6. POGLAVJE

Tessy ni vedela, ali naj se premakne. Vsak gib, ki bi ga napravila bi bil lahko usoden. Zanj. Kaj za vraga dela Marcus? Je to kakšna igra?
Princesa si ni upala niti pomežikniti, ko je Sam spregovoril. Počasi, umirjeno. Ampak je zaznala veliko strahu v njegovih očeh.
''V redu, samo pomirimo se vsi… Ti pa lahko počasi umakneš tole stran…''
Marcus se je naglas zasmejal. V tem smehu ni slišala pravega brata.
''Raje bi to opravil hitro. Ti pa…'' Obrnil se je proti Tessy, zmrazilo jo je po telesu. ''S tabo bom opravil kasneje. Hočem da gledaš njegovo smrt.''
Spet se je obrnil proti Samu. Ta je iskal izhod, kakršnokoli rešilno bilko.
Zbrala je pogum in ga ogovorila.
''Marcus, kaj se greš? A si popolnoma zblaznel?''
Ni ji namenil niti pogleda, obračal je bodalo in ga še vedno pritiskal proti Samovem vratu. Izpod kovine se je zasvetila kaplja krvi. Tessy je obrnilo želodec. Še vedno je zbrano nadaljevala, a ji je ta zbranost počasi uhajala iz rok.
''Prosim te. Kaj se greš?''
''Oh, ti mala naivna podgana…'' Delala se je, da je žaljivko preslišala. ''Veš, včasih kdo ni takšen kot si misliš…''
Princesi je vzelo dih, ko je obrnil glavo in na vratu se mu je pokazala tetovaža. Znak Mehena.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Minuto kasneje sta že tekla čez gozd. Sam je izkoristil njegovo nepozornost in ga brcnil v mednožje. Težko bi rekel, da ni užival v tem trenutku.
Zadihana je stala zraven njega. Svetli lasje so se ji lepili na obraz in modre oči so izgledale tako božansko popolne… Ne, ne bo dopustil, da se ji kaj zgodi.
Za sabo je slišal dihanje in vedel je, da se je napadalec pobral. Vijugal je mimo dreves, ko so se jima koraki nevarno približevali. Potem pa stop. Pred njima je bila vrtača. Znotraj nje so se razraščali mahovi in praproti. Dobro je videl lok na hrbtu svetlolasca. Če bi šla na tako odprto, kot je vrtača, ni možnosti, da ju ne bi zadel. Tudi če bosta stala pri miru, ju bo zadel.
Ni hotel tvegati. Ne, ko se gre zanjo. Poljubil ji je čelo in potegnil v razraščeno vrtačo, pri tem pa zmolil na najboljše.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Čeprav je upočasnil korak, je Marcus razločno videl njuno pot. Mislila sta, da sta mu ušla. Ne, dobro ju je videl, kako si utirata pot mimo posušenih smrek in jagodičevja. Le malo bolj na prosto sta rabila…
Bog ga je uslišal in ko sta se zatekla v vrtačo ni pomislil. Zategnil je lok in ustrelil. Prva puščica je poletela mimo in se zapičila v deblo starega hrasta.
''Sranje,'' je pri sebi zaklel in že napel drugo puščico.
Ni bil najbolj izurjen v lokostrelstvu, ampak ta je prišla tako blizu fantu, da bi mu zlahka predrl kožo, če se ne bi pravočasno umaknil. Spet je izpustil nekaj sočnih in tretjo puščico s srebrno konico usmeril v sestro. Ni razmišljal o krvni vezi, ki ju povezuje. Ni razmišljal o lepih trenutkih, ko sta skupaj brala in se pritoževala nad dvornimi damami. Puščica je že letela, ko je dojel, kaj je storil. Zalila ga je meglica in vse kar je še slišal, je bil pridušen moški krik.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Princesa je nehala dihati. Negiben je ležal na tleh in iz rane na prsih mu je lila kri v potočkih. Zraven je pokončno postavljena puščica razkazovala svoj blišč. Tessy se ni premaknila, niti preverila ni, če še diha. Vedela je, da ne. Solz ni spustila in jih tudi najbrž ne bi, če se zdaj ne bi oglasil s hripavim glasom.
''Teci. Naredi si dom, družino, živi.''
Ni jih zadržala. Pustila je, da ji močijo lica in kapljajo na njegov obraz.
''Skočil si pred mano…''
Komaj je izustila teh nekaj besed, že se je zlomila. Zakričala je in krik njenih nedolžnih glasilk je odmeval po gozdu.
Nedolžno jo je pogledal in se rahlo nasmehnil. Bila so čustva v tem nasmehu. Bilo je več čustev v nasmehu, kot čustev, ki sta jih starša gojila do nje.
''Usoda nama ni bila namenjena.''
Z nasmeškom na obrazu je zaspal in izdihnil. Še zadnjič.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
*Nekaj let kasneje*
''Tessy, pridi no, vsi čakajo!''
Vstala je iz postelje in zaprla knjigo. Pogladila si je belo obleko in popravila satenasto vlečko na srebrnih laseh. Glasno je zavzdihnila in prijela svetlolasca pod roko.
Ko je hodila po hodnikih, njihov odmev ni bil isti kot doma. Morala se je prisiliti, da ni izpustila solze, ko se je podala nazaj. Na začetek.
Njen oče in cel Dorlling so v bitki premagali kralja Mehena. Njegovo deželo so si prilastili in zdaj se Dorlling širi.
Njen brat… Ni ga videla od takrat, ko ji je vzel edino stvar, ki jo je imela rada… Tudi ni ga hotela videti od takrat. Če ga samo še kdaj uzre, ni dvakrat za reči, da bi mu zavila vrat.
Ona pa… Oče jo je kmalu po bitki dal poročiti s princem kraljestva Zeyyn. Ni bila prisiljena v to, sama se je lahko odločila. In naredila je usodno napako, ko je izrekla 'da'.

Ogromna dvorana, prenatrpana z ljudmi se je praznila in nova kraljica, je odšla pred grad pozdravit ljudstvo. Straža ji je bila za petami in bila se je prisiljena smehljati.
Ravno, ko se je hotela obrniti nazaj, je med množico zagledala temne kodre in ebenovinaste oči. Pomela si je svoje oči, a prikazni že ni bilo več. Izdihnila je zrak, za katerega sploh ni vedela, da ga zadržuje v pljučih in se obrnila k soncu, ter pri sebi zmolila. Zanj.

Kasneje tistega dne, so našli njeno truplo na vrtu, zraven pa sporočilo.
*i* Prihajam k tebi; usoda naju bo našla. *i*

~Hvala vam, da ste zgodbo spremljali :)
To je zaključek tega 'potovanja', zato je ta del krajši :)
Upam, da vam je bilo všeč in hvala, ker ste brali <3~