Nekega jutra se je Shelly na rožnati postelji pretegnila in naglas zazevala, vstala je pobožala svojo bengalko Ambi in se oblekla. Vsedla se je k mizi in pozajtrkovala. Po zajtrku je poprijela po krtači in se rasčesala, njeni rjavi kodri so na vetru, ki je pihljal skozi okno plapolali kakor zastava. Nazadnje si je na rame poveznila rožnato torbo in odšla. Hodila je skozi brezin park in veter ji mršil sveže počesane lase.
Po uri hoda se je ustavila on iz nahrbtnika vzela sadno ploščico, si nahrbtni naložila nazaj na rame in pozvonila na vrata, na njih je pisalo:
Dr. Manca Štor
Počakajte pred vrati, prosim, hvala.
Shelly je stala, ko so se vrata odprla, skozi njih je stopila vitka ženska s črnimi lasmi in rdečimi očali, na sebi pa je imela rjav plašt in kavbojke.
"Živijo." je Shelly pozdravila doktorica.
"Em, živijo" ji odgovori Shelly. "Kaj zdaj, naj vstopim?"
"Prosim." Soba je bila temna in von je imela po sušenih jabolkih, bila pa je opremljena s hrastovim lesom in ponekod tudi s slonovino. Prostor je bil nedvomoma star.
"Sedi!" je Manca povzdignila glas. Shelly je sedla.