~ Nihče ne ve kaj se dogaja v mojih glavi. Niti jaz... ~
Dan 1
Res, to, da, lahko že pri 16 živim sama je imelo, mnogo ugodnosti, imelo pa je tudi slabost. Nespečnost. Ali pa sem bila to samo jaz s svojimi problemi. Karkoli je že bilo, nisem mogla spati. Brezupno sem se ure in ure premetavala po postelji, že tretji čaj ki ga pijem me je grel v roke. Še zadnjih nekaj kapljic sladke tekočine, ki naj bi imela uspavalni učinek so mi zdrsele po grlu. Ugasnila sem luč in se zleknila med blazine. Oči sem tiščala skupaj in se v tihi temi posvetila svojemu dihanju. Vdih, izdih, vdih, izdih... odkrila sem se in obrnila. Že sem želela vstati da si skuham nov čaj, ko je nekaj zaškripalo. Tih zvok je švignil skozi moja ušesa. Sunkovito sem sedla pokonci in poslušala. Tiho škripanje je ponehalo. »Vse si samo domišljaš, no!« sem se po tihem okarala. Ampak misel da je nekdo v stanovanju mi ni dala spati. Vedno znova me je plašila, čim sem zaprla oči. Spet je zaškripalo. Kljuka na vratih se je pomaknila navzdol, in z lahnim škripanjem, ki ga povzročajo vsa stara vrata, so se tudi moja odprla. V sobo je stopilo dekle, v medli svetlobi namizne lučke sam lahko razbrala da ima dolge svetle lase, pulover je bil videti temno zelen, verjetno je v dnevni svetlobi svetel. Punca se je nasmehnila in prisedla. Gledala sem jo, bila je lepa. Vdihnila je in rekla »Jaz sem Lizzy, upam da te ne motim!« na široko se je nasmehnila. Njeni zobje so tudi v rumenkasti svetlobi izgledali bolj beli od mojih. Pomolila mi je svojo, v prevelik pulover odeto roko. »Ash.« sem tiho odgovorila in ji na hitro stresla roko. Njena koža je bila popolna, mehka bleda, brez kakeršnih koli ureznin. Gledali sva druga drugo, in videlo se je, da je obema nerodno. »Kako si prišla noter?« sem naposled vprašala neznano dekle. »Pač sem« je odgovorila in skomignila z rameni. Pogled ji je švigal med mano in tlemi ter vsemi mogočimi rečmi ki sem jih imela v sobi. »Me boš ubila?« sem jo vprašala. To je bilo sila neumno vprašanje, saj v tem primeru ne bi bila tako prijazna z mano. »Seveda.« je odgovorila s sarkastičnim priglasom in se zasmejala. Smejala sem se z njo. »Saj te ne moti da sem tukaj?« je spet vprašala. »Ne.« sem odgovorila kratko. »Zdaj grem.« Je Lizzy spet prekinila tišino. Lahkotno je vstala iz postelje, ter za sabo s škrtanjem zaprla vrata. »Adijo« sem odgovorila za njo. Lizzy mi je naplonila glavo, s svojim prihodom in odhodom, s svojo resničnostjo in hkrati neresničnostjo. Želela sem jo pocukati za bele pramene, da bi videla, če je resnična. Nikakor se nisem hotlea seznaniti z najbolj možnim scenarijem. Da je Lizzy plod moje domišljije, da sem si jo ustvarila ker sem pač ena od poklapanih osamljenih ljudi ki po svetu hodijo sami. Zaspala sem z občutkom da je nekaj drugače. Drugače na drugačen, prijeten način.

okej :) to je zgodba ki jo bom pisala. Verjemite veliko se bo še zgodilo. Upam da vam je všeč. (ps. kliknite oni srček<3)
(se opravičujem da ni odstavkov)

Lp, Lyn/Lin<3