"Meri!" sem zaklicala, "že dolgo se nisva videli! Kako si?"
Dekle medenih las se je zasmejalo in pokazalo svoje bleščeče bele zobje. Objela me je. Tako sem pogrešala ta njen topel objem in vonj njenega jagodnega šampona.
"Torej boš zdaj hodila v našo šolo?" sem jo vprašala in jo dregnila z ramo.
"Samo za dva meseca, ja."
Meri si je lase spela v figo in začela potiskati kovček proti avtu, v katerem naju je čakala moja mama.
"No, povej. Je kaj cute fantov?"
"Ha, ha," sem se narejeno zasmejala, "dobro veš, da bodo vsi letali za tabo."
Tega sva bili že vajeni. Svojo lepoto je podedovala po svoji mami, ki je igralka. Režali sva se, dokler ni se ni zaslišala hupa avtomobila.
"Pridi, iti morava!"
Usedli sva se v avto.
"Zdravo, Meri," jo je pozdravila mama in ji namenila nasmeh, "kako gre? Si vesela, ker si prišla sem?"
"Dva meseca je odločno premalo za vse najine dogodivščine z Auroro," se je zasmejala in odprla stekleničko s parfumom, "ampak ja, zelo vesela. Ej, povohaj tole."
Pomolila mi je stekleničko. Poduhala sem parfum in se nasmehnila.
"Vanilija?" sem jo vprašala z nasmehom. Ko je prikimala, sem dodala:
"Tipično zate. Samo da bo sladko!"
*