jesenska jutra včeraj ali danes? NATEČAJ 1.del
7
Ana Marija iz tiste pravljice v kotu omare
Ker obožujem branje, imam bujno domišljijo.
ne obsojajte me, ne hvalim se, to mi vsi govorilo že lata in sedaj mi je prprosto obtičalo v glavi.
rada sanjarim kaj bi počela, če bi lahko karkoli v tem trenutku. to sem storila tudi danes in bilo je tako zabavno, da sem se odločila narediti iz tega rutino. tako kot uivanje zob, ali kosilo ob enih. vsakodnevna navada.
vsedem se na kavč, pokrit s puhasto sivo žametno odejo. zleknem se in sprostim, to bo nekaj preprostih minut počitka, samo zame, ampak po drugi strani lahko samo upam, da me mama ne zmoti z nekim opravilom, ki ga moram nujno narediti točo zdaj in niti slučajno čez deset minut.
začnem sanjariti. že dolgo se nisem potopila v zelo razburljivo knjigo, pa ne zato, ker ne bi našla prave,prav nasprostno, zadnja ki sem jo brala je bila naravnost fantastična. ampak ker ne morem v kjižnico. jaz ne smem, sem v karanteni, ker se je moj sošolcec okužil, a v dokumentu je pisalo, da to ne velja za sorojence, torej bi z lahkoto po nove zaloge bukel lahko stopil moj starejši rat, saj ne živimo tako daleč, ampak seveda on to obljublja že tri tedne zgodi pa se nič. in kočno, ko bi lahko do nje stopila jaz, se zaprejo zaradi, kaj pa vem česa.
predstavljam si sebe, na stari pusti klopci v parku, nad njo stoji visoko listopadno drevo, njegovi listi so mavrično obarvani in počasi padajo na tla, k meni. jaz pa zamišljeno sedim tam in počasi berem napeto zgodbo.
potem razmišljam naprej. ne bi šlo tako zlahka. zdaj je "coronatime", bilo bi čisto drugače.
najbrž ne bi sedela na klopi, saj bi na njej lahko sedel kdo okužen. imela bi masko, čeprav sem zunaj. bila bi nekje na sredi ogromnega travnika, izven poti, tako da noben ne bi bil preblizu mene. in tudi knjige ne bi smela imeti sabo. morala bi ostati v karanteni, tako kot olačila, ki sem jih nosila zunaj in težko bi o prebrala pred rokom, ko jo moram vrniti nazaj.
HEJ TOLE JE PRVI DEL, OPROSTITE ZA VELIKE ZAČETNICE, NAJBRŽ JIH NI VELIKO, TIPKOVNICA MI NAGAJA. ANYWAYS I HOPE YOU LIKE MY STORY. stistni srček, če želiš naslednji del
ne obsojajte me, ne hvalim se, to mi vsi govorilo že lata in sedaj mi je prprosto obtičalo v glavi.
rada sanjarim kaj bi počela, če bi lahko karkoli v tem trenutku. to sem storila tudi danes in bilo je tako zabavno, da sem se odločila narediti iz tega rutino. tako kot uivanje zob, ali kosilo ob enih. vsakodnevna navada.
vsedem se na kavč, pokrit s puhasto sivo žametno odejo. zleknem se in sprostim, to bo nekaj preprostih minut počitka, samo zame, ampak po drugi strani lahko samo upam, da me mama ne zmoti z nekim opravilom, ki ga moram nujno narediti točo zdaj in niti slučajno čez deset minut.
začnem sanjariti. že dolgo se nisem potopila v zelo razburljivo knjigo, pa ne zato, ker ne bi našla prave,prav nasprostno, zadnja ki sem jo brala je bila naravnost fantastična. ampak ker ne morem v kjižnico. jaz ne smem, sem v karanteni, ker se je moj sošolcec okužil, a v dokumentu je pisalo, da to ne velja za sorojence, torej bi z lahkoto po nove zaloge bukel lahko stopil moj starejši rat, saj ne živimo tako daleč, ampak seveda on to obljublja že tri tedne zgodi pa se nič. in kočno, ko bi lahko do nje stopila jaz, se zaprejo zaradi, kaj pa vem česa.
predstavljam si sebe, na stari pusti klopci v parku, nad njo stoji visoko listopadno drevo, njegovi listi so mavrično obarvani in počasi padajo na tla, k meni. jaz pa zamišljeno sedim tam in počasi berem napeto zgodbo.
potem razmišljam naprej. ne bi šlo tako zlahka. zdaj je "coronatime", bilo bi čisto drugače.
najbrž ne bi sedela na klopi, saj bi na njej lahko sedel kdo okužen. imela bi masko, čeprav sem zunaj. bila bi nekje na sredi ogromnega travnika, izven poti, tako da noben ne bi bil preblizu mene. in tudi knjige ne bi smela imeti sabo. morala bi ostati v karanteni, tako kot olačila, ki sem jih nosila zunaj in težko bi o prebrala pred rokom, ko jo moram vrniti nazaj.
HEJ TOLE JE PRVI DEL, OPROSTITE ZA VELIKE ZAČETNICE, NAJBRŽ JIH NI VELIKO, TIPKOVNICA MI NAGAJA. ANYWAYS I HOPE YOU LIKE MY STORY. stistni srček, če želiš naslednji del
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Kot bi brala zgodbo o sebi...:sweat_smile:
Ti le nadaljuj
Ti le nadaljuj
0
Haha, hvala
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ooo super je! Tvoj slog pisanja me naravnost navdušuje!
0
I love book
Hvala! To je res lepo slisati, ali bolje receno prebrati 😊
Moj odgovor:
en mesec
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
ZOBNI APARAT - RUMENI ZOBJE ~ APARAT ČEZ 1 MESEC
Ojla.:smile: Za zdaj imam aparat samo spodaj, čez 1 mesec ga dobim še zgoraj. 🤭Skratka, zelo imam rumene zobe, kljub umivanju zob zelo redno in dolgo!:sob:Okoli zobov so se mi naredili oranžno - rumenkasti madeži (ne vidi se veliko, ampak ortodont bo opazil) in jih ne gre spravit več dol. :sob::sob:Imam jih skoraj na vsakem zobu.:expressionless: Mi bodo sploh namestili apaprat spodaj?:sob: Pač mislili si bodo, da si jih nisem umivala. Je možnost, da mi aprata ne dajo zgoraj? Kaj lahko naredim, da gredo obloge/madeži dol Pomagajte!!!:heart:
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
Hahahahahahahahahahahahahahahhaahh






Pisalnica