Hej,
nov del.

“Dobro vprašanje. Kaj pa, če prepričamo Cloe, da reče nekaj lepega o Zoey pred Jamesom in prepričamo Jamesa, da to pove Zoey?”
“Super ideja,” je rekla in ugriznila v svojo jed. Ponovila sem za njo in plačala.
























3. 9. 2025
Naslednje jutro me je zbudila prižgana luč v moji sobi. Jaz sem luč z daljincem ugasnila, vendar se je spet ponovilo. To sem naredila še približno petkrat, potem pa obupala.
“Vstani dragica,” je rekla oseba, ki me je nadlegovala z lučjo. Obrnila sem se in med vrati zagledala svojo babico.
“Saj mi še ni zvonila budilka,” sem rekla in si pomela oči. Babica se mi je prijazno nasmehnila.
“Preslišala si jo,” mi je rekla in jaz sem hitro skočila iz postelje.
“Ne skrbi,” je rekla pomirjujoče.
“Zakaj?!” sem vzkliknila in si začela nadevati krilo.
“Ker moraš le še zajtrkovati. Če pa zamudiš pa ne bo konec sveta in ti bom opravičila,” je rekla in me pobožala po hrbtu. Po navadi me stare roke živcirajo, če se me dotikajo, še posebej na golo kožo. Tokrat pa ni bilo nič in jaz sem se le čudila.
“Hvala ti, babi,” sem rekla vsa srečna. Pomolila mi je pladenj in tiho odšla iz sobe, tako kot je prišla. Jaz pa sem se oblekla in pojedla zajtrk. Moja babi res dobro kuha. Nato sem šla v kopalnico in se tam uredila, nato pa stekla ven.
“Kaj pa adijo?” me je vprašal oči, ko sem imela že obut en čevelj. Zavila sem z očmi in po eni nogi odskakljala do očita in ga objela.
“Adijo oči,” sem rekla in odskakljala do drugega čevlja.
“Kaj pa lubčka?” me je vprašal.
“Ne bodi otročji,” sem rekla in odprla vhodna vrata.
“Adijo.”
“Adijo oči! In pazi na babi!”
“Saj ne potrebuje varstva!” Takrat je v kuhinji nekaj zaropotalo.
“V redu sem! Samo kostrola mi je padla!” je vzkliknila babi.
“Ga še vedno ne potrebuje?” sem vprašala in privzdignila obrvi.
“Ja, potrebuje ga,” je rekel.
“Pa v tri pisane Mafijce! kostrola mi je padla na noge!” je vzkliknila babi.
“Pojdi ji pomagat,” sem rekla in odprla vrata.
“Bom!” je vzkliknil oči. Potem sem stopila na ulico. Iz druge hiše je izstopilo dekle moje starosti. Bila je srednje visoka, imela je bujno kodraste pepelnato blond lase. Pritekla je do mene, ko me je zagledala.
“Hej!” je vzkliknila še preden sem lahko rekla karkoli drugega.
“Hej!” sem ji odzdravila malo manj vedro kot ona.
“Ti si iz tiste hiše?” me je vprašala in pokazala na babičino hišo.
“Nekako. Zakaj?”
“Ker tam živi moja babi.”
“Res?"
“Mislim tehnično gledano nisva v sorodu, vendar glede na to, da je ena moja babica mrtva, ena je ... no ne vem kaj je z njo.”
“Lepo.”
“Hodiš na našo gimnazijo?”
“Ja.”
“Res? Oh saj res, ti si nova učenka, Sara, kajne?”
“Ja. Ti pa si? Oprosti nisem dobra z imeni.”
“Oh v redu je. Sem Isabella.” Pomolila mi je roko in pogedala sem na njeno uro.
“Kdaj pride avtobus?”
“Čez,” pogledala je na uro. “Dve minuti!” Stekli sva do avtobusne postaje, ki ni bila več daleč. Med potjo sva se smejali in res je bilo zabavno.
“Super kondicijo imaš! Kaj treniraš?!” je vzkliknila, ko sem bila tri metre pred njo.
“Sem trenirala, sedaj ne več.”
“Škoda, zakaj pa ne?”
“Ker ...” poizkušala sem si izmisliti zakaj nočem več trenirati vendar nisem našla besed. Zato sem našla krajšo pot. “Ne vem. Pač nočem.” Pokimala je, vendar ni rekla ničesar.

Ko sem pred sabo zagledala podobo avtobusne postaje poslikane z grafiti.
“Tu sva!” je vzkliknila. Nato je nekaj drugih punc, ki so stale v senci drevesa vzkliknilo in stekla je k njim. “Veselilo me je Sara!” je še vzkliknila preden jo je pogoltnil krog punc.
“Mene tudi! Hvala, Isabella!” sem vzkliknila in sama stala tam pri drogu. Kmalu se je prikazal avtobus in sedla sem na prvi prosti sedež, ki sem ga zagledala. Sedla sem ob okno in gledala ven naravo, ki je bežala mimo. V mojih mislih so se vrtili prizori in lepi trenutki, ki sem jih doživela v Piranu. Te spomine sem že dolgo odrivala, sedaj pa so prišli ven v obliki solz.
“Gospodična?” ozrla sem se po podobi dekleta pred mojimi očmi. Zmedeno sem jo pogledala. Imela je rahlo kodraste zlate blond lase. Bila je vitka in okretna. Imela je postavo nogometašice.
“Ja?”
“Lahko prisedem?”
“Seveda,” sem rekla še vedno zmedeno in umaknila torbo.
“Kaj pa je?” je vprašala, ko je sedla.
“Kaj?”
“Ti vendar jokaš! Kaj je narobe?”
“Nič.”
“Povej mi. Verjemi mi. Vztrajna sem. Žogo brcam dokler ne zadanem gola in to je lahko precej dolgo.”
“Razmišljala sem.”
“To tudi jaz pogosto počnem. Čakaj iz kje pa si? Na tem avtobusu te še nisem videla.”
“Danes je moj tretji dan na gimnaziji nisem se še vozila z tem avtobusom.”
“Res? Oprosti vendar se mi zdiš malo visoka za prvi letnik.” Zarežala sem se. Verjetno je dekle mislilo, da sem nora, saj sem se režala do naslednje postaje. Dekle se je režalo z mano.
“Ne, pred nedavnim smo se priselili. Drugače sem četrti letnik.”
“Res, lepo! Oh nisem se ti predstavila. Sem Ava, najslabša članica nogometnega društva. Pa ti?”
“Jaz sem Sara, nova dijakinja Srednje šole San Francisco.” Podali sva si roko.

.
Ta del je malo krajši, ker nimam toliko časa. Pa se iskreno opravičujem, če koga kdaj nisem obvestila. Zaenkrat imam dva Fena, ki sta Artemida in Grizalkaknjig. Če hoče biti kdo FenNumber3, naj pove.
Lysm
Heart