*zelena*F*zelena**b*e*b**zelena*l*zelena**b*i*b**zelena*k*zelena**b*s*b*


*b*FeliksTheJoker:*b* Roux?

*b*roux:*b* ya?

*b*FeliksTheJoker:*b* Zaka smo pol skenslal un bubble tea?

*b*roux:*b* ma nvm kok nj ti razlozim

*b*FeliksTheJoker:*b* Je vse OK?

*b*roux:*b* ja

*b*FeliksTheJoker:*b* Sure?

*b*roux:*b* jp

*b*FeliksTheJoker:*b* OK...

*b*FeliksTheJoker:*b* Ej Roux, pejdi pol v un park, k smo badminton igral. Veš ke?

*b*roux:*b* jp. ob pol stirih?

*b*FeliksTheJoker:*b* OK


*b*Roux*b*

Ugasnem telefon in ga zabrišem na kavč poleg sebe. Kako je vedno sposoben ugotoviti, da je nekaj narobe, četudi skozi telefon? Kolena potegnem k prsim in jih objamem z rokami. Nanje naslonim brado in se zazibam. Buljim predse. Minuto. Ali pa dve? Ali več. V glavnem, do štirih so še tri ure. Potem zaškrta ključavnica. Elmer.
Nočem, da me vidi tako. Zadnje čase je ves pobit, ker se je razšel z Ines. Zadnjič je ob pol polnoči jokal v svoji sobi. Ne zasluži si, da ga morim še jaz s svojimi problemi.

V trenutku, ko se vrata odprejo, ovijem roke bratrancu okoli vratu. Odloži vreče in me dvigne.
"Je vse v redu?" mi zašepeta na uho.
"Vesela sem te," odšepetam.
Poljubi me na lase in me odloži nazaj na tla.
"Elmer?" vprašam. "Potem grem z avtobusom do enega parka. Hočem reči, grem lahko potem z avtobusom do enega parka?"
Na njegovem bledem obrazu zaznam drobcen nasmeh. "Katerega?"
"Tam, kjer smo konec avgusta jaz, Feliks, Aurora in Pascal igrali badminton. Se spomniš?"
"Ja. Ampak dežuje. Zakaj greš tja?"
"Feliks je rekel, naj pridem."
Elmer prikima. "Prav."

Najbrž misli, da je dejt, ampak jaz vem, da ni. Feliks ima nenavaden čut za to, da takoj ugotovi, da nekaj ni okej. Celo prek telefona. In hotel se bo pogovarjati o tem. Pa naj mu bo.

_

Stopim v park in se ozrem naokoli. In zagledam znano postavo.
Visok. Višji. Zrasel je.
Vitek.
Z rokami v žepih prenaša težo z ene noge na drugo.
Do tega trenutka se sploh nisem zavedala, kako zelo pogrešam tega človeka.

"Feliks!" zakličem in pomaham. Obrne se k meni.
Svetlo rjav obraz, srčaste ustnice, podolgovate črne oči in temno rjavi lasje, ki mu segajo nekje do trtice in so spletene v tisoče kitk. Na kratko: Feliks.

Razširi roke in preden se zavem, že stečem proti njemu in se mu vržem okoli vratu. Nikoli si ne bi mislila, da bom kar tako objela fanta, s katerim niti nisem skupaj, ampak zdaj se mi zdi nekaj popolnoma običajnega.
Naslonim čelo na njegovo ramo. Na vratu začutim vzdih in zatem prijateljovo dlan med lasmi.
Preprosto ne morem verjeti, da je dejansko prišel. Kajti to zanj pomeni, da ga je moral nekdo pripeljati takoj po uri bobnov iz Kopra. Enostavno ne verjamem, da je nekdo bil pripravljen pripotovati od tako daleč v Ljubljano... zame.
Počasi se ločiva. Feliks s svojim ostrim pogledom zavrta v moje oči. "Roux?"
Ja. Želi, da mu vse povem.

Torej mu. Vse od prve velike začetnice do zadnje pike.
Posluša. Popolnoma tiho je in popolnoma pri miru. In ves čas me pozorno opazuje. Zato ga imam tako rada.
Ko končam, se mi zazre v oči. Za kakšno minuto. Ali dve? Ali več. Nazadnje me močno objame.
"Potrebujejo svoj čas. Ja, verjetno ste druga drugi zaradi vsega storjenega in izrečenega rahlo zamerile. Ampak če si rekla, da so praktično vsi spomini, ki jih imaš na otroštvo, povezani z njimi, potem... ne vem, verjetno ste ustvarile toliko skupnih spominov, da enostavno ne boste zdržale takole. Slej ko prej bo ena prišla do druge in ji rekla oprosti ali pa samo nekaj. Boš videla, no. Ej, starejšo sestro imam, ki mi je pogosto govorila zgodbice o svojem življenju, ko sem bil mlajši. Imela je neko prijateljico, Karolino. Družili sta se od vrtca, ampak potem jo je Karolina v sedmem razredu praktično izdala. Ne spomnim se več, kaj točno je bilo, ampak Viktorija ji je kljub temu oprostila. Enostavno sta preveč doživeli skupaj, da bi vse skupaj odrinila in potisnila v pozabo. Zdaj sta še vedno prijateljici. Stari sta petindvajset in ko se je Karolina poročila, je bila Viktorija njena priča. Kaj lahko ugotoviš iz vsega, kar sem ti sedaj povedal?"
Zaihtim. "Ja, da sem res lahko vesela, da te imam, in da si te ne zaslužim, ker sem grozna," mu izdavim v ramo. Začutim, kako odkimava.
"Ne, Roux. Pomagam ti, ker sem tvoj prijatelj in vem, kako ti je. Vsekakor nisi grozna, ja? Pozabi na to. Ta trenutek, okej? Halo? Si grozna?"
"Ja."
"Še enkrat. Si grozna? Dokler ne odgovoriš pravilno, te ne spustim domov."
"Nisem."
"Ne, nisi. Prav maš. Glasneje. Nisem grozna. Okej?"
"Nisem grozna."
"Lepo."
V glavi še enkrat predelam tale mini pogovor in nenadoma bruhnem v smeh. Feliks me spusti in najprej osuplo opazuje, nato pa se še sam olajšano zasmeji in kmalu se od smeha skoraj valjava po blatu.

Ko se nehava smejati, me prime za zapestja. "Zdaj greva domov, Roux."
V grlu se mi nabere cmok in nasmeh mi v trenutku izgine z obraza. "Že?" zašepetam. "Ne moreš še iti. Prosim, ostaniva še malo."
Feliks se na moje presenečenje prešerno zasmeje. "K tebi greva, Rouxi. Jutri imam prost dan in potem je tako ali tako vikend. V nedeljo me pride iskat mami. Zdaj bom tri dni ob tebi. Je to okej?"
Zadiham. Dojemam, kar je rekel. In spet prhnem v smeh. Sunem ga v ramo. "Ti butec," se smejim. Zgrabim ga za zapestje in zvlečem na avtobusno postajo. Šele zdaj ugotoviva, da sva čisto premočena.
Prime me za roko in me ne izpusti. Tokrat poleg tega, da mi je to okej, občutim še nekaj drugega. Nekakšno ščemenje v prsnem košu. Počutim se, kot da mi bo kmalu eksplodiral. Ampak sem srečna. Sem slučajno vanj?

Saj ni važno. Dokler je moj prijatelj, ni nič važno nič drugega. Dokler ga imam, mi ni treba misliti na nič drugega.