Zgodba o prijateljstvu
*b*Roux*b*
"Iskra?"
"Ja?"
"Em..."
Ob takih trenutkih začnem pogrešati Pandoro. Kako se je ona vedno znala zmeniti, da smo se opravičile druga drugi? Globoko vdihnem in nekoliko sklonim ramena, a jih hitro spet dvignem, sicer izgledam negotova in me Iskra zagotovo ne bi poslušala.
"Iskra," začnem. Kako nadaljevati?
"Povej, no. Kaj je? Feliks te je vprašal?" ugiba in dvigne pogled iznad knjige.
"Ne. Em." Vedno sem mislila, da je lahko pobotati dva človeka. Zdaj vidim da ni. Kako je Dori to tako šlo!?!?
"Iskra, se ti ne zdi, da..." Ne, če bom tako direktna, ne bom nič dosegla.
Iskra me čudno gleda.
"Okej. Iskra, veš, ko si se skregala z Auroro?" Napačna poteza. Ampak zdaj, em, no way back.
Prav imam. Iskrino razpoloženje se spremeni tako hitro, da lahko samo pomežiknem.
"Ja?" vpraša nataknjeno.
"No, em, Dor... hočem reči... Pandora ni vedela, na katero stran naj se postavi."
"In?"
"Se ti ne zdi..." Globoko vdihnem. "Se ti ne zdi, da bi se ji morda morali opravičiti? Mislim, da bi bilo lepo, če bi se ji opravičili?"
"Zakaj?"
"Ker ni izrecno podprla Aurore. No, ne takoj. Če bi recimo jaz odšla za Auroro, sem prepričana, da bi Dora ostala s tabo. Ni vedela, na katero stran naj se postavi. Obe ima rada, in tebe in Auroro."
Iskra me opazuje. Nazadnje se vzravna. "Ampak Aurora je naredila nekaj res grdega. Jaz ne bi niti pomislila, da bi držala z njo."
"Ja, ampak saj pravim. Pandora ima res veliko srce. Ne, samo poslušaj me, okej? Bolj sočutnega in občutljivega človeka od nje ne poznam. Videlo se je, da je želela držati s tabo, ampak je po mojem razmišljala, kako bi se ona počutila, če bi šla na drug konec jedilnice in nobena od prijateljic ne bi odšla za njo. Mogoče je v resnici šla za Auroro, da bi nas spet spravila skupaj. Najbrž jo bo zdaj nekaj dni vztranjo skrivaj napadala, naj pride do naju in se lepo zmenimo. Se ti ne zdi?"
Zdaj Iskra molči. "Mogoče. Okej. Greva."
Ja. Vsaj nekaj sem dosegla.
*modra*Pandora*modra*
"Pandora."
"Hej."
Odmor je. Aurora je prišla do mene. Končno enkrat sama. Sicer je vedno z Avo ali Vesno. Če tega ne bom izkoristila, mi ni več pomoči. Dvignem glavo.
"Kako si?" vprašam in jo za zapestje povlečem na klop poleg sebe.
"Pa... v redu. Ti?"
"Še kar okej."
Zdaj zbiram pogum. Tole je največja priložnost, ki sem jo kdaj dobila ali jo najbrž tudi bom.
"Aurora. Te lahko nekaj vprašam?"
"Odvisno."
"Okej."
Trenutek sva tiho, premetavam besede.
*i*Aurora, si morda pomislila, kako se je Iskra zadnjič počutila? Obljubile smo ji, da ji bomo stale ob strani. Počuti se, da nikjer zares ni sprejeta. In zdaj si se začela družiti z njeno sovražnico. Ne očitam ti, samo prosim te, vživi se za trenutek vanjo. Izgubila je eno najboljših prijateljic. In ne boli samo nje, boli tudi Roux, ki ni nič naredila, in mene, ki tudi nisem nič naredila. Se ti ne zdi, da... bi se morale vse štiri malo pogovoriti?*i*
Za ta trenutek popolno. In tam gresta Iskra in Roux. Prav sem. In ne izgleda, kot da se prihajata kregat.
"Aurora..."
"Iskra?"
"Ja?"
"Em..."
Ob takih trenutkih začnem pogrešati Pandoro. Kako se je ona vedno znala zmeniti, da smo se opravičile druga drugi? Globoko vdihnem in nekoliko sklonim ramena, a jih hitro spet dvignem, sicer izgledam negotova in me Iskra zagotovo ne bi poslušala.
"Iskra," začnem. Kako nadaljevati?
"Povej, no. Kaj je? Feliks te je vprašal?" ugiba in dvigne pogled iznad knjige.
"Ne. Em." Vedno sem mislila, da je lahko pobotati dva človeka. Zdaj vidim da ni. Kako je Dori to tako šlo!?!?
"Iskra, se ti ne zdi, da..." Ne, če bom tako direktna, ne bom nič dosegla.
Iskra me čudno gleda.
"Okej. Iskra, veš, ko si se skregala z Auroro?" Napačna poteza. Ampak zdaj, em, no way back.
Prav imam. Iskrino razpoloženje se spremeni tako hitro, da lahko samo pomežiknem.
"Ja?" vpraša nataknjeno.
"No, em, Dor... hočem reči... Pandora ni vedela, na katero stran naj se postavi."
"In?"
"Se ti ne zdi..." Globoko vdihnem. "Se ti ne zdi, da bi se ji morda morali opravičiti? Mislim, da bi bilo lepo, če bi se ji opravičili?"
"Zakaj?"
"Ker ni izrecno podprla Aurore. No, ne takoj. Če bi recimo jaz odšla za Auroro, sem prepričana, da bi Dora ostala s tabo. Ni vedela, na katero stran naj se postavi. Obe ima rada, in tebe in Auroro."
Iskra me opazuje. Nazadnje se vzravna. "Ampak Aurora je naredila nekaj res grdega. Jaz ne bi niti pomislila, da bi držala z njo."
"Ja, ampak saj pravim. Pandora ima res veliko srce. Ne, samo poslušaj me, okej? Bolj sočutnega in občutljivega človeka od nje ne poznam. Videlo se je, da je želela držati s tabo, ampak je po mojem razmišljala, kako bi se ona počutila, če bi šla na drug konec jedilnice in nobena od prijateljic ne bi odšla za njo. Mogoče je v resnici šla za Auroro, da bi nas spet spravila skupaj. Najbrž jo bo zdaj nekaj dni vztranjo skrivaj napadala, naj pride do naju in se lepo zmenimo. Se ti ne zdi?"
Zdaj Iskra molči. "Mogoče. Okej. Greva."
Ja. Vsaj nekaj sem dosegla.
*modra*Pandora*modra*
"Pandora."
"Hej."
Odmor je. Aurora je prišla do mene. Končno enkrat sama. Sicer je vedno z Avo ali Vesno. Če tega ne bom izkoristila, mi ni več pomoči. Dvignem glavo.
"Kako si?" vprašam in jo za zapestje povlečem na klop poleg sebe.
"Pa... v redu. Ti?"
"Še kar okej."
Zdaj zbiram pogum. Tole je največja priložnost, ki sem jo kdaj dobila ali jo najbrž tudi bom.
"Aurora. Te lahko nekaj vprašam?"
"Odvisno."
"Okej."
Trenutek sva tiho, premetavam besede.
*i*Aurora, si morda pomislila, kako se je Iskra zadnjič počutila? Obljubile smo ji, da ji bomo stale ob strani. Počuti se, da nikjer zares ni sprejeta. In zdaj si se začela družiti z njeno sovražnico. Ne očitam ti, samo prosim te, vživi se za trenutek vanjo. Izgubila je eno najboljših prijateljic. In ne boli samo nje, boli tudi Roux, ki ni nič naredila, in mene, ki tudi nisem nič naredila. Se ti ne zdi, da... bi se morale vse štiri malo pogovoriti?*i*
Za ta trenutek popolno. In tam gresta Iskra in Roux. Prav sem. In ne izgleda, kot da se prihajata kregat.
"Aurora..."
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ne vem zakaj ta zgodba nima komentarjev ampak za mene je svetovna:heart_eyes:
1
Moj odgovor:
Sram me je
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Stiska in ne znam se odpreti ljudem
Zadnje čase doživljam zelo veliko stisko zarafi pritiska v šoli saj mi nič več ne gre zato so thdi moji treningi odbojke slabši. problem je ker vedno ko se poskušam pogovoriti z ljudmi o mojih čutvih se potem počutim zelo ashamed in me je sram in to obžalujem. zgodilo se je, da sem se zelo slabo počutila na treingu odbojke in je to trener opazil in me vprašal kaj je. vsedla sem se in se z njim pogovarjala in mi je svetoval in pomagal in zdaj se počutim cel čas sramotno pred njim. zahvalila sem se mu 3x a vseeno me je sram in ne vem zakaj samo čudno je, zvija me v trebuhu ker sem mu to povedala. ne vem kako se naj soočim z njim. odbojko treniram zdaj drugo leto in dejansko nikoli nisem izvedela kdaj ima rojstni dan tako da kak je normalen način da vprašam kdaj ma rojstni dan ko bom na samem z njim da se mu zahvalim nekako?
Vprašanje
Kako ti je všeč nova rubrika Hormoni in demoni?
Zelo mi je všeč. To so teme, ki me zelo zanimajo.
(32)
Take vsebine so vedno dobrodošle. Všeč mi je.
(56)
Nič posebnega , že vse vem.
(19)
