Zgodnjejesenski veter mi nežno odpihne skodran pramen z obtolčenega obraza. Zamežikam in dvignem pogled proti oranžnemu Soncu. Zaprem oči in se za trenutek prestavim osem let nazaj. Le za trenutek. Le za trenutek si želim oditi s tega sveta. Počasi zamežikam, da bi odprla oči, vendar jih ob nizkih žarkih znova priprem. Pred očmi imam pomirjujočo rdečo-oranžno barvo naše najbližje zvezde. To je edina rdeča, ki me pomiri. Vse ostale tople barve mi povzročajo stisko. Zakaj? Zakaj ne morem zbežati osem let nazaj? Ali naprej? Ali sploh želim videti prihodnost? Počasi razprem razpokane ustnice in plitko vdihnem. *i*Problem ni kraj,*i* si priznam *i*Problem je čas.*i*

Danes je dan 2999. Jutri bo dan 3000. Nisem se zmotila – pri štetju nečesa takega se nikoli ne zmotim. Daje mi realen občutek za čas. Objektiven pristop. Številke mi prej niso bile tako pomembne. Niso imele teže. Pred 2999 dnevi sem se navduševala nad svetom matematičnih števil in njihovo ponovno in ponovno povezanost. Najbolj mi je bilo všeč, da jih je neskončno mnogo. Zdaj to najbolj sovražim. Če jih je neskončno mnogo, jim ne morem priti do konca. Če bi jim prišla do konca, bi bilo konec štetja in bilo bi konec … bilo bi konec tega mejnika v zgodovini. Začelo bi se novo obdobje.
Oddaljen pok me prisili, da se vrnem v sedanjost. Sovražim jo. Sovražim. Več kot *i*sovražim*i* ne znam reči, a vendar čutim veliko več kot le sovraštvo. A zakaj tega ne morem reči? Odgovor je jasen: ker me je strah. Preplavi me val neodobravanja in jeze. ''Nikoli ne reci, da te je strah.'' Tako se glasi naslov ene mojih ljubših knjig iz otroštva. Glavni junakinji se oče rekel nekaj takega: če te je strah vojne, ti bo prišla do živega.

Umazane koščene prste ovijem okoli pločevinaste kanglice za mleko. Potolčena je. Preveč potolčena. Rja na robovih ustvarja butaste vzorce, ki izdajajo pomanjkanje. Samo po vodo moram. Samo do vodnjaka moram in nato nazaj. A vendar je vsaka naslednja sekunda vprašljiva. En napačen korak in si mrtev. Eno sekundo si prehiter in ti metek zluknja čelo. Eno sekundo si prepočasen in ti granata odnese sluh.

Osredotočim se na nekdaj turistično priljubljen most. Na njem patrolirajo trije vojaki v temno zelenih suknjičih in blatnih hlačah. Globoko zavzdihnem in zadržim dih. Zeleni vojaki ne napadajo civilistov. Jaz sem civilist in še otrok. Ženska. Mladostnica? Ne vem, sami se bodo odločili, če sem otrok ali ne. Most je edini meni znan varen prehod do vodnjaka. Reka je že pet let zastrupljena. Natančneje od dneva 1253, ko je ob spopadu prišlo do puščanja nevarnih odpadkov. Čez slab teden je pitje iz reke postalo smrtonosno. Najprej oslepiš, čez šest od osem dni ti izpadejo vsi lasje in nato ti preostane le še kakšen mesec življenja. Vendar mnogi ne zdržijo in že po tednu dni naredijo samomor. Le-ta je še najbolj enostavna stvar, ki jo lahko narediš – le slep se moraš sprehoditi po mestu in mrtev boš v manj kot petnajstih minutah. Vojaki so nepotrpežljivi, ko pride do bolnih in pohabljenih.

Znova izdihnem in vdihnem. Vem, da se mi v očeh nabira strah, zato se odločim odklopiti. Še enkrat se ozrem proti podrtim blokom in stopim proti mostu. Noge postavljam pred sabo in pazim, da se ne spotaknem. Izogibam se neposrednemu očesnemu soočenjem z vojaki.
''Kali g mais, marioneta?'' zažvižga najmanjši vojak v svojem jeziku.
Zmrznem. Obstanem na mestu, nekje na prvi četrtini mosta in se začnem očitno tresti. Sranje.
''Ak-Akla,'' odvrnem s tresočim glasom in dvignem kanglico.
Zakrohotajo se. Moj strah ji veseli. Še bolj pobesim pogled in se naredim majhno. Z grozo v očeh opazim, kako se mi sogovorec približa. Njegov obraz je snežno bel in brez praske. Novinec je. Novinec, ki še ni okusil krvavih tal bojišča. Novinec, ki misli, da je služenje vojski nekaj plemenitega in za povrh dobro plačano. Prav tako ponuja oblast in nadvlado nad civilisti. Z levico podrsa po mojem boku in me pritisne na kamnito ograjo. Zagrabi me panika, vendar mirno diham, ko zdrsi proti robu cunjastega krila. Voham njegov smrdeč zadah, ki zaudarja po riževem rumu. Vse kar lahko naredim je, da čakam, da se me naveliča. To ali sem mrtva v trenutku.

Znova se oglasi pok, vendar je tokrat bližje in bolj oglušujoč. Zdaj uniformirance zagrabi panika in hitro sežejo po orožju. V trenutku, ko se vojak odlepi od mene se poženem na drugo stran reke. Ne menim se za streljanje, ne menim se za moške na mostu. Vse kar vidim pred sabo, so ostanki pogorele hiše. Dosežem jo kasneje kot si želim in se stisnem med lesenim pohištvom ter kovinskimi kopalniškimi cevmi. Kanglico prižamem k sebi in poskusim potegniti noge v kritje. Štejem sekunde in si ne upam pogledati ven. Nočem videti, ali je bel most že krvav. Nočem videti, ali so vojaki mrtvi. Nočem niti videti, kdo napada. Pot mi teče po naježenem vratu in tanka siva tunika se mi lepi na hrbet. Trebušna kislina se mi začne dvigovati ob najbolj neprimernem trenutku.
Hrup postopoma utihne. Šele zdaj ugotovim, da sem si z rokami pokrila ušesa. Kako neumno! Nisem več otrok, ki si pokriva ušesa ter vztrajno misli, da bo tako ubežal nezaželenemu prizoru. Nisem več otrok, ki potrebuje starše, da se na njih obeša. Nisem … Debelo pogoltnem. Nisem več otrok, ki verjame v boljši jutri. To je minilo na dan 147.

Skobacam se iz kritja in previdno odidem proti vodnjaku. Najdem ga v samotni slepi ulici, ki jo obdajajo majavi bloki. Z balkonov se perilo suši skupaj s sivimi rožami. Pomanjkanje vode vsem povzroča težave – celo najodpornejšim rastlinam. Negotovo stopim proti kamnitemu vodnjaku in potegnem za škripec. Na srečo ga je nekdo popravil, zato ne spušča izdajajočega cvilečega zvoka. Vode v kovinskem škafu je malo in še umazana je. Previdno jo povoham. Zaudarja po kanalizaciji. Nikoli se nisem navadila ostudne ''ptičje'' hrane ali rjavkaste vode. Tudi če bi se rodila v takem svetu, se ne bi. Ampak znova gre tu za preživetje. To je edina beseda, ki daje vsem smisel v tem bednem času. Za preživetje moramo žrtvovati svoj jaz. Žrtvovati moramo svojo unikatnost, svoj ponos in se prilagoditi toku bučeče krvave reke. Če ne, nas reka pogoltne.
Kanglico napolnim in se ozrem na levo proti zelenim lesenim vratom. Stopim do njih in primem za zdelano kljuko. Trikrat potrkam in nato še štirikrat počasneje. Vrata se naglo odprejo, neznanec me sunkovito potegne v notranjost, zaloputne zdelana vrata ter prisloni majhno pištolo na moje čelo. Ne grede na velikost orožja me bo zagotovo pokončala enako hitro kot večja.
''Koda?'' sikne skozi stisnjene zobe.
''Kojotovi falafli.''
Na čelu ne čutim več kovinskega hladu, me pa zato zaslepi medla svetloba utripajoče žarnice. Iz sence stopi znan zguban obraz.
''Poveljnik,'' mu pokimam.
''Lepo te je videti 586.''
Neznanec me še vedno sumničavo gleda. Izzivalno se mu zazrem v oči in privzdignem obrvi. Ni mi všeč njegov obraz. Premalo brazgotin in ureznin ima. V odgovor na mojo kretnjo tiho prhne in zapiči pogled v razpokan strop. Mislim, da ga bom dodala na seznam osovraženih oseb.
''42.''
''586,'' se malomarno predstavim.
''Ja, vem.''
Pomrači se mi obraz. Če ne bi bilo Poveljnika, bi mu primazala pošteno klofuto. Lice bi imel rdeče še cel mesec. Z mano se ni za hecat, še posebej, ko pride do mojega … *i*Dostojanstva.*i* Beseda me zbode bolj kot ponavadi. Kanglico stisnem še močneje, da mi členki popokajo. Ob prvi naslednji priliki mu bom zlila kanalizacijsko vodo na njegove mastne lase.

''Pridi,'' z običajno mirnim glasom reče nadrejeni.
Ubogljivo mu sledim po strohnelih lesenih stopnicah v klet. Spremljevalcu pomigne naj odmakne dobro poznan vinjski sod. Skoraj bruhnem v krohot, ko si začne slačiti zanikrno bundo. Ne vem, koga želi očarati. Z nasmeškom na obrazu ga opazujem, kako z očitnim naporom premakne vlažen sod in razkrije vhod v temen hodnik. Še bolj mrzel zrak butne v vse tri, vendar to želi vsak prekriti. Vseeno imam raje tukajšnjo vlago in gnilobo kot pa suh zunanji zrak. 42 se znova obleče in našobi proti Poveljniku.
''Za vami,'' odvrne s spoštljivim tonom in mu nameni nedolžen pogled.
Namrščim se. Pa ne, da so spet sprejeli bahača. Zadržim se, da ne zavijem z očmi in želim nadrejenega dohiteti. Prej kot pridemo do vrat, prej bom pri družini in prej se ga bom znebila.

42 zagotovo dobro ve, da mora sod postaviti na prejšnjo mesto, vendar ga to ne zadržuje, da mi ne nameni dolgega namrščenega pogleda. Sladko se mu nasmehnem in stopim na hodnik. Svoje dejanje nemudoma obžalujem, ko me trdo prime za zapestje in zasika: ''Zakaj se tako neumno smejiš?''
Modro molčim in se ne ganem. Nisem pozabila majhne pištole, ki jo skriva pod volnenim puloverjem.
''A, že vem,'' reče izzivalsko ''Še nikoli nisi videla …''
Vem, kaj bo rekel, zato ga prekinem: ''Ti še nikoli nisi slišal za fiziko?'' Ne čakam na odgovor. ''Ah, že vem. Nisi dober v poslušanju pri pouku, kajne?'' Osvobodim se prijema in prisilim, da ne pomanem boleče točke. Z resni pogledom se mu zazrem v modre oči. ''En majčken dobronameren nasvet: če želiš preživeti, se ne meči ven.'' Pomolčim in malo premislim. Ali naj mu povem? *i*Dobro se z dobrim vrača.*i* mi je rekel oče, ko sem imela pet let. Že res, a obstaja tudi pregovor *i*Dobrota je sirota.*i*
Na koncu se vdam in s prosto levico pokažem na pravo točko: ''Tam ga potisni.''

Ne čakam na odgovor, ampak naglih korakov pohitim na Poveljnikom. Resnično upam, da ni slišal najinega sikanja. S premikom soda izgine tudi zadnji vir svetlobe. Pot nadaljujemo v temi. Za sabo zaslišim težke korake in podrsavanje ob stenah ter na koncu topel dih na mojem vratu. Koža se mi naježi ob njegovi bližini. Opozorilno zaškrtam z zobmi, vendar se 42 ne zmeni. Občutek imam, da je celo namerno zmanjšal razdaljo. Malo prej sem mu pomagala in zdaj mi bo še pihal za ovratnik? Izredno zabavno bi se bilo nepričakovano ustaviti, da bi se zaletel in po možnosti razbil nos, vendar tega pred Poveljnikom nočem tvegati. Že tako ali tako ima preveč težav. 32 in 14 se še vedno nista vrnila z obhoda, novih mož pa noče poslati. Čakal bo še dan ali dva, vendar nato ne bo imel druge izbire, kot da pošlje 8 ali 9.
Poveljnika sem vedno spoštovala. Sprejel me je pred tremi leti, vendar sem lahko začela trenirati šele pred manj kot tremi meseci. Tega nikoli nisem razumela. Zmanjkovalo nam je streliva, a on me kljub mojemu moledovanju ni upošteval. Enkrat sem si zaradi predolgega teženja prislužila modro oko.

Komaj čakam, da bo vojne konec. Takrat bom lahko vsem na glas povedala svoje pravo ime. Ne bom se skrivala za številko kot mnogi drugi. Tudi neskončnost množice števil ne bom sovražila. Vse bo veliko bolj enostavno. Poiskala si bom dostojno službo, v kateri bom uživala. Lahko bi bila učiteljica fizike, da bi takim tumparjem, kot je tale zadaj, razložila zakonitosti našega vesolja.

Počasi zavzdihnem in na licu začutim topel oblaček, ki se iz mojih ust dvige proti temnemu stropu. Hlad vedno bolj pritiska na mojo rjavo kožo, na kateri se meša pot s prahom in drugo umazanijo, vendar se za to ne zmenim. Skozi ta hodnik sem šla že petkrat, zdaj je šestič. Če veš, kaj je na njegovem koncu, je veliko bolj prijeten. Odmev vode, ki se pretaka po ceveh nekje globoko v steni, ni niti malo srhljiv, prav tako cviljenje podgane ali zahrbtna razpoka v tleh.
Končno se ustavimo in Poveljnik potrka enako kodo kot sem jaz prej. Vrata zaklonišča spustijo glasen zvok in se na stežaj odprejo. Svetloba me že drugič ta dan zaslepi.
''Dobrodošla doma,'' se nasmehne Poveljnik.
Tudi jaz ne morem zadrževati nasmeha. Moja prva naloga je bila uspešna.
''Čez pet minut v zemljevidni sobi,'' mi kratko poda napotke.

Pokimam in si ubijem v glavo, da ne smem zamuditi. S Poveljnikovim odhodom pozabim na vojaka na mostu, streljanje in celo na namrščeni pogled 42, ki mi vrta luknje v hrbet. Prijem okoli ročaja kanglice popustim in zakorakam med svoje ljudi.
Zaklonišče je razdeljeno na tri dele: kuhinjo in jedilnico, spalnico ter še najmanjšo zemljevidno sobo. V slednji se moram pojaviti čez slabih pet minut, ampak do takrat imam še nekaj časa. Naše celotno skrivališče je zelo majhno, zato mi hoja iz skrajnega kota ene do skrajnega kota druge strani ne bo vzela več kot minute. Le enkrat sem bila v zemljevidni sobi, zato se je ne spomnim dobro. Vse kar lahko z gotovosti trdim, je obstoj razpoke v obliki čudnega drevesa na tleh in karirasta preproga. Odločim se, da bom odšla v jedilnico, kjer je tudi majhna kuhinja. V njej nam E pripravlja tri dnevne obroke, ki vključujejo predvsem belo vodo, v kateri je namočen razdrobljen kruh. Vsak ga dobi v majhni pločevinasti skodelici in jo nato ponavadi kar spije. Kuharju ne zamerim. Večina civilistov je prisiljena jesti kruh iz žagovine in izrabljenih cunj, mi pa imamo (sicer nekvašen in močnat) kruh iz dejanske pšenice. Zakorakam v prostor in se razgledam. Zložljivih lesenih miz ni več – verjetno so jih porabili za kurjavo. Če ne štejemo majhne kuharske mizice, je ostalo le še plastično in pločevinasto pohištvo, za katerim nekaj skupinic igra karte. Namrščim se in znova ozrem za skodelicami ali vsaj kakršnim koli znakom obeda. Čas večerje je in če je ni, to pomeni le eno: hrane nam zmanjkuje, zato imamo le še dva obroka na dan.

Stopim na konice prstov in preverim obraze. Nobenega znanega (in priljubljenega, če smo že pri tem) ne najdem, zato je lahko kdo kvečjemu v spalnici. Zavrtim se na petah in pri tem skoraj polijem umazano vodo, na katero sem že pozabila. Spalnica je sosednja in največja soba. Ob stenah so prislonjeni kontejnerji z vodo in koščki hrane. Ob njih so včasih bila lesena stojala za orožja, vendar so še pred mojim odhodom šli v peč. Vode, hrane, orožja in kurjave je vedno bilo premalo. Kljub temu da je število vojakov kar naprej nihalo, ni bilo nikoli dovolj surovin za osnovne potrebe. Morda se je Poveljnik le odločil, da jih ne bomo trošili, saj bi nam ob povečanem številu trda predla.

Pogoltnem debel cmok. Ko te sprejmejo, si izbereš številko od 0 do 1000, ki postane tvoje novo ime. Nikoli nismo šli po vrsti, saj bi drugače sovražnik prej ugotovil našo številčnost. Tako številka 1 ne pomeni, da si prvi postal član. Tudi številka 586 me pomeni, da nas je 586. Gre le za zavajanje sovražnika in našo zaščito. Lani so se začele širiti govorice, da so mnogi dolgoletni člani pozabili svoja prava imena. Sprejeli so svoje številčno ime ali črkovno oznako. Slednjo dobiš, če imaš pomemben položaj in se tvoje ime večkrat izgovarja. Tako je lažje reči E kot pa 469. Pri nas obstajata le dva z dejansko besedo za ime. Poveljnik in Ostrostrelec. Kljukec – Poveljnikov bratranec je umrl na dan 367 v eksploziji. 32 mi je povedal, da je bil vohun in menda tudi izvrsten žepar. Ne ve se ali je bil izdan ali le ob napačnem času na nepravem mestu. Zagotovo je mrtev, vendar je pred tem naši skupini posredoval neprecenljive podatke o delavnih taboriščih.

Prerinem se v notranjost in razgledam. V kotu z nametanimi odejami sedita osebi, ki sem ju najbolj pogrešala.
Že od daleč ju pokličem in se prerinem mimo mladih, ki se učijo rokoborbe.
Dvigneta pogled in tudi njima se usta razpotegnejo v širok nasmeh.
''Dolgo si potrebovala,'' me zbode 32.
Igrivo mu pokažem jezik in razkrijem rumene zobe.
''Ne premikaj se!'' sikne 14 za njegovim hrbtom.
Malo se premaknem in opazim lesk srebrne igle. Ob prizoru me zbode v trebuhu. 14 se sklanja nad njegovim hrbtom in mu z iglo poskuša zašiti globoke rane. Vem, da so vse umite in kar se da razkužene ter da je 14 daleč najboljša v šivanju, ampak pogled na razmrcvarjen hrbet mi sproži val neugodja.
''Če se ne boš nehal premikati …'' izreče prikrito grožnjo in popravi pramen pepelnatih las. Z nohtom na lahno podrgne po brazgotini, da bi se prepričala ali je nevarnost zastrupitve. Zmaje z glavo in mi nameni opravičujoč pogled.
''Kaj se je zgodilo?'' rečem hripavo.
''Poslali so naju na mejo med območji A, B in H. Nekdo naju je opazil in napadel,'' reče skozi stisnjene zobe 32.
''In tale butec ga ni želel ubiti,'' mu očita 14 in laks nalašč močno potegne.
32 le nekaj nedoločnega zagodrnja, vendar s stisnjeno pestjo izdaja, da ga šivanje zelo boli. Ostro izdihnem skozi nos. Moj mrzel bratranec je vedno verjel v nenasilno reševanje sporov. Posledično se je izogibal treningov rokoborbe, dvoboja z noži, streljanja in celo rokovanja z granatami. Raje se je izučil v plezanju in kodiranju sporočil. Le-to je bil njegov najljubši hobi. Potiho sem mu zamerila njegovo spretnost pri razvozlavanju kodiranih sovražnikovih sporočil Po njegovi zaslugi smo na dan 2513 rešili šest otrok, ki so jih mislili poslati v delavno taborišče. Ne razumem, kako je lahko nekdo tako krut, da celo sedemletnike pošlje v gotovo smrt.
14 je njegovo popolno nasprotje. Spoznali smo se, ko sva se z 32 pridružila skupini. Zastavljen ima jasen cilj in verjame, da lahko zmagamo, če le ne bomo popustili. ''Ne smemo se zlomiti,'' je vedno rekla ob ne izhodnih trenutkih ''Če se bomo, bo naše sanje in upe veter odnesel daleč stran in umrli bomo zaman.'' Po njenih pričevanjih, ji je to govorila njena zdaj pokojna mama. O njenem očetu in bratu vem le to, da sta se iz strahu pridružila zelenim vojakom. Stisne me v prsih, ko se spomnim novincev z mosta. Zmajem z glavo. Tega ne sme noben izvedeti. Vojaki so pa itak mrtvi, zato to vem le jaz.
''Kateri dan je danes, 586?'' prekine tišino svetlolaska, ne da bi pogled odmaknila od posebej globoke ureznine.
''2999.''
32 zakone v brado, medtem ko se 14 otročje zasmeje. ''Stavila sva,'' pojasni ''On je rekel, da je 3001, jaz pa 2999. Zmagovalec dobi poraženčevo odejo za dve noči.''
Takrat se šele zavem, da je bolj mrzlo kot običajno. Moje misli prebere 32, ki reče: ''Peč se je pokvarila. Preveč dima spušča in potrebno jo bo zamenjati.'' Skremži se ob novem šivu in nadaljuje s sarkazmom v glasu: ''Saj bi ti dal svojo odejo, ampak ti jo je ta ukradla.''
14 ga nekoliko premočno udari po glavi, na kateri raste bujna afriška frizura. ''Bodi pri miru in molči,'' mu ukaže z resnobo v glasu in se znova posveti rani.
''Je bila vajina naloga vsaj uspešna?'' ju pobaram.
Nekaj časa molčita, nato pa odvrneta s kratkim potrdilom. Verjetno o nalogi ne smeta veliko govoriti. Popolnoma ju razumem, zato raje ne vrtam v njiju.
''Še sekunda in bom končala,'' naju obvesti 14 ''Ne priporočam ti, da spiš na hrbtu ali delaš prehitrih zasukov, saj ti lahko šivi počijo ter lahko pride do zastrupitve krvi.''
''Hvala,'' se tiho zahvali mrzli bratranec in nagonsko seže proti brazgotinam. 14 ga hitro ustavi in nameni očitajoč pogled. ''Oprosti,'' zamrmra in naglo izmakne roko iz prijema.
Ob njegovi kretnji se spomnim na sobo z zemljevidi.
''Moram iti,'' se opravičim in vstanem.
''Odnesi tole drekasto vodo seboj,'' z brado pomigne 14 ''Zaudarja po crknjenem golobu.''
''Ahm, izražanje,'' jo opomni 32, vendar se zanj ne zmeni.
Kanglico s težavo znova dvignem in pohitim proti izhodu. Upam, da nisem prepozna.

***
Potrkam na zdelano desko, ki služi kot vrata v sobo z zemljevidi. Zaradi vsesplošnega hrupa, ki odmeva po temačnem hodniku, niti ne vem ali sem dobila odgovor iz notranjosti. Seveda pa sama ne bi rada ustopila in tvegala Ostrostrelcev mrki pogled. Med čakanjem se podrgnem po zapestju, ki me od 42-ga stiska še vedno neprijetno boli. *i*Točno vem, kako se bom znebila rjave vode.*i* se škodoželjno nasmehnem sama sebi. Deska se za ped premakne in zagledam AT-jev obraz. Sivolasa pomočnica Poveljnika se mi kratko nasmehne in povabi v notranjost. Stisnem se skozi premajhno vrzel in pokimam proti zbranim. Pogled se mi znova ustavi na AT-jini suhljati postavi, ki stežka postavi desko na prvotno mesto. Ne vem, koliko je stara, vendar zagotovo jih šteje več kot sedemdeset. Zadržim se, da ne pokažem neodobravanja. Roke se ji že pri hitrem pisanju tresejo, zdaj pa mora celo prestavljati to smotano dilo?
''586?'' me opomni Poveljnik.
Odhrkam se in še vedno jezna postavim kanglico za mleko na edino obstoječo mizo. Na srečo so vse zemljevide obesili po stenah, saj bi se v nasprotnem primeru zmočili. Ni mi treba dvakrat ugibati, da je Ostrostrelec razkačen ob moji neprevidni kretnji. Zgornji ročaj spretno zavrtim, dvignem k višku in ponosno razkrijem dvojno dno. Ne glede na to, da moja naloga ni bila ravno pomembna ali izrazito nevarna ali drugačna od mnogo drugih, je še vedno moja prva naloga, zato želim uživati v vsakem trenutku svojega uspeha. Del napolnjen s smrdečo tekočino previdnejše odložim na tla ter z luknjastim čevljem mimogrede pobrišem nastalo mokro sled. Znova se obrnem proti mizi in iz drugega kosa kanglice opazno previdnejše privlečem pest porumenelih listov. Moram se zadržati, da ne zastokam ob njihovi neobičajni mehkobi. Kdaj sem že nazadnje držala papir?
''Lahko greš,'' me zdrami odsekan Ostrostrelčev glas.
Auč. Mislila sem si, da bom deležna vsaj neiskrene pohvale ali kratkega kima. Za Ostrostrelca in ostale sem samo še en vojak, samo še ena oseba, ki se skriva za butasto številko.
''Odnesi vodo E-ju,'' mi še ukaže eden od prisotnih in me z zamahom povezane roke odslovi.
Kanglico znova sestavim, nadrejenim pokimam in AT namenim opravičujoč pogled. Starka zgubane ustnice priviha v bolesten nasmeh ter medlo poblisne z motnimi modrimi očmi. Izza ponošenega plašča, ki se ujema z njenimi kodrastimi lasmi, iztegne tresočo roko, da bi ponovno umaknila leseno ploščo.
''Bom jaz …'' zamomljam, naglo odložim kanglico in dlani ovijem okoli meni neznanega lesa. Že prej bi ji morala pomagati, ne pa da sem le kritizirala zbrane v sobi z zemljevidi. Dilo dvignem s precejšnjo lahkoto in previdno naslonim ob levo steno. Starki namenim bežen smehljaj in ji pomagam pri ponovnem nameščanju pregrade.

Mislila sem nadaljevati pot po ozkem hodniku polnem rjavih, rumenih in sivih cevi, a špranja, ki sem jo totalno nenamerno pustila pri premikanju deske, je preveč vabljiva. Če me dobijo prisluškovati, bom v velikih težavah in ko rečem velikih, mislim res, res, res velikih. Vseeno se približam ozki odprtini, vendar pri tem pazim, da ne mečem sence v notranjost sobe.

Eden od pomembnih vojakov bere zapise, ki sem jim jih priskrbela. Zabičali so mi, da jih ne smem niti pogledali, ampak sem seveda naredila ravno nasprotno. Pravzaprav so zelo povprečno dolgočasni. Premiki zelenih vojakov so pogosti in (če kdo vpraša mene) izjemno nepotrebni pozornosti, a jih Poveljnik vseeno želi imeti čim več. Neumno, a kot vse kaže potrebno, saj jim Poveljnik drugače ne bi povečal tolikšne pozornosti.
Poslušam dalje in upam, da bodo povedali, kaj zanimivega. Informacij nočem uporabiti za priljubljenost med vojaki ali da bi jih izdala zelenim vojakom. Hočem jih enostavno vedeti. Hočem vedeti, kaj se dogaja, hočem vedeti, ali zgubljamo ali zmagujemo, hočem vedeti … *i*Hočem vedeti, kdaj bo konec vojne.*i* Vse ostalo me pravzaprav pošteno ne briga.
Pogovor nanese na razporeditve dodatnih sil na območju H. Napnem ušesa, saj sta na ravno tem območju bila 32 in 14.
''Lahko predlagam selitev?'' jasno zaslišim piskajoč glas iz notranjosti.
Nekdo mu pritrdi, kar sproži val momljanja. *i*Spet?*i* razočarano pomislim. Selili smo se že pred petimi tedni in ni mi do ponovnega oziranja čez ramo ter trzanja ob vsakem še tako oddaljenem poku.
''Bo E kmalu prišel?'' reče nekdo očitno preglasno.
''Zamuja,'' se ponovno oglasi piskajoč odgovor.
Zavijem z očmi. Ali je naše poveljstvo tako neumno? Noben ne bi nasedel takemu varnostnemu ukrepu. *i*Razen, če je tepec.*i* si priznam v glavi. Ampak jaz nisem tepka in takim zvijačam ne nasedam.

Hodnik za nekaj trenutkov ovije tišina in napeto čakam na nadaljevanje. Tokrat se oglasi Poveljnik z nenavadno drhtečim glasom: ''Ali smo dobili kakšno informacijo o Feniksu?''
Feniksu?! So se morali ravno zdaj odločiti za kodiran pogovor. Potiho se spravim na vsa možna božanstva, ki se jih spomnim in nato še na vse prednike, ki se ne morajo niti enkrat pobrigati zame. Za vse moram poskrbeti sama. Jaz in samo jaz. Najraje bi glasno prhnila, kot ima to v navadi 14, vendar precenim, da situacija ni najbolj primerna.
''Nabira gozdne borovnice na Sivem hribovju,'' zaslišim Ostrostrelčev glas. Njegov zven mi sproži mrzle mravljince, ki se od trtice vzpenjajo proti vratu.
''Pošljite novince na Rdeče lilije.'' Spet ta visok glasek. To je vprašanje, a še bolj kot vprašanje prošnja. Kljub temu da je izrečeno namenjeno Poveljniku, slednji dolgo molči.
Ostrostrelec spusti glasno kletvico in po zvoku sodeč udari po mizi: ''Ni več leto 2255! Ali 2711!'' Zdaj si ne bi želela biti Poveljnik. Noben razen Ostrostrelec mu ne pljuva njegovih napak v obraz. Svojega imena ni pridobil le zaradi zavidljive natančnosti pri streljanju, ampak tudi izjemno ognjevitega jezika. Morda ima prav, a v tem trenutku ne moram biti pravičen sodnik – vse kar govorijo je v kodah, ki jih ne razumem. Precej prepričana sem, da tako imenovani *i*Feniks*i* ne nabira jagodičevja po neobstojnem Sivem gorovju. Prepričana sem, da so tudi Rdeče lilije izmišljene oziroma skrbno premišljena koda. Ostro zavzdihnem, ko se nekaj v notranjosti premakne. ''Ne moramo se boriti s puškami iz druge svetovne vojne! Ne moramo se boriti z ročno izdelanimi bombami!'' renči Ostrostrelec in še naprej udarja o mizo. ''Ker bo prišel čas, ko se niti Feniks ne bo zmenil za nas. Ker smo za njih manj kot ščurki, golazen in gliste.'' Zadnje besede dobesedno izpljuni. Prešine me spoznanje. Nočem si ga priznati, a je resnično in ta trenutek ga pač moram sprejeti. *i*Strah ga je.*i* Tresoče dlani stisnem v pest in zadržujem solze, ki mi meglijo pogled. *i*Tudi Ostrostrelca je strah.*i* Avtomatsko zamežikam in poskusim pogoltniti bolečino, vendar mi ta v valovih prihaja na površje. ''Leto. 2938. Se. Bliža.'' Namerno poudari vsako besedo. ''Če ne ukrepamo …'' Glas mu omahne.

Ne zdržim več. Počasi se odmaknem od sobe z zemljevidi in oddrsam proti kuhinji. Za sabo zaslišim vnovično premikanje deske, ki se spremni približujoče korake. V trenutku, ko stopim do E-ja in mu želim pojasniti svoj prihod, s kotičkom očesa opazim Ostrostrelca. Njegov navadno mrki pogled je zdaj neodločen in zapičen v tla.

*i*Tudi Ostrostrelca je strah.*i*


***
DAN 3000

''586,'' mi nekdo sikne na uho.V odgovor le zamomljam in se prevalim na hrbet. Na kratko pomežiknem in zbistrim pogled.''Mislim, da se nekaj dogaja.''''Kaj?'' šepnem neslišno.32 se nelagodno premakne. Nalahno zmajem z glavo. Obupen je pri prisluškovanju. Ni čudno, da so ju s 14 odkrili in napadli. Zavzdihnem, se spravim v boljši položaj ter prisluškujem zvokom iz jedilnice. Slednje je zelo težko početi, če imaš eno uho zarito v raztrgano blazino in drugo obrnjeno proti stropu oziroma stran od vira zvoka. Vseeno lahko jasno razločim žvenketanje posode, šelestenje listov, na vsake toliko časa odpiranje in zapiranje zadrg nahrbtnikov. Selitev. Seveda, nekdo je zafrknil in zdaj zeleni vojaki vedo, kje smo. Super. Malo premaknem roko, da bi lahko več videla. Ne moram ujeti nobenega pogovora, pa tudi, če bi ga, bi bil po vsej verjetnosti v kodah. No, vsaj 32 je buden, tako da bi govorico lahko razvozlal.

To me spomni na pogovor v sobi z zemljevidi. Če bi mi ga uspelo do besede natančno ponoviti, bi 32 lahko razločil pravi pomen. Če mi bo uspelo vse do besede natančno ponoviti, je pa druga zgodba.

***

''586.''Ne že spet.''586.'' Pridruži se še rukanje in stresanje za ramena. To zagotovo ni 32. Če sledim svoji skromni logiki, je moja samooklicana budilka 14 in slednja me zagotovo ne budi sredi noči.Zamežikam in opazim 14-in bledi obraz in zavozlale lase, ki padajo s špičastimi konicami silijo v moje nosnice. Glasno zazeham, pri čemer si ust niti ne trudim pokriti z dlanjo, razgledam po sobi in presenečeno ugotovim, da je že napol prazna.''Selimo se,'' prijateljica potrdi moj sum.''Ja, ja, že veva,'' se oglasi zaspan glas.''Aja? In kako, če smem vprašati, Trnuljčica?'' ga zbode 14.32 spusti značilen mrmrajoč odgovor, ki ga pospremi drgnjene zalepljenih oči.''Nekdo je bil pozno pokonci?'' še naprej vrta.Znova nedoločen odgovor. 14 ga boksne v ramo in ponovi vprašanje. Vedno dobi kar želi, še posebej, če podatek ve moj mrzli bratranec. Le-ta se kmalu uda in na kratko obnovi nočno dogajanje. Sodeč po njegovih podočnjakih je bil buden še precej dlje kot jaz.

''Ajd', k'j sanate, pokonc' mladina!'' nas namesto jutranjega pozdrava nadere G. Če bi nam sinoči izvolili vsaj namigniti o selitvi, bi bili vsi veliko bolj učinkoviti. ''Alo, mladina! Kva čakate?! Zbor je č's pet minut!'' nadaljuje z rohnenjem.Pogled naglo zapičim v razvlečeno in luknjasto odejo, ki jo znam zviti v osmih sekundah. Tudi ostali znajo biti impresivno hitri popravljalci, vendar nekateri bodo tudi zaostali. 32 je navadno med njimi, ampak danes ima prosto vsaj minuto, ker njegovo odejo zlaga 14. Zarotniško se nasmehnem in približam bratrancu.''Kaj veš o Feniksu?'' ne ovinkarim.32 dolgo časa molči ter premleva moje vprašanje. To me navda z občutkom, da nekaj ve, vendar ni prepričan, če mi to sme razlagati.''586, saj veš, da ti želim vse povedati, kajne?''Izrečeno mi povzroči krč v želodcu. Jaz sem edina njegova preživela sorodnica in poleg 14 edina prijateljica. Tudi jaz mu skoraj vse povem (tistega na mostu pač ne nameravam deliti z njim) in to nama daje nenavaden občutek varnosti. Na tak način se zavedava, zakaj je nekaj nevarno in posledično nisva trmasta ali zamerljiva, ko je čas pobega.''Em, no, torej …'' po premolku znova obotavljajoče spregovori, vendar utihne v trenutku, ko opazi svetlolaskin namrščen pogled.''No, k'j je mladina, še niste posprav'l?'' se zasliši izza najinih hrbtov.''Ta-takoj,'' v presenečenju zajeclja 32 in se posveti noro zanimivi vrvici na blazini.''Pohit'te mladina, alo, gremo, kje mate energijo?!'' nadaljuje G in se spravi na naslednjo skupinico prestrašenih mladoletnikov.''Hočeš vedeti o Feniksu?'' mi šepne 14, ko se odpravimo proti vhodu v jedilnico.Pokimam in se ne menim za nevarnost morebitnega prisluškovanja.''Med novinci so se začele širiti govorice o njem. Nič posebnega, le še ene prazne čenče.''Skupaj se postavimo v dolgo vrsto, ki vodi do razmajanega belega kombija - edinega prevoza na kolesih, ki ga premore naša vojska. *i*Vojska.*i* pomislim *i*To ni sploh ni vojska! To je le obupen poskus upora.*i* Ob tej misli bi najraje jezno udarila ob betonska tla, vendar bi hkrati privabila preveč pozornosti in 14-inega pripovedovanja bi bilo konec.''S 32 sva prišla slabih pet ali šest ur pred tabo. Tale …'' reče in pokaže na suhljatega najstnika naših let ''… je fasal od G-ja.'' Pomolči in pri 32 išče potrdilo, ampak on še naprej buli v prašno blazino. ''Razgovoril se pred prijatelji o Feniksu, G ga je slišal in precej … ehm, zdelal.''Po velikem modrem očesu sodeč G ni šparal pri udarci. Zagotovo nočem biti v njegovi koži.''Ker se je G vznemiril, verjetno ne gre za prazno čenčo,'' se končno oglasi bratranec ob moji rami.''Ali morda ves…'' začnem, a me 14 prekine z opozorilnim nagubanim obrazom. ''… morda vesta, kaj bo za zajtrk?'' se pravočasno popravim, ko za sabo zaslišim približujoče korake.G se tokraj spravi na neučinkovito pakiranje, nakar nas prisili, da se v koloni postavimo bližje eden drugemu. Neopazno zavzdihnem in želim zaviti z očmi, a mi 14 znova nameni svarilni pogled.

Zaradi oprezajočega pogleda nadrejenega ter premajhne razdalje med ostalimi vojaki pogovora me moremo nadaljevati. G-jev strogi izraz me začne delati živčno, kar vodi v oponašanje 32 – tudi jaz se zazrem v raztrgano blazino v mojih rokah in drobne luknje, skozi katere lahko vidiš s cunjami napolnjeno notranjost, postanejo vredne skrbnega pogleda.''Alo, mladina, dajmo, dajmo!'' nadzornik ponovi že prevečkrat slišane rezke besede.*i*Feniks mora biti pomemben, zato je pogovor o njem prepovedan.*i* Spomnim se včerajšnjega prisluškovanja in zmedeno podrgnem po razpadajočem blagu. Ostrostrelec je rekel, da se morda ne bo več zmenil za nas. Torej nam pomaga? Borovnic, Sivega gorovja in Rdečih lilij ne morem pojasniti. Nabiranje borovnic je verjetno koda za neko dejanje, ostala dva pa sta kraj. Neodobravajoče se namrščim, ko razočarano ugotovim, da bi lahko bila še ena oseba ali celo izredno dobra koda za čas. Pravzaprav bi Feniks lahko bila združba oziroma organizacija in ne samo ena oseba. Glede na to da je že njegova omemba kaznovana s hudim tepežem, si 32 sploh ne bo upal slišati teh šifer.Skrbno zloženo odejo in blazino pazljivo položim na nastajajoči kup ter naglo sledim 32 in 14 v jedilnico. Že hiter pogled na neučakane poglede nadrejenih in živčno beganje vojakov mi pove, da nas ne čakajo prijetne novice.

***
Najraje bi le obstala in dolge minute z očmi požirala zelene liste, grobo lubje in omamen vonj po travi. Zrak je tako … čist. Že 3000 dni nisem dihala svežega zraka s polnimi pljuči. Že 3000 dni sem morala paziti, da nisem pregloboko vdihnila in sprožila grenkega kašlja. Pozabila sem, kako prijetno je hoditi s pljuči brez saj in pepela. Zdi se mi, da vsaka celica v moje telesu vibrira pod toplino sončnih žarkov, ki padajo skozi krošnje listnatih dreves.

''Zberi se,'' mi sikne 32.
Pogled zapičim v z listi pomešano blato. Zalotim se pri misli, da bi se ga rada dotaknila in občutila njegov prijeten hlad ter mokroto.
*i*Zberi se.*i* si ukažem in trdo primem za naramnice starega nahrbtnika. *i*Zberi se, zberi se, zberi …*i* A seveda se ne morem. Gozd mi predstavlja nepopisno lepoto in odmik od realnosti. *i*Ne misli na vojno,*i* si ukažem *i*Vsaj enkrat za spremembo lahko uživaš v trenutku in ne živiš v strahu, da ti bo metek preluknjal možgane.*i*
V daljavi se zasliši eksplozija. Kolona desetih obstoji in z iztegnjenimi vratovi prisluškuje morebitnim zvokom. Adrenalin mi znova začne naraščati, nakar se mi zajtrk začne dvigovati po požiralniku.*i* Noben nas ni videl,*i* si ponavljam v glavi *i*Noben nas ni videl, ko smo pobegnili iz mesta. Noben ne sumi, da v konzervah za rdeči fižol tihotapimo bombe.*i* Ko opazim, da se mi roke nenadzorovano tresejo, se mi v glavi sproži plaz kletvic. Ne bi se smela prepustiti lepoti okolice. Vedno, ko se sprostim in poskusim odmisliti dejansko stanje, mi realnost zada še hujši udarec. Jeza in strah se mi kopičita ter mešata v želodcu, dokler ne začutim znan občutek, da me nekdo opazuje.
''Dol!'' zatuli vodja skupine in se skupaj z drugimi vrže na trebuh.
Preden lahko dojamem, kaj se dogaja, mi pred očmi švigne krogla. Z vso silo udarim z glavo ob gozdna tla in zemlja mi sili v oči.
''Orlovo gnezdo ni daleč! Vsaj eden ga mora doseči in uničiti dnevnik. Je to jasno?!'' skozi grmovje zaslišim paničen, a odločen glas.
Vdihnem in izdihnem. Če želim preživeti, ne smem podleči strahu. Najlažji način, da pozabiš na strah, pa je, da se popolnoma odklopiš. Znova vdihnem in izdihnem ter se poženem v brezglavi beg. Ne mislim na zelene vojake, ki se nam približujejo. Ne mislim na moje soborce, moje prijatelje, mojega edinega sorodnika. Še na noge pozabim in pustim, da me same nesejo. Pomislim, da bi odvrgla nahrbtnik, vendar mi v naslednjem trenutku spodrsne, da se moram ujeti za vejo. Trske se mi zapičijo v dlan, vendar poskusim odmisliti pekočo bolečino. S kotičkom očesa opazim premik in se skotalim na levo. Podrastje se obarva rdeče. Pogled se mi ob pogledu na soborčevo truplo zamegli.
''Teci!'' od nekod priplava bratrančev glas.
Ubogam ga in se znova poženem v tek. Zdaj nimam časa za dihanje, s katerim bi se lahko odklopila. Priti moram do Orlovega gnezda – gozdarjeve koče, kjer je naša vojska pred petimi leti skrili neke pomembne dokumente in zapiske. Čeprav se osredotočam le na načrt, se mi pred očmi vedno znova prikazuje okrvavljeno truplo.
Ob ponovnem poku sklonim glavo in dvignem ramena. Srce se mi želi iztrgati iz prsnega koša, njegovo udarjanje čutim v sencih in njegov ritem mi odzvanja v ušesih.
''Samo teci …'' si nemo šepnem. ''Samo teci …'' si prigovarjam, ko mi debele solze spolzijo po licu ''Samo … preživi.''
Še en strel se razleže čez gozd, vendar na srečo le splaši divje ptice. Pobočje se začne dvigovati in robidovje se postopoma spreminja v temen praprot. Ob bolečini v mečih zasikam, vendar kljub utrujenosti nadaljujem. Noge visoko dvigujem in iščem majhne prostorčke brez mokrih skal in vlažnih korenin. Jezni kriki se razležejo s pobočja hriba. V jeziku zelenih vojakov mi uspe ujeti besedo golazen. V grozi zakolnem in premagam še nekaj metrov, dokler ne dosežem vrha. Spustim se v počep in splazim v zavetje drevesa. Leseno streho koče lahko opazim skozi razpokana debla hrastov, ki rastejo skoraj eden zraven drugega. Vdihnem in izdihnem. Samo kakih petdeset metrov moram premagati, uničiti dnevnik in nekako pobegniti. V bližini se razleže eksplozija, zato si nagonsko pokrijem glavo z dlanmi. Kriki se začnejo nevarno približevati in oglasi se še močnejša eksplozija. Nerodno se odrinem od spolzkih korenin in opotečem proti zastavljenemu cilju. Praprot se izkaže za precej neprehoden in me ovira pri teku. V glavi odštevam približno razdaljo med mano in propadajočo hišo. Ko jo dosežem, se prepustim valu neizmernega olajšanja.
''Uspelo mi je,'' rečem s piskajočim glasom, ko odrinem vrata in vstopim v notranjost ''Uspelo.''
Uščipnem se v zapestje in posvetim iskanju dnevnika. V koči je le en prostor, vendar je zaprašen in plesniv. Ne vem, kako veliki so zapiski ali kako izgledajo. Po vsej verjetnosti so celo zakodirani. Bom pač zažgala vsak papir, ki ga bom videla! Začnem odpirati predale, prevračati v pajčevine ovite skodelice in razmetavati zlomljeno posteljo. Prah mi sili v nosnice in me prisili, da večkrat zaporedno kihnem.

Ko zaslišim odpiranje vrat, se presenečeno zdrznem, vendar znova umirim, ko zagledam vodjo skupine.
''Hitra si,'' se vse kar izjavi ter se tudi on posveti premetavanju vsega, kar mu pride pod roke.
Kmalu se nama pridružijo še štirje, pri čemer zadnji izgleda hudo poškodovan.
''Ti!'' vodja (številka 400) pokaže na svetlolasca ''Pomagaj mu!''
Novinec na ukaz nerodno odloži nahrbtnik in iz njega povleče povoj in preveč tekoče razkužilo. Poškodovanec verjetno ne bo preživel. Stisne me v želodcu. Ne bi smelo biti tako. Poveljnik nas je razdelil v skupine po deset in nas poslal po različnih poteh do naše nove baze. Nekateri moramo spotoma opraviti še neko nalogo, drugi morajo tihotapiti orožje in tretji nič od naštetega. Šli smo po preverjeni poti, ne bi nas smeli najti. Stisnem zobe. V bazi bomo čez dva dni, tako kot je napovedano, pa naj stane kar hoče. Solze mi spet zameglijo pogled, zato se samo še bolj posvetim iskanju. Prekleto, kje za vraga je?!
''19?'' se oglasi rjavolaska nekaj let starejša od mene.
Solze mi spolzijo po obrazu in pot nadaljujejo po vratu do blatne majice. Vojak, katerega kri je oškropila nizko rastje. Punca ob pogledu name spusti ihteč zvok. Bila sta par.
''Ni ga bolelo,'' rečem s tihim drhtečim glasom.
Za trenutek vseh šest obstoji in preminulim posvetimo nekaj sekund tišine.
'’32 …'' izjavim, a se mi glas zlomi.
Zdaj ni čas za objokovanje. Če ne najdemo zapisov in jih uničimo, bo naša celotna vojska v težavah. Stisne me v prsih. Vse bi dala, le da bi bila 14 in njena skupina na varnem.
Sežem po predalniku, da bi nadaljevala z iskanjem, vendar nekdo iz skupine vzklikne: ''Prihaja! 32 prihaja!''
Prerinem se do umazanega stekla in nanj prislonim prepoteno čelo. Kljub temu da je steklo megleno, lahko jasno razločim 32, ki hiti v našo smer. Oddahnem si, ko za njim ne opazim zelenim vojakom.
''Mislim, da ima zvit gleženj,'' odvrne svetlolasi novinec.
''Oskrbi 13, nato boš še njega,'' mu poda napotke 400 ''Ostali pa poiščite že ta prekleti dnevnik in ga uničite!''

Ko 32 doseže vrata, se od utrujenosti skoraj zgrudi v moj objem. Solze sreče se mi usujejo in vedno znova se moram prepričati, če je to res on. Skoraj sem izgubila tudi njega.
''67 in 68 …'' izjavi še vedno zadihani bratranec ''z bombami sta uničila dva tovornjaka. En je umrl v eksploziji, drugega so ustrelili.''
''Tovornjaka?!'' zapiska novinec.
''Izkazalo se je, da smo zasliši preblizu gorske ceste,'' pojasni 32.
''Koliko časa še imamo?'' zaskrbljeno vpraša 400.
''Minuto. Morda manj.''
Vodja mastno zakolne: ''Premalo. Prekleto premalo.''
Upajoče se ozremo en proti drugemu.
''Jaz jih bom zadržal,'' se javi 13 ''Že tako ali tako se poškodovan, zato ne morem teči. Nekaj pušk je v oni omari.'' S krvavim prstom pokaže na odprto pohištvo.
Vsi se mu mrmrajoče zahvalimo.
''Jaz tudi.''
''Ne,'' rjavolasko zavrne 400.
''Ja pa bom,'' odsekano reče ''Vojski sem se pridružila zaradi 19 …''
''To ne pomeni, da greš ven in tvegaš svoje življenje!'' jo prekine. ''Kaj bulite? Ajde, iščite!'' nas nadere.
Medtem ko se posvetimo iskanju, se prepir nadaljuje.
''Ti ne odločaš o mojem življenju! Jaz sama sem se odločila! Za to ne potrebujem tvojega dovoljenja!'' mu zabrusi in v roke vzame puško OK-56. Star model, a se zna kosati s sovražnikovo DS-02.
''Pet nabojev …'' presenečeno ugotovi, a nato skomigne ''sem bila že na slabšem.''
400 zavzdihne in še sam prime podobno orožje. ''Kaj?'' se spači proti mladenki ''Če želimo več časa, me bosta potrebovala.'' Obrne se proti ostalim: ''Najdite dnevnik, ga sežgite in bežite.''
''Gospod …'' zajeclja novinec.
''Hm?'' se z roko na zarjaveli kljuki oglasi 400.
''Hvala.''
Nasmehne se. ''Hvala tudi vam.''

Ostali smo še jaz, 32, suhljat moški srednjih let in novinec. Znova se posvetimo iskanju, nakar zaslišimo odmevajoč pok. Moški zakolne in poprime za železno palico. Srce ponovno začutim v ušesih in v obupu razbijam keramične skodelice. 32 se spravi na pokvarjeno stensko uro in jo s treskom razbije po kamnitih tleh.
''Em, e-ekipa?'' se oglasi novinec.
Ozremo se proti njemu in s pogledom sledimo iztegnjeni roki, ki kaže na pepel v kaminu. Dlan položim na usta, da ne bi glasno kriknila. Med pepelom se da jasno razločiti ostanke sežganega iskanega dnevnika. Samo zremo v kamin in nočemo verjeti. Dnevnik je bil že ves ta čas uničen. Sem smo prišli, da bi naredili nekaj, kar je bilo že storjeno. 19, 67 in 68 … vsi so umrli zaman. Vsi so tvegali svoja življenja za nalogo, ki je bila že davno opravljena.
Zasliši se oglušujoče streljanje. Nekaj krogel preluknja šipe, da se steklo razleti po celi sobi. 32 me pritisne ob mrzla tla in poskusi zaščititi s svojim telesom. Začnem glasno smrkati, ko streljanje iznenada utihne.

''Mri sed de feicasa!'' zaslišim jezik zelenih vojakov. *i*Obkolili smo hišo!*i* ''Le demitie de se muori!'' *i*Vaši vojaki so mrtvi!*i* ''Ma residie co krite de roame!'' *i*Pridite ven z dvignjenimi rokami!*i*
Zaihtim in se počasi postavim na noge. Presenečeno opazim, da moški še vedno trdno drži kovinsko palico. Z grozo v očeh mu odkimam, vendar se ne meni za mojo prošnjo. Spusti glasen krik in se z dvignjenimi rokami požene skozi vrata. Preden stopi čez prah, odjekne kratek strel in mrtev se zgrudi na tla. Oba z novincem ob prizoru zakričiva.
''No simpactika!'' nas opozori oster glas, ki ga pospremi zvok ponastavljanja puške.
Debelo pogoltnem in se s 32 ob sebi predam.

***
Le delno se zavedam dogodkov. Za večino niti ne vem, ali so se zares zgodili, a vendar na koncu pridem do zaključka, da sem v ne izhodnem položaju. Zamežikam in poskusim zbistriti pogled. Le tanek snop zahajajočega Sonca pronica skozi težka majava vrata in opozarja na temačnost ter zadušljivost prostora. V tovornem vagonu nas je okoli trideset ali štirideset. Zeleni vojaki se že od začetka vojne niso menili za starost, spol ali izobrazbo, saj je bil po njihovem vsak grožnja. Ni jim bilo mar, če si bil bolan, slep ali invalid – za vsakega so našli neverjeten vzrok, ki ti je kupil enosmerno karto. Zadrgetam in nemočno zadržujem dvigovanje želodčne kisline. Občutek imam, da mi bodo solze vsak trenutek omočile obraz, zato ga naglo stisnem med kolena. Ta enosmerna karta vodi le nekam. Delavno taborišče. Nastali smrkelj malomarno obrišem v roko, slednjo pa v raztrgano krilo. Ozrem se proti bratrancu, ki si s skremženim obrazom masira gleženj.
Pomaknem se bližje, mu iz rok nežno vzamem belo cunjo in mu obvežem boleči del. Želim mu tiho ponuditi pomoč v najinem maternem jeziku, a je preveč tvegano. Če naju kdo zaloti pri uporabi tega jezika, bova mrtva še preden pridemo v severo-vzhodno delavno taborišče Sšnigahn. Po govoricah so zbrali najboljšo lokacijo za izčrpavanje in počasno umiranje žrtev. Ob temačni misli se mi zatrese od krvi lepljiva roka. Želja po izogibu smrti je edina želja, ki jo imam. Pogled, ki mi znova zatava k bratrancu, mi še poglobi pekoče rane. V bistvu imam še eno željo. Nočem nikogar več izgubiti. Moja starša sta umrla na dan 586. Bratrančev ožji družinski krog je svoja telesa zapustil še prej in v spomin na njihovo smrt je podobno kot jaz prevzel zaporedno številko dneva njihove smrti. *i*To ni zdaj več pomembno,*i* si ukažem in nežno stresem z razbolelo glavo. Številke so nama dajale anonimnost in le-ta vsaj malo varnosti, vendar slednje tako ali drugače nimava več. Najina trupla bodo brez oznake ali imena zakopali pod kupom drugih. Najina prazna telesa bodo gnila na požganem pragozdu pod gorkimi vrhovi. Nikomur ne bo mar. Ne sme mu. Če bo žaloval za nama, se bo tudi sam strl, kot se je rjavolaska ob smrti svojega ljubimca. Njegova kri bo oškropila tla in za zelene vojake bo to le še ena zmaga. Ob misli na 14 zobe stisnem tako močno, da me zaboli opraskana čeljust. Nikoli me bom izvedela njenega pravega imena …

''Mami, kam gremo?''
Ozrem se čez ramo in zagledam deklico, ki z zmedenimi očmi motri premraženo žensko. Slednja dolgo molči in išče besede, ki bi njenemu otroku razložile resnico.
''Mami …'' se v strahu razburi ne več kot sedemletna punčka. Njena starost me prestraši. To ali prejšnjo jesen bi morala prvič prestopiti šolski prag, a zdaj bo prestopila prag smrti. Ne zna brati, pisati ali računati, vendar bo že umrla. Ob pogledu na njene drobne prstke in tanke nohte nevede stisnem pest.
''Mami … Kam nas peljejo?''
Njena mama še nekaj časa zre v praznino in v njej išče rešitev, ki ne bi preveč bolela. Z vlažnimi očmi ovije suhljate roke okoli hčerke in jo tesno prižame k sebi. Nežno ji boža umazane lase in za trenutek ugledam moje življenje pred vojno. Moje življenje v obdobju miru. Življenje, ki si ga zasluži vsak neglede na odločitve, ki jih je sprejel. Mama z roko seže po pramenu las, ki hčerki sili v usta in ji nekaj nežno šepne na uho.
Ne vem, kaj ji je rekla. Upam, da ne pravega odgovora na zastavljeno vprašanje. Iz očesa se mi prikotali debela solza, ki izgine v pramenu kodrov. ''Peljejo nas v smrt,'' si sama šepnem odgovor.


DAN 8

*i*Štejem dneve v Sšnigahnu.

Vsak dan v Sšnigahn je velika zmaga.

Neskončnost števil mi je všeč.

Živa sem.

Živ je bratranec.*i*

Vedno znova in še enkrat si ponavljam tisočkrat premišljene povedi, da najdem pozitivno stran situacije. Potrebujem preklemano veliko motivacije, da se enostavno ne vrežem na bodečo žico. V kepo blata izpljunem kri in trdneje poprimem za vlažno palico. Ko glasno zaječi, prijem prestrašeno popustim in preverim, če se je kje zlomila. V tem primeru mi bo krogla preluknjala možgane v manj kot treh sekundah. Plitko vdihnem in izdihnem. Dihanje mi vedno pomaga pri osredotočenosti na le eno stvar. Tokrat je to moje in bratrančevo preživetje. Leseno palico zopet zapičim v mokra tla, ampak sem pri odstranjevanju razmočene zemlje izredno previdna. Poškilim proti varnostnikom v toplih sivih uniformah, ki nas nadzorujejo med kopanjem jarkov. Dobro vem, da so ti ''jarki'' v resnici grobovi za stotine, ki so podlegli ledenemu severo-vzhodnemu vetru. Zima bo letos zgodnejša kot prejšnja leta. Če preživim prve dni, bom verjetno tudi druge, saj po zgodnji ohladitvi kmalu nastopiti pomladna otoplitev. Zmolila sem že k vsem prednikom, božanstvom in vsakodnevnim predmetom, da naj nama z bratrancem naklonijo srečo. *i*Samo srečo potrebujeva,*i* zagreto ponavljam v glavi *i*Prisežem, da je to vse.*i* Bolj sva trmasta od večine, vendar svoje upanje pridno skrivava pred sivimi varnostniki. Upanje ti znajo preklemano hitro vzeti, ko ti na čelo pritisnejo puškino cev.

Oblek in hrane sivim varnostnikom nikoli ne primanjkuje, vendar je z nami seveda ne nameravajo deliti. Veliko radodarnejši so pri kroglah, ki jih kot vse kaže imajo še preveč.
Palico zavrtim in že želim narediti novo luknjo, ko opazim nekaj rozastega in migetajočega. Kot divja zver zakopljem prste v blato in obupamo iščem deževnika. Končno začutim njegovo gladko sluzasto kožo, ga močno primem in previdno potegnem iz stene groba. Preden bi moje početje kdo opazil, si ga naglo zbašem v usta in hlastno pogoltnem. *i*Noben*i* mi ne bo ukradel tele živalce. To mi lakoto delno poteši, a zdaj se svojega praznega želodca samo še bolj zavedam.

Ko so nas pripeljali, so nas postavili v vrsto in ustrelili vsakega, ki je kazal telesno pomanjkljivost. Bratranec se je takrat bolečini navkljub postavil na obe nogi in varnostnike prepričal, da je zmožen učinkovitega dela in hkrati nezmožen upora ali pobega. Nato so naša oblačila nadomestili s prozornimi krpami, nam pobrili glave in jasno razložili našo vlogo: ubogaj, jej za dlan sumljive špljundre na dva dni in umri, če tega nisi zmožen. Le tri pravila, vendar tako težko jih je upoštevati. Igra sivih varnostnikov je naporna.

Iz daljave se razleže rezek zvonec, katerega zvok mi pospeši bitje utrujenega srca. Ali so to naši rešilci? Ali je vojne konec? Mehurček upanja se mi v prsih razleti, ko nam varnostniki ukažejo naj zlezemo iz jarkov in se postavimo v vrsto. Pogled se mi zamegli, vendar se vztrajno prepričujem, da je to zaradi dehidracije. V množici sebi enakih poiščem bratrančev pobešeni obraz in se ob njem postavim v nemirno vrsto. *i*Ne, ne, ne!*i* se prepričujem med tresenjem. *i*Ne bodo naredili rimskega reza.*i* Na premraženo lasišče mi pade dežna kaplja, ki ji sledijo še druge. Medtem ko se dež stopnjuje, se težka vrata v Sšnigahn odprejo. Ob pogledu na novo skupino ujetnikov tiho zaječim. Tudi bratrancu zastane dih, ko opazi številčnost prišlekov.

Zasliši se glasen pok in moment kasneje na tla pade prva žrtev. *i*Rimski rez izvajajo*i*, z grozo spoznam pravilnost svojega predvidevanja. Ker nas je zdaj preveč in nas ne morejo popolnoma nadzorovati , polovico ubijejo. Drugi strel odjekne in na blato pade še eno truplo. Množica se nemirno premakne in vse v meni se trese. Z bratrancem stojiva eden ob drugem. Eden bo zagotovo umrl. Če bi le lahko ugotovila, kako se premakniti … Prešine me boleče spoznanje. Če se uspeva postaviti na pravo mesto, bova nekoga drugega postavila pred usodo, ki mu na začetku ni bila dodeljena. *i*Kriva bova za njegovo smrt.*i*

Za sabo začutim nepričakovan premik, zato zamižim in molim k vsem kar obstaja, da ne bi zaslišala strela ob ušesu. Ko se ozrem na levo, z grozo v očeh spoznam, da je bratranec z mano zamenjal mesto. Prestrašeno ga pogledam, vendar le nemo pokima. Streli so vedno bližji. Svet se mi ustavi in vse kar vidim, je moj bratranec in njegovi prsti, ki so s konicami združeni z mojimi. Solze nama izstopijo iz oči in najina pogleda še enkrat združita.

''Teci, Zara …'' šepne v najinem maternem jeziku.

Ko se najini roki ne dotikata več, ga ubogam in se poženem v tek.