V velikem, neskončnem vesolju se v tem trenutku dogaja nešteto zanimvih reči, a nam ljudem, Zemljanom, se celoten svet zdi veličasten že v majhni kroglici. Pomembna so nam drobcena kopna zemlje, še posebej pa nas pritegnejo še manjše stvarce, tako majhne, da jih celotno vesolje spregleda. Veš nas svet je v primerjavi z vesoljem neprecinljivo droben. A meni so majhne stvari še vedno bolj pri srcu, kot pa ogromna neskončnost. Po vsej verjetnosti zato, ker sem tudi sama tako majhna.
Takole razmišljam, ko počasi hodim proti stari zgradbi na koncu ulice. Lase mi razmrši hladen vetrič in še enkrat obžalujem, da si jih nisem spela v kito. Ali pa v čop. Navsezadnje je vseeno kaj naredim z njimi, ker nisem nikoli zadovoljna z rezultatom. Razmršena kita, postrani spet čop, zavozlani spuščeni lasje, razpadajoča figa...
Samo pomisliti moram na ostale svetleče, gladke lase na čudovitih telesih in ljubkih obrazih, pa se mi predstava o trenutni lepoti naenkrat podre.Vedno je zanimivo, kako se vsaka stvar enkrat uniči...
Te misli raje preženem iz glave, danes nimam volje za premišljevanje o usodnih koncih, danes je čas za začetke. V glavo si raje prikličem včerajšnjo nadvse prijetno spremembo.
Ob 9.37 sem si, po neprestanih pogajanjih z mojimi starši, končno smela naložiti Snapchat.
Ob 9.39 mi je telefon, zdaj že v znanem cingljanju in brnenju, oznanil novo sporočilo. Presenečena nad mislijo, da mi je nekdo resnično poslal sporočilo, sem hitro odprla aplikacijo.
"Lucy added you as a friend!"
Seveda sem jo dodala nazaj in presenečenja so si kar sledila, druga za drugim.
Prvič, dodala me je najlepša, čudovita Lucija. Drugič, poslala mi je že nekaj sporočil. No, "nekaj" ni ravno ustrena beseda.
"Hejla Kim!" Prvo sporočilo.
"A si si naložila snap?" Drugo sporočilo.
"Kako si kaj?" Tretje sporočilo.
"Bi mi mogoče lahko pri nečm pomagala?" Četrto sporočilo.
"Razumem če je ne, oki?" Peto sporočilo.
"No če je pa ja, ful hvala" Šesto sporočilo.
"Se lahko dobiva jutri pred muzejem?" Sedmo sporočilo.
"Enkrat po deveti, oki?" Osmo sporočilo.
"Najboljša si!" Deveto sporočilo.
Nikoli nisem in tudi ne bi pričakovala, da me bo kdo kadarkoli dodal. Najmanj pa sem pričakovala, da bo to Lucija. Vsekakor nad tem nisem niti malo razočarana.
Tako korakam proti muzeju zgodovine našega mesta.
In res, pod starim drevesom zagledam prelepo dekle. Lucija mi pomaha, naj pridem k njej. Do nje stopim hitreje, kot sem prej hodila.
Ta trenutek sem samo vesela, da enkrat za spremembo ne bom sama. Ta trenutek občutim samo to. In ne žalosti, niti jeze, ne zavedam se obžalovanja, ne kakršnih koli slabih misli.
Če povzamem, ne zaznam vseh teh občutkov, ki jih bo moja glava kmalu, in to še kako dobro, začenjala občutiti.
---‐---------------------
Evo tole sem napisala, upam da vam bo všeč :heart: