več dvignil.
Andrej je zakričal.
Vrata hiše so se zaloputnila, Izabela je ležala na tleh, z novimi praskami, bolečimi udarci in krvjo.
Stekel je do nje in se sklonim k njej, »Izi, dihaj, prosim poglej me, ostani z mano. Ne morem izgubiti še tebe,« ona se je izgubljala v svojih mislih. Njene oči pa so se zapirale.
»Rada te i-imam,« mu je rekla in z roko iskala njegovo. Stisnil je njeno roko in rekel, »tudi jaz te imam rad,« stisnil je njeno roko, ni dobil več njenega stiska nazaj.
Zaprla je oči in tudi ona je izginila. Pojavile pa so se nove Andrejeve solze in še večja bolečina v njegovem srcu, paralo se mu je. Kot, da bi ga nekdo vrgel in pustil, da se razleti na tisoče drobnih koškov.
Takrat še je Andrej začutil večno temo.
Tako so vsi upali, da se bodo pridružili Mili. Da jim bo bolje v onostranstvu, kjer bodi brez skrbi, le uživali bodo v druženju. Bili bodo prijatelji do konca svojih dni. Zdaj pa upajo, da bodo prispeli v boljši kraj, da bodo skupaj za večno.
Tu na Zemlji pa bodo ostali tako dolgo, dokler jih ne bodo znanci in ljudje izbrisali iz svojega življenja. Dokler ne bojo ti zavrgli njihovih skupnih spominov. Dokler ne bojo postali spomini.
Še vedno pa ostaja vprašanje, kako je Andrej umrl?
Bilo je takoj za tem, ko se je vstal in hotel poklicati reševalce, saj sta njegova punca in prijatelj ležala mrtva na tleh. Jokal je in srce ga je bolelo, krivil se je za njuno smrt. Ker če ne bi popustil in dovolil Izi iti domov, bi bila še oba živa. Z rokavom puloverja si je obrisal solze, na svojih rokah pa je čutil kri, ki se je počasi strjala.
Začutil je čudno bolečino v hrbtu. Grozovita bolečina se je razširila v mesto, kjer je nož prebodel njegovo telo. Čutil je kri, ki mu počasi lije iz telesa. Ni imel moči, da bi kričal.
Ampak Andreja ni ubil vbod v hrbet, ubilo ga je to, ko se je obrnil in videl, kdo drži nož.
Zazrl se je v znane oči in te so bile zadnje, ki jih je uzrl...

*b* Konec*b*
~~~
omg to je konec. jaz bi se vam tak zahvalila da ste prebral pa lajkal pa vse, da ste spremljali mojo zgodbo. ful bi se pa rada še zahvalila looni pa ajdi k sta prebrali in komentirali skoraj vsak del <3
lov youu all