Le delno se zavedam dogodkov. Za večino niti ne vem, ali so se zares zgodili, a vendar na koncu pridem do zaključka, da sem v ne izhodnem položaju. Zamežikam in poskusim zbistriti pogled. Le tanek snop zahajajočega Sonca pronica skozi težka majava vrata in opozarja na temačnost ter zadušljivost prostora. V tovornem vagonu nas je okoli trideset ali štirideset. Zeleni vojaki se že od začetka vojne niso menili za starost, spol ali izobrazbo, saj je bil po njihovem vsak grožnja. Ni jim bilo mar, če si bil bolan, slep ali invalid – za vsakega so našli neverjeten vzrok, ki ti je kupil enosmerno karto. Zadrgetam in nemočno zadržujem dvigovanje želodčne kisline. Občutek imam, da mi bodo solze vsak trenutek omočile obraz, zato ga naglo stisnem med kolena. Ta enosmerna karta vodi le nekam. Delavno taborišče. Nastali smrkelj malomarno obrišem v roko, slednjo pa v raztrgano krilo. Ozrem se proti bratrancu, ki si s skremženim obrazom masira gleženj.
Pomaknem se bližje, mu iz rok nežno vzamem belo cunjo in mu obvežem boleči del. Želim mu tiho ponuditi pomoč v najinem maternem jeziku, a je preveč tvegano. Če naju kdo zaloti pri uporabi tega jezika, bova mrtva še preden pridemo v severo-vzhodno delavno taborišče Sšnigahn. Po govoricah so zbrali najboljšo lokacijo za izčrpavanje in počasno umiranje žrtev. Ob temačni misli se mi zatrese od krvi lepljiva roka. Želja po izogibu smrti je edina želja, ki jo imam. Pogled, ki mi znova zatava k bratrancu, mi še poglobi pekoče rane. V bistvu imam še eno željo. Nočem nikogar več izgubiti. Moja starša sta umrla na dan 586. Bratrančev ožji družinski krog je svoja telesa zapustil še prej in v spomin na njihovo smrt je podobno kot jaz prevzel zaporedno številko dneva njihove smrti. *i*To ni zdaj več pomembno,*i* si ukažem in nežno stresem z razbolelo glavo. Številke so nama dajale anonimnost in le-ta vsaj malo varnosti, vendar slednje tako ali drugače nimava več. Najina trupla bodo brez oznake ali imena zakopali pod kupom drugih. Najina prazna telesa bodo gnila na požganem pragozdu pod gorkimi vrhovi. Nikomur ne bo mar. Ne sme mu. Če bo žaloval za nama, se bo tudi sam strl, kot se je rjavolaska ob smrti svojega ljubimca. Njegova kri bo oškropila tla in za zelene vojake bo to le še ena zmaga. Ob misli na 14 zobe stisnem tako močno, da me zaboli opraskana čeljust. Nikoli me bom izvedela njenega pravega imena …

''Mami, kam gremo?''
Ozrem se čez ramo in zagledam deklico, ki z zmedenimi očmi motri premraženo žensko. Slednja dolgo molči in išče besede, ki bi njenemu otroku razložile resnico.
''Mami …'' se v strahu razburi ne več kot sedemletna punčka. Njena starost me prestraši. To ali prejšnjo jesen bi morala prvič prestopiti šolski prag, a zdaj bo prestopila prag smrti. Ne zna brati, pisati ali računati, vendar bo že umrla. Ob pogledu na njene drobne prstke in tanke nohte nevede stisnem pest.
''Mami … Kam nas peljejo?''
Njena mama še nekaj časa zre v praznino in v njej išče rešitev, ki ne bi preveč bolela. Z vlažnimi očmi ovije suhljate roke okoli hčerke in jo tesno prižame k sebi. Nežno ji boža umazane lase in za trenutek ugledam moje življenje pred vojno. Moje življenje v obdobju miru. Življenje, ki si ga zasluži vsak neglede na odločitve, ki jih je sprejel. Mama z roko seže po pramenu las, ki hčerki sili v usta in ji nekaj nežno šepne na uho.
Ne vem, kaj ji je rekla. Upam, da ne pravega odgovora na zastavljeno vprašanje. Iz očesa se mi prikotali debela solza, ki izgine v pramenu kodrov. ''Peljejo nas v smrt,'' si sama šepnem odgovor.


DAN 8

*i*Štejem dneve v Sšnigahnu.

Vsak dan v Sšnigahn je velika zmaga.

Neskončnost števil mi je všeč.

Živa sem.

Živ je bratranec.*i*

Vedno znova in še enkrat si ponavljam tisočkrat premišljene povedi, da najdem pozitivno stran situacije. Potrebujem preklemano veliko motivacije, da se enostavno ne vrežem na bodečo žico. V kepo blata izpljunem kri in trdneje poprimem za vlažno palico. Ko glasno zaječi, prijem prestrašeno popustim in preverim, če se je kje zlomila. V tem primeru mi bo krogla preluknjala možgane v manj kot treh sekundah. Plitko vdihnem in izdihnem. Dihanje mi vedno pomaga pri osredotočenosti na le eno stvar. Tokrat je to moje in bratrančevo preživetje. Leseno palico zopet zapičim v mokra tla, ampak sem pri odstranjevanju razmočene zemlje izredno previdna. Poškilim proti varnostnikom v toplih sivih uniformah, ki nas nadzorujejo med kopanjem jarkov. Dobro vem, da so ti ''jarki'' v resnici grobovi za stotine, ki so podlegli ledenemu severo-vzhodnemu vetru. Zima bo letos zgodnejša kot prejšnja leta. Če preživim prve dni, bom verjetno tudi druge, saj po zgodnji ohladitvi kmalu nastopiti pomladna otoplitev. Zmolila sem že k vsem prednikom, božanstvom in vsakodnevnim predmetom, da naj nama z bratrancem naklonijo srečo. *i*Samo srečo potrebujeva,*i* zagreto ponavljam v glavi *i*Prisežem, da je to vse.*i* Bolj sva trmasta od večine, vendar svoje upanje pridno skrivava pred sivimi varnostniki. Upanje ti znajo preklemano hitro vzeti, ko ti na čelo pritisnejo puškino cev.

Oblek in hrane sivim varnostnikom nikoli ne primanjkuje, vendar je z nami seveda ne nameravajo deliti. Veliko radodarnejši so pri kroglah, ki jih kot vse kaže imajo še preveč.
Palico zavrtim in že želim narediti novo luknjo, ko opazim nekaj rozastega in migetajočega. Kot divja zver zakopljem prste v blato in obupamo iščem deževnika. Končno začutim njegovo gladko sluzasto kožo, ga močno primem in previdno potegnem iz stene groba. Preden bi moje početje kdo opazil, si ga naglo zbašem v usta in hlastno pogoltnem. *i*Noben*i* mi ne bo ukradel tele živalce. To mi lakoto delno poteši, a zdaj se svojega praznega želodca samo še bolj zavedam.

Ko so nas pripeljali, so nas postavili v vrsto in ustrelili vsakega, ki je kazal telesno pomanjkljivost. Bratranec se je takrat bolečini navkljub postavil na obe nogi in varnostnike prepričal, da je zmožen učinkovitega dela in hkrati nezmožen upora ali pobega. Nato so naša oblačila nadomestili s prozornimi krpami, nam pobrili glave in jasno razložili našo vlogo: ubogaj, jej za dlan sumljive špljundre na dva dni in umri, če tega nisi zmožen. Le tri pravila, vendar tako težko jih je upoštevati. Igra sivih varnostnikov je naporna.

Iz daljave se razleže rezek zvonec, katerega zvok mi pospeši bitje utrujenega srca. Ali so to naši rešilci? Ali je vojne konec? Mehurček upanja se mi v prsih razleti, ko nam varnostniki ukažejo naj zlezemo iz jarkov in se postavimo v vrsto. Pogled se mi zamegli, vendar se vztrajno prepričujem, da je to zaradi dehidracije. V množici sebi enakih poiščem bratrančev pobešeni obraz in se ob njem postavim v nemirno vrsto. *i*Ne, ne, ne!*i* se prepričujem med tresenjem. *i*Ne bodo naredili rimskega reza.*i* Na premraženo lasišče mi pade dežna kaplja, ki ji sledijo še druge. Medtem ko se dež stopnjuje, se težka vrata v Sšnigahn odprejo. Ob pogledu na novo skupino ujetnikov tiho zaječim. Tudi bratrancu zastane dih, ko opazi številčnost prišlekov.

Zasliši se glasen pok in moment kasneje na tla pade prva žrtev. *i*Rimski rez izvajajo*i*, z grozo spoznam pravilnost svojega predvidevanja. Ker nas je zdaj preveč in nas ne morejo popolnoma nadzorovati , polovico ubijejo. Drugi strel odjekne in na blato pade še eno truplo. Množica se nemirno premakne in vse v meni se trese. Z bratrancem stojiva eden ob drugem. Eden bo zagotovo umrl. Če bi le lahko ugotovila, kako se premakniti … Prešine me boleče spoznanje. Če se uspeva postaviti na pravo mesto, bova nekoga drugega postavila pred usodo, ki mu na začetku ni bila dodeljena. *i*Kriva bova za njegovo smrt.*i*

Za sabo začutim nepričakovan premik, zato zamižim in molim k vsem kar obstaja, da ne bi zaslišala strela ob ušesu. Ko se ozrem na levo, z grozo v očeh spoznam, da je bratranec z mano zamenjal mesto. Prestrašeno ga pogledam, vendar le nemo pokima. Streli so vedno bližji. Svet se mi ustavi in vse kar vidim, je moj bratranec in njegovi prsti, ki so s konicami združeni z mojimi. Solze nama izstopijo iz oči in najina pogleda še enkrat združita.

''Teci, Zara …'' šepne v najinem maternem jeziku.

Ko se najini roki ne dotikata več, ga ubogam in se poženem v tek.