6. POGLAVJE

Ko je Adriana končno, s povsem rdečimi očmi zapustila hladno šolsko poslopje, je pot domov prehodila v popolni čustveni otopelosti. Vsak korak po blatni vaški potki je bil neznosno težak, kot bi imela na svojih podhranjenih nogah pritrjene težke svinčene uteži. Piine besede o skorajšnjem poljubu s tistim čudovitim, svetlolasim fantom so jo še kar naprej žgale nekje globoko v prsih. Ko je vstopila v skromno, tiho leseno kočo, kjer je vladal dobro znan, domač vonj po posušenih ribiških mrežah in starem lesu, je stekla naravnost do majhnega ogledala v kopalnici. Z ledeno mrzlo vodo si je hitro nekajkrat splaknila obraz, da bi pred očetom za vsako ceno prikrila sledi joka in tistega groznega, samotnega zloma na šolskem stranišču.

Spomnila se je svoje jutranje obljube. Morala je pripraviti nekaj za nove sosede, kot sta se dogovorila z očetom. Stopila je v kuhinjo in s tresočimi prsti začela brskati po skromnih, napol praznih policah. Na hitro je skupaj zmetala nekaj drobnarij, ki so bile videti vsaj malce privlačno – majhen kozarec domačega medu, ki ga je oče pred tedni dobil v blagovni menjavi, in nekaj sveže pečenih piškotov, ki so še ostali od prejšnjega dne. Vse skupaj je z naporom zavila v kos starega celofana in trdno zavezala z navadno vrvico, da je zadeva v njenih rokah bila videti vsaj približno kot spodobno darilce za dobrodošlico.

Tako opremljena, s težkim cmokom v grlu in z neznano zmešnjavo občutkov v trebuhu, je stopila skozi vrata koče in se odpravila proti sosednji, prej dolga leta povsem zapuščeni parceli. Med potjo, ko ji je oster morski veter neusmiljeno kuštral lase, se je trmasto odločila, da bo obiskala sosedo in ne soseda; v svoji globoki osamljenosti po Evini kruti izdaji je namreč obupno upala na kakšen topel, prijateljski pogovor, ki bi ji vsaj malo potolažil ranjeno dušo in pregnal misli na Piine besede.

A ko je končno prispela pred mejo sosednjega posestva, je obstala kot vkopana sredi poti, darilo v njenih rokah pa je skoraj zdrsnilo na tla. Nova posest je bila nekaj nepredstavljivega, nekaj, kar sploh ni sodilo v njihovo revno, preprosto in pozabljeno ribiško vasico. Adriana je s široko odprtimi očmi opazila, da imajo novi stanovalci pred vhodom parkirana neverjetno draga, bleščeča avtomobila, kakršne je do zdaj videla le na redkih straneh starih revij. Sama hiša pa je bila prava arhitekturna mojstrovina – bila je ogromna in zgrajena skoraj v celoti iz masivnega, čistega stekla in težkega jekla. Popoldansko sonce se je močno odbijalo od prosojnih sten in ustvarjalo bleščeč, skoraj magičen sijaj, ki je slepil oči.

Adriana je zbrala ves svoj preostali pogum, stopila po urejeni potki do velikih vhodnih vrat in plaho pritisnila na gumb za zvonec. Iz globoke notranjosti hiše se je namesto navadnega, zoprnega brenčanja zaslišala čudovita, izjemno prijetna, nežna in pomirjujuča melodija, ki je zvenela kot nežen zvok morskih harf.

Vrata so se čez nekaj sekund mehko in povsem neslišno odprla na stežaj. Pred njo je stopil izredno prijazen, urejen mlajši moški s prijaznim nasmehom. »Pozdravljena,« ji je rekel s globokim in melodičnim glasom, ki je takoj napolnil prostor z nekakšno domačnostjo.
»Živijo ... Prinesla sem vam darilce za dobrodošlico v naši soseski,« je rekla Adriana, a besede so ji iz ust prihajale povsem spotikajoče, nepovezano in zmedeno. Moški je bil namreč tako neverjetno, nadzemeljsko lep, z izklesanimi obraznimi potezami in gladko poltjo, da jo je njegova zunanjost popolnoma presenetila in ji v sekundi zmedla vse misli.
Moški si jo je ogledal z odkritim zanimanjem v očeh, opazil njeno zadrego in darilo v celofanu, nato pa jo je s toplim tonom vprašal: »Koliko pa si sploh stara,deklica?«
Adriana je povesila pogled, si nervozno popravila rob sprane majice in zmedeno zjecljala: »Huh, ammm, dvanajst? Ali pa tudi ne ... kmalu bom.«

Moški se je ob njeni iskreni zmedenosti tiho in dobrohotno nasmehnil, oči pa so mu toplo zažarele. »Prav. Če si res stara dvanajst let, potem ti z največjim veseljem in ponosom predstavim svojega sina. Tvoj vrstnik je, veš, prav tako se bo kmalu moral soočiti z novim okoljem,« je rekel moški. Nato se je obrnil stran od vrat, nazaj proti notranjosti tiste bleščeče steklene palače, in glasno, z močnim glasom poklical v zgornje nadstropje: »Gal! Pridi dol. Tukaj te čaka nekdo! Tvoja nova soseda je prišla!« Ob tem se je znova obrnil k Adriani in ji pomenljivo, izjemno prijazno pomežiknil.

V naslednjem trenutku je iz globine hiše, nekje izza ovinka stopnic, zaslišala hitro, ritmično topotanje stopal po lesenih stopnicah. »Verjetno so bile te lesene stopnice nepredstavljivo, neskončno drage,« je v tisti tišini še uspela povsem samodejno pomisliti Adriana, medtem ko je z zadržanim dihom in z darilom v rokah čakala na prihod fanta.
Nato pa se je čas v enem delčku sekunde popolnoma ustavil, ves zrak v njenih pljučih pa je v hipu zmrznil. Izza vogala je z dolgimi, počasnimi koraki stopil fant. Adriana je pogledala njegov obraz in vsa groza tega sveta se je zgrudila nanjo. Svetli, valoviti pšenični lasje, ki so mu mehko padali čez čelo. Popolne obrazne poteze in tiste hladne, modre oči, ki so jo še prejšnjo noč preganjale skozi črnino nočne more. Pred njo ni stal navaden vaški fant, o katerem je Pia govorila v jedilnici. Pred njo je stala tista nočna mora, tisti stvor iz globin oceana. In prišel je tja, v to vasico, z enim samim, jasnim in neusmiljenim razlogom – prišel je tja, da bi jo ubil.