Naslednjih nekaj dni je v knjižnici spet vladalo ustvarjalno vzdušje. Lara je pisala pesmi, Anamarija je razvijala nove odlomke zgodbe, Zala pa je risala prizore, ki so vse skupaj povezovali. Zdelo se je popolno – dokler ni začel rasti majhen nemir.

Nekega popoldneva je Zala prišla v knjižnico malo kasneje kot običajno. Ko je stopila do njihove mize, je videla Laro in Anamarijo, kako se nagibata nad mapo in se smejeta. Na prvi pogled je bilo vse lepo, a Zala je začutila nekaj neprijetnega – kot da je izključena.

„Oj,“ je rekla in odložila torbo. „Kaj pa počneta?“

„Poglej,“ je rekla Lara in ji pokazala sveže napisano pesem, stkano okoli Anamarijinega novega odlomka. „Pravkar sva našli res dober ritem med zgodbo in verzom. Kaj misliš?“

Zala je pogledala liste in jo malo stisnilo pri srcu. „Ja… lepo je,“ je zamrmrala. A v sebi je čutila, da zanjo ni ostalo prostora – da sta zgodbo že zaključili, še preden bi lahko kaj narisala.

Ko je segla po svinčniku, da bi začela skicirati prizor, sta Lara in Anamarija že razpravljali o naslednjem poglavju. Zala je obsedela. Zdelo se ji je, kot da je samo gledalka, ne pa soustvarjalka.

Po nekaj minutah je tiho rekla: „Veste kaj? Danes nimam idej. Kar vidve nadaljujta.“

Anamarija je dvignila pogled. „Ampak Zala, tvoje risbe držijo vse skupaj. Brez njih zgodba nima oblike.“

„Res? Ker se mi zdi, da vama gre čisto dobro tudi brez mene,“ je rekla Zala, tokrat bolj hladno. Nato je vzela torbo in hitro odšla, še preden bi lahko Lara ali Anamarija karkoli odgovorili.

Ko so se vrata knjižnice zaprla, je med Laro in Anamarijo nastala tišina.

„Nisem hotela, da se počuti odveč,“ je Lara šepnila.

Anamarija pa je zamišljeno gledala proti vratom. „Mogoče sva res preveč hiteli sami. Morali bova pokazati, da je enako pomembna kot midve.“

Medtem je Zala hodila po hodniku s težkim srcem. Ni hotela priznati, a bala se je – da bo v prijateljstvu, ki se je zdelo tako posebno, ostala na robu.