jesenska jutra včeraj ali danes? NATEČAJ 1.del
7
Ana Marija iz tiste pravljice v kotu omare
Ker obožujem branje, imam bujno domišljijo.
ne obsojajte me, ne hvalim se, to mi vsi govorilo že lata in sedaj mi je prprosto obtičalo v glavi.
rada sanjarim kaj bi počela, če bi lahko karkoli v tem trenutku. to sem storila tudi danes in bilo je tako zabavno, da sem se odločila narediti iz tega rutino. tako kot uivanje zob, ali kosilo ob enih. vsakodnevna navada.
vsedem se na kavč, pokrit s puhasto sivo žametno odejo. zleknem se in sprostim, to bo nekaj preprostih minut počitka, samo zame, ampak po drugi strani lahko samo upam, da me mama ne zmoti z nekim opravilom, ki ga moram nujno narediti točo zdaj in niti slučajno čez deset minut.
začnem sanjariti. že dolgo se nisem potopila v zelo razburljivo knjigo, pa ne zato, ker ne bi našla prave,prav nasprostno, zadnja ki sem jo brala je bila naravnost fantastična. ampak ker ne morem v kjižnico. jaz ne smem, sem v karanteni, ker se je moj sošolcec okužil, a v dokumentu je pisalo, da to ne velja za sorojence, torej bi z lahkoto po nove zaloge bukel lahko stopil moj starejši rat, saj ne živimo tako daleč, ampak seveda on to obljublja že tri tedne zgodi pa se nič. in kočno, ko bi lahko do nje stopila jaz, se zaprejo zaradi, kaj pa vem česa.
predstavljam si sebe, na stari pusti klopci v parku, nad njo stoji visoko listopadno drevo, njegovi listi so mavrično obarvani in počasi padajo na tla, k meni. jaz pa zamišljeno sedim tam in počasi berem napeto zgodbo.
potem razmišljam naprej. ne bi šlo tako zlahka. zdaj je "coronatime", bilo bi čisto drugače.
najbrž ne bi sedela na klopi, saj bi na njej lahko sedel kdo okužen. imela bi masko, čeprav sem zunaj. bila bi nekje na sredi ogromnega travnika, izven poti, tako da noben ne bi bil preblizu mene. in tudi knjige ne bi smela imeti sabo. morala bi ostati v karanteni, tako kot olačila, ki sem jih nosila zunaj in težko bi o prebrala pred rokom, ko jo moram vrniti nazaj.
HEJ TOLE JE PRVI DEL, OPROSTITE ZA VELIKE ZAČETNICE, NAJBRŽ JIH NI VELIKO, TIPKOVNICA MI NAGAJA. ANYWAYS I HOPE YOU LIKE MY STORY. stistni srček, če želiš naslednji del
ne obsojajte me, ne hvalim se, to mi vsi govorilo že lata in sedaj mi je prprosto obtičalo v glavi.
rada sanjarim kaj bi počela, če bi lahko karkoli v tem trenutku. to sem storila tudi danes in bilo je tako zabavno, da sem se odločila narediti iz tega rutino. tako kot uivanje zob, ali kosilo ob enih. vsakodnevna navada.
vsedem se na kavč, pokrit s puhasto sivo žametno odejo. zleknem se in sprostim, to bo nekaj preprostih minut počitka, samo zame, ampak po drugi strani lahko samo upam, da me mama ne zmoti z nekim opravilom, ki ga moram nujno narediti točo zdaj in niti slučajno čez deset minut.
začnem sanjariti. že dolgo se nisem potopila v zelo razburljivo knjigo, pa ne zato, ker ne bi našla prave,prav nasprostno, zadnja ki sem jo brala je bila naravnost fantastična. ampak ker ne morem v kjižnico. jaz ne smem, sem v karanteni, ker se je moj sošolcec okužil, a v dokumentu je pisalo, da to ne velja za sorojence, torej bi z lahkoto po nove zaloge bukel lahko stopil moj starejši rat, saj ne živimo tako daleč, ampak seveda on to obljublja že tri tedne zgodi pa se nič. in kočno, ko bi lahko do nje stopila jaz, se zaprejo zaradi, kaj pa vem česa.
predstavljam si sebe, na stari pusti klopci v parku, nad njo stoji visoko listopadno drevo, njegovi listi so mavrično obarvani in počasi padajo na tla, k meni. jaz pa zamišljeno sedim tam in počasi berem napeto zgodbo.
potem razmišljam naprej. ne bi šlo tako zlahka. zdaj je "coronatime", bilo bi čisto drugače.
najbrž ne bi sedela na klopi, saj bi na njej lahko sedel kdo okužen. imela bi masko, čeprav sem zunaj. bila bi nekje na sredi ogromnega travnika, izven poti, tako da noben ne bi bil preblizu mene. in tudi knjige ne bi smela imeti sabo. morala bi ostati v karanteni, tako kot olačila, ki sem jih nosila zunaj in težko bi o prebrala pred rokom, ko jo moram vrniti nazaj.
HEJ TOLE JE PRVI DEL, OPROSTITE ZA VELIKE ZAČETNICE, NAJBRŽ JIH NI VELIKO, TIPKOVNICA MI NAGAJA. ANYWAYS I HOPE YOU LIKE MY STORY. stistni srček, če želiš naslednji del
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Kot bi brala zgodbo o sebi...:sweat_smile:
Ti le nadaljuj
Ti le nadaljuj
0
Ana Marija iz tiste pravljice v kotu omare
Haha, hvala
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ooo super je! Tvoj slog pisanja me naravnost navdušuje!
0
I love book
Ana Marija iz tiste pravljice v kotu omare
Hvala! To je res lepo slisati, ali bolje receno prebrati 😊
Moj odgovor:
Citty13
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Strah odgovora
Moj problem je torej kakor vidte v naslovu, da se ful bojim karkoli rečt mami, pa tud če je to recimo samo kot ovitek za telefon, ko sem jst hotla imet navadnega, mami ima pa ful modo na ovitke k so kot knjiga. Tut recimo da bi jo hotla prosit za to da me nekam pelje, k sm kj pozabla, vem zdi se ful smešen, ampak preprost ne morem nč rečt! K da bi dar glasu zgubila.
Drugo je pa to, da smo se preselili v novo hišo in je za zdaj moj mlajši polbratec v spodnjem nadstropju(pritličju) kjer je najmanjša soba. Enkrat sta pa moja mami pa očim odprla temo, da ko bo tamau šu v 1. razred, bom morala z njim zamenjat sobo, ki je sicer največja. To pa zato, ker sta moja starša ločena in sva z starejšemu bratom samo polovico časa tukaj. Moj starejši brat ima pa tko lih za ene par kvadratnih metrov manjšo sobo. Ampak ne, jst bkm mogla met najmanjšo sobo. Pa še ucpod je, kar pomon da bodo vsi skos vdirali notr. Pac men to res ni fer.
Hvala za vse odgovore
:heart::heart:🩹:wave:
Drugo je pa to, da smo se preselili v novo hišo in je za zdaj moj mlajši polbratec v spodnjem nadstropju(pritličju) kjer je najmanjša soba. Enkrat sta pa moja mami pa očim odprla temo, da ko bo tamau šu v 1. razred, bom morala z njim zamenjat sobo, ki je sicer največja. To pa zato, ker sta moja starša ločena in sva z starejšemu bratom samo polovico časa tukaj. Moj starejši brat ima pa tko lih za ene par kvadratnih metrov manjšo sobo. Ampak ne, jst bkm mogla met najmanjšo sobo. Pa še ucpod je, kar pomon da bodo vsi skos vdirali notr. Pac men to res ni fer.
Hvala za vse odgovore
:heart::heart:🩹:wave:
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
Hahahahahh, ful dobro!
Jaz bi se prijavila!!!
Jaz ...
Lovam!!!!!!!!! :heart::heart::heart::heart::heart:
1. Stephan je zlobaaa! Človk ji je ''ukazal'' ...