18. DECEMBER (ZVEČER)
Medtem ko s Quennie sedeva za mizo v jedilnici, mimo naju pride Michael. Tokrat je sam, brez svoje zoprne punce Claudie.
"Vidim te," se zasmeje Quennie, ki očitno opazi, kako gledam za lepim Michaelom.
"Nehaj!" ji rečem in se obrnem v drugo smer.
"Prav smešna si s tem, veš."
Obrnem se nazaj proti prijateljici in skušam zamenjati temo. "Ne vem več, kaj naj storim, Quennie. Imam dva dokaza — morda resnična, morda ne — in šla sem do Hannah, ki je našla truplo. A še vseeno sem zelo oddaljena od morilca."
"Si kdaj gledala kriminalko, Eleanor?" me na moje presenečenje vpraša Quennie.
"Sem, ampak ne gledam jih več tako pogosto."
"Kaj naredi detektiv, kar ti nisi, čisto na začetku, ko se loti primera? Oziroma česa se loti najprej?"
Razmišljam in se skušam spomniti odgovora, a se ga ne. "Ne vem."
"Naj ti dam namig," odvrne Quennie. "Kdo pozna žrtev najbolje?"
Končno mi zasveti žarnica v glavi. "Družina! Z Vickyjinimi starši moram govoriti, kajne?"
"Tako je," odgovori Quennie in na ustih se ji nariše majhen nasmešek. "Družina lahko da detektivu kar nekaj koristnih informacij. Zaradi tega detektiv lahko spozna žrtev, kar še kako pride prav. Poleg tega pa družina največ ve o kakšnih skritih stvareh, saj običajno najbolj zaupamo prav svoji družini."
"Quennie, ti si največji genij na svetu!" se ji zahvalim, vstanem in pograbim svojo škatlo za malico. "In nehaj me gledati, ko je zraven *i*on*i*."