Zgodba o prijateljstvu
*b*8 let kasneje...*b*
Večer pred prvim šolskim dnem. Preživim ga v svoji sobi, z glavo med koleni in solznimi očmi. Še zadnjič pogledam telefon, ga prižgem in spet opazim. Praznino. Ničesar. Nikogar. Nikomur ni mar. Cele počitnice sem čakala, a odgovora ni bilo. Niti od Lane. Niti od Mihe. Bi moralo to pomeniti konec? Da me je usoda pač oddaljila od njiju?
Bilo me je strah. Nisem vedela, zakaj se ne oglasita in to je bilo težko prenašati cela dva meseca. Bilo je več kot 1000 možnih razlogov, in vsi so bili slabi. Kaj če sta umrla? Kaj, če se jima zgodila nesreča? Kaj pa... če me enostavno nočeta več?
Nisem vedela, kaj je hujše. Vedela sem le to, da se je moja jeza spremenila v tesnobo in depresijo. Bila sta edina, ki sta me razumela. Če me zdaj pustita, sem uničena. Brez podpore bi bila uničena. Že tako ali tako sem, vendar sta me samo onadva vedno postavljala na noge in me spodbujala. Nikogar drugega nisem potrebovala. A zdaj, te počitnice je bilo vse kar sem počela, smiljenje sami sebi. Razmišljala sem o tem, kako se lahko ravno meni dogajajo take čudne zadeve, kot je npr. ločena starša, oba alkoholika in osamljenost. Nisem imela bratov, ali sester. Niti bratrancev, ali sestričen. Vse kar sem imela sta bila samo Lana in Miha. In nič več. Nič več si niti želela nisem.
V tem trenutku pa je vse drugače. Bila sem sama. Popolnoma sama. Tako zelo zelo sama, da si niti predstavljati ne morete. K nikomur se nisem mogla zateči. Nikomur nisem mogla pripovedovati o svojih problemih. Nisem imela rame, na katero bi se zjokala. Cele počitnice nisem imela tega, kar potrebuje vsak preprost človek.
Toda jutri je prvi šolski dan 8. razreda. Jutri ju bom videla. Misel na to je vesela, a hkrati me je še vedno strah, kaj bosta rekla. Zato sem do polnoči razmišljala samo o tem. Ni me brigalo, kako mi ne-spanje škodi. Važna sta bila samo onadva. Samo ti dve življensko pomembni osebi, s katerima sem preživela dolgih 7 let. Samo Lana in Miha.
Ura je bila 3:00. Vstala sem iz postelje in poiskala telefon, z upanjem, da se je morda kdo od njiju le spomnil name. Na to ubugo, malo Veroniko. A nato sem osupnila. Nemudoma sem odklenila telefon in pristisnila na sporočila.
V trenutku sem spremenila vzdušje v moji glavi. Bil je Telemach. Ta blesav Telemach mi je pisal sredi noči in vzbudil nepotrebno upanje. No, se je pa vsaj on spomnil name. Se mi zdi.
Večer pred prvim šolskim dnem. Preživim ga v svoji sobi, z glavo med koleni in solznimi očmi. Še zadnjič pogledam telefon, ga prižgem in spet opazim. Praznino. Ničesar. Nikogar. Nikomur ni mar. Cele počitnice sem čakala, a odgovora ni bilo. Niti od Lane. Niti od Mihe. Bi moralo to pomeniti konec? Da me je usoda pač oddaljila od njiju?
Bilo me je strah. Nisem vedela, zakaj se ne oglasita in to je bilo težko prenašati cela dva meseca. Bilo je več kot 1000 možnih razlogov, in vsi so bili slabi. Kaj če sta umrla? Kaj, če se jima zgodila nesreča? Kaj pa... če me enostavno nočeta več?
Nisem vedela, kaj je hujše. Vedela sem le to, da se je moja jeza spremenila v tesnobo in depresijo. Bila sta edina, ki sta me razumela. Če me zdaj pustita, sem uničena. Brez podpore bi bila uničena. Že tako ali tako sem, vendar sta me samo onadva vedno postavljala na noge in me spodbujala. Nikogar drugega nisem potrebovala. A zdaj, te počitnice je bilo vse kar sem počela, smiljenje sami sebi. Razmišljala sem o tem, kako se lahko ravno meni dogajajo take čudne zadeve, kot je npr. ločena starša, oba alkoholika in osamljenost. Nisem imela bratov, ali sester. Niti bratrancev, ali sestričen. Vse kar sem imela sta bila samo Lana in Miha. In nič več. Nič več si niti želela nisem.
V tem trenutku pa je vse drugače. Bila sem sama. Popolnoma sama. Tako zelo zelo sama, da si niti predstavljati ne morete. K nikomur se nisem mogla zateči. Nikomur nisem mogla pripovedovati o svojih problemih. Nisem imela rame, na katero bi se zjokala. Cele počitnice nisem imela tega, kar potrebuje vsak preprost človek.
Toda jutri je prvi šolski dan 8. razreda. Jutri ju bom videla. Misel na to je vesela, a hkrati me je še vedno strah, kaj bosta rekla. Zato sem do polnoči razmišljala samo o tem. Ni me brigalo, kako mi ne-spanje škodi. Važna sta bila samo onadva. Samo ti dve življensko pomembni osebi, s katerima sem preživela dolgih 7 let. Samo Lana in Miha.
Ura je bila 3:00. Vstala sem iz postelje in poiskala telefon, z upanjem, da se je morda kdo od njiju le spomnil name. Na to ubugo, malo Veroniko. A nato sem osupnila. Nemudoma sem odklenila telefon in pristisnila na sporočila.
V trenutku sem spremenila vzdušje v moji glavi. Bil je Telemach. Ta blesav Telemach mi je pisal sredi noči in vzbudil nepotrebno upanje. No, se je pa vsaj on spomnil name. Se mi zdi.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ta zadnji del je the best
0
Moj odgovor:
Hana123
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
😢
Hej!
Stara sem 16 in sem zalublena v enga. 2 dni nazaj sem ga dodala na snepu in sva si ves cas snepala. Tak med solo sma si skos in pol uciri je sam odpru moj snep in mi ni odsnepu. Torej zej me ma tak 1 dan na opened.
Men je hudo. Vem da ga ne morem prisiliti, da mi snepa oz. da je zaljubljen v mene, ampak mi je ful tezko to sprejet. Ce mu ni mar zame, mu ne morem tega zameriti...
Ampak ni mi jasno kaj je fora da me ima na opened ce sma si skos snepala.
Jokam se za nekom, ki ga nikoli nisem imela...
Hvala za karkoli:cry:
Stara sem 16 in sem zalublena v enga. 2 dni nazaj sem ga dodala na snepu in sva si ves cas snepala. Tak med solo sma si skos in pol uciri je sam odpru moj snep in mi ni odsnepu. Torej zej me ma tak 1 dan na opened.
Men je hudo. Vem da ga ne morem prisiliti, da mi snepa oz. da je zaljubljen v mene, ampak mi je ful tezko to sprejet. Ce mu ni mar zame, mu ne morem tega zameriti...
Ampak ni mi jasno kaj je fora da me ima na opened ce sma si skos snepala.
Jokam se za nekom, ki ga nikoli nisem imela...
Hvala za karkoli:cry:
