Drugu del za pisalno šolo od MišMaš12

Ni še hodila pol ure, ko je že prišla do potoka, če bi ga prečkala, pa bi stala na zagotovo najlepšem travniku v vsem kraju. Med glasnim smehom je sezula japanke in jih brcnila proč od sebe. Slekla je jopico in jo brezskrbno vrgla čeznje. Nazadnje je s sebe zvlekla še hlače in jih zatlačila v že tako poln nahrbtnik, ki ga je zalučala na kupček „odvečnih cunj in čevljev“.
Stekla je proti potoku in se močno odrinila. Preskočila ga je, spodrsnilo ji je na blatu ob vodi, zaslišal se je glasen „PLJUSK“ in naslednji trenutek se je znašla z glavo pod gladino. Zakrilila je z rokami in zaplavala na površje. Voda je bila tako mrzla, da je komaj dihala. Zlezla je na površje in si ogledala tolmun, v katerem je pristala. V njem bi se zagotovo dalo fino kopati. A zdaj ni mogla misliti na to. Mokra je bila od glave do peta. Še dobro, da je hlače in jopico vrgla s sebe! Slekla je obleko in navlekla nase oblačila, ki so ležala na travi. Z mokro obleko v rokah je počasi in previdno prečkala potok po deblu drevesa, ki je bilo prevrnjeno čez potok. Drselo je in skoraj bi spet pristala v vodi, a nekako se ji je vseeno uspelo prebiti na drugo stran. Na travniku so rasle trobentice, vijolice, spominčice, marjetice, kronice, bili so zvončki, regrat… Nabrala je šopek in ga položila poleg nahrbtnika. Na vejo drevesa, na katero je prišlo največ sončne svetlobe.
Tam je preživela cel dopoldan (še dobro, da je imela sendvič!). Plezala je po drevesih, delala kolesa in premete, celo toliko se je opogumila, da se je slekla in skočila v tolmun (to ni bila dobra ideja; počutila se je, kot bi skočila med ledene kocke). Ko se je proti poldnevu odpravila domov, je bila obleka že suha in jo je lahko spet oblekla. Odskakljala je domov in ker je šla ravno mimo bloka, v katerem je živel fant, ki ji je bil precej všeč, mu je v nabiralnik vrgla šopek rož s travnika. Malo se je sicer obotavljala, ker on ni vedel, da je všeč prav njej, nato pa še zato, ker ni vedela, ali naj nanj priveže papirček, na katerega bi se podpisala. Nazadnje ga je samo zavezala z lepim zlatim trakcem, ki ga je imela v žepu od piškota, ki je bil v zavezani vrečici. Stekla je in kmalu je bila pred svojo hišo. Luina je ravno kazala Astrid, da zna tudi ona splezati na jablano.
Lia je stekla še hitreje, nato pa ji je zapiskal telefon. Vzela ga je iz žepa in pogledala. Pisal ji je popolni neznanec, ki se ji je predstavil kot Mick. Lia se je zamislila. Njeni simpatiji je ime tako. Odpisala je. Kmalu sta se tudi poklicala po videokameri in dekle je lahko videlo, da je to res njena simpatija. Ko jo je nenadoma vprašal, če bi šla naslednji dan na sladoled, pa je izgubila glas in odgovorila šele čez nekaj minut.