Razgret asfalt se je zaradi vročine lesketal, medtem ko smo se vozili po vijugasti podeželjski cesti. Na desno in levo so mimo nas švigali zeleni travniki in njive, prav takšni, kot jih vidiš v starih knjigah o kmetijstvu naših babic in dedkov. Skozi okno na zadnjem levem sedežu se mi je pogled širil daleč naprej, vse do prvih gričev, ki so bili na gosto porasli z gozdom. Po cesti smo se vozili sami in že kar nekaj časa nam ni nasproti pripeljal noben avto. Tudi okoli nas ni bilo nikjer žive duše in vse se mi je zdelo zelo mirno, morda celo monotono. A tudi če je bilo tako, mi je takrat to ugajalo, morda celo bolj, kot da bi se vozili po domačem hrupnem mestu. Čeprav je okolica izgledala nenaseljeno, je bila čudovita! Zaradi rumenkaste svetlobe zahajajočega sonca je ravnina dajala vtis večjega prostora, kot je bil ta, po katerem smo se vozili. Zagotovo je tudi nevzdržna vročina, ki smo jo preživljali že vsaj teden dni, pripomogla k temu, da se mi je ravnina zdela širnejša, takrat celo nenaravno širna. Začela se me je lotevati slabost in hitro sem umaknila pogled od okna, saj je vročina nedvomno slabo vplivala tudi name.
Polja so se počasi začela spreminjati v tlakovane ceste, njive pa so zamenjale majhne vrstne hiše. Širne travnike smo pustili za sabo in zapeljali v manjše mestece. Hiše ob cesti so bile postavljene tesno skupaj, večinoma so bile starejše ter nizke z dimnikom in majhnimi okni. Ulice, ki so bile speljane med hišami, so bile še ožje kot ta, po kateri smo se vozili. Še vedno smo se peljali naravnost, zdaj mimo trgovine in lekarne, ki sta bili malo večji od ostalih stavb in prepleskani na umazano rumeno.
"Skoraj smo že tu. Se veseliš?" me je s sovoznikovega sedeža vprašala mami. Zaradi sonca so se njeni kostanjevi lasje lesketali kot zlatniki, v licih pa je imela jamice , ki jih dobi vedno, ko se smeji. Bila je zelo prikupna in kadarkoli me je tako pogledala, si nisem mogla kaj, da se ne bi tudi jaz nasmehnila.
"Ja. Res me zanima kako bo vse skupaj izgledalo," sem ji odvrnila, namenoma pa nisem omenila metuljčkov v trebuhu, zaradi katerih me je neprijetno ščipalo, in potnih dlani, ki sem si jih zaradi živčnosti kar naprej mela. Vedela sem, da so vsi ti strahovi odveč, saj sem že večkrat bila na kakšnih taborih, pa tudi brez staršev sem se prav dobro znašla. Lahko bi bila povsem sproščena in se preprosto le prepustila pričakovanjem, ampak kot je bilo pogosto meni v navadi, sem se še naprej nemirno presedala po sedežu.
Pri sladoledarni, ki je bila, kot se za nedelsko pozno popoldne spodobi, zaprta, smo zavili v stransko ulico, ki se je začela vzpenjati v hrib. Cesta nas ni več vodila naravnost, temveč je začela vijugati. Bolj kot smo se vzpenjali, vedno manj je bilo na desni in levi strani hiš. Pomislila sem, da bo naš cilj verjetno na hribu nad mestecem, a še preden smo prispeli na vrh, smo zavili desno. Bila sem presrečna, da se nam ni bilo treba več peljati po vijugasti cesti, saj so mi metuljčki v trebuhu še bolj nemirno leteli kot prej in postajalo mi je že slabo. Ob cesti, ki je zdaj vodila naravnost, so bila zasajena drevesa, ki so nad nami naredila nekakšen obok iz krošenj. Bilo je, kot da bi se vozili proti vhodu na kakšno bogato posest premožnih plemičev.
Skozi sprednje okno avtomobila se mi je počasi začel začel odpirati pogled na streho večje stavbe. Bližje kot smo bili, večja in lepša se mi je zdela stavba. Avto je začel počasi zavirati in ustavili smo se na velikem dvorišču. Hiša pred nami je bila po obliki takšna kot malo večja vila ali pa manjši podeželjski dvorec. Karkoli je že bila, to je bil zagotovo kraj, kjer bi z veseljem preživel naslednjih pet dni. Ko sem si jo bolje ogledala, me je začela spominjati na dom Pike Nogavičke, na vilo Čira Čara. Le da ta hiša ni bila pisano prepleskana, temveč je bila v barvi nežno vijolične, takšne, kakršna je sivka. Od zunaj je vila izgledala prostorna in svetla zaradi velikih okenj z belim okvirjem. Imela je tri nadstropja in strmo streho na vrhu katere je stal dimnik, in če si se zelo potrudil in močno napel oči, si si lahko predstavljal, kako se pozimi skozi njega visoko v nebo suklja dim.
Ob pogledu na hišo si začutil njeno domačnost in odprtost, hkrati pa je oddajala pridih elegance in razkošja. Komaj sem si vilo dobro ogledala, že sta se k meni obrnila mami in oči.
"Pa smo tu. Lepo je, kajne?"
V odgovor sem le z nasmehom prikimala, saj mi je mami spet namenila enega tistih prikupnih pogledov, zaradi katerega sem se lahko le strinjala z njo.