Hejjjj,
vem da sem malo pozna amak sem vseeno želela napisati zgodbo..
Upam da vam je všeč, in vsela bom vsakega lajka in commenta.
Zanima me tudi vaše mnenje o tem, če napišem 2. del. naj poizkusim?
hvala vammm
ly

USODNA LAŽ
Kazalec na uri je ravno odbil deset in iz spalnice sem zaslišala krik.
Nisem verjela, da se to dogaja.
Stekla sem v sobo.

...drindrin... drindrin...

"Oh, oprosti Lan...", "Z zgodbo za lahko noč bova nadaljevala kasneje!",
sem zavpila, ko sem se spravljala po stopnicah, da odgovorim na telefonski klic.
Bil je eden tistik mirnih, normalnih večerov, ko sem morala paziti na svojega mlajšega bratca.
Lan je bil prečudovit deček. Imel je modre oči, kot ocean, zlate lase, kot sonce ter pegice posute po obrazu, kot zvezde na poznem večernem nebu. Imela sem ga neizmerno rada.
Ko sem prispela v spodnje nadstropje, sem dvignila slušalko, toda na drugi strani zaslišala, izmučen, onemogel izdih.
"Stella!", se je oglasil oče.
Zbegano sem ga vprašala kaj se dogaja, toda je bila linija na drugi strani prekinjena.
Stekla sem v Lanovo sobo, ter mu rekla, da se preobleče in v hipu sva sedela v mojem avtu.
Peljala sva se čez mesto, da bi prišla do parka, kjer bi morala mama ter očka preživeti mirno noč.
Preden sem se zavedala sem opazila očeta, ki mamo drži za roko.
Zgrabila me je panika in poklicala sem rešilce.

Ni trajalo dolgo, preden je iz majhne pisarne pridrvel zdravnik, ter v hipu prepoznal nevarno bolezen, za katero je zbolela mama.
Ponudil je nam je možnost. Jaz, kot njena hči, bi ji lahko darovala del organa, da bi ga nadomestili z obolelim, toda bi s tem bilo moje življenje ogroženo.
Bratec me je objel. "Ne želim te izgubiti", je dodal.
Planila sem v jok in stekla iz bolnišnice.
Znašla sem se v gozdu. Jokala sem na vso silo. Vse se je odvijalo zelo hitro. Svet je razpadal na drobne delce. Vsega je bilo konec. Zaspala sem.

Naslednje jutro sem se prebudila na travnati jasi.
Zaradi šoka se nisem zavedala kaj se je zgodilo, a sem se po zgrešenih klicih ter sporočilih očka takoj spomnila.
Bila sem lačna in premražena, zato sem se nazadnje odločila, da se bom vrnila domov.
Ko sem prispela v hiši ni bilo nikogar, zato sem si sama pripravila zajtrk in se kasneje z avtom odpravila v bolnico.
Pozanimala sem se za podatke mamine sobe, in sicer 23a oddelek E.
Preden sem vstopila sem globoko vzdihnila, a mi je poslednji korak v sobo zaustavil oči.
"Sama se odloči.". "Verjamem, da bi mami želela, da še naprej živiš svoje življenje normalno, brez skrbi.".
"Ne morem", sem rekla, vstopila v sobo in podpisala liste.

Slišim ljudi...
"...bolezni nisem imela..."
Slišim besede...
"...želela sem jo umoriti..."
Slišim glasove...
"...načrt dobro kaže..."

~2 leti kasneje~
Zbudila sem se. Zaslišala sem piskanje naprav in odprla oči. Kje sem?
Okoli sebe sem zagledala šest parov začudenih oči. Kaj se dogaja?

In prišli ste do konca...
upam da vam je bila zgodba bolj ali manj všeč, seveda pa bom vesela tudi kakršnekoli kritike
pls povejte če napisem 2. del
hvala vam za vse