Dnevi so minevali, jaz pa se še zmerom nisem navadila na nov dom. Vsak dan sem vedno bolj pogrešala Liso. Praznina, ki sem jo občutila vsak dan, ko je ni bilo ob meni je bila neznanska. Vsak dan sem zaspala v prazno noč in se zbudila v pusto jutro. Ničesar več ni bilo kar bi me razveseljevalo.
"Hej, si v redu?"
Me je iz razmišljanja zopet spravil zaskrbljen Urošov glas. Zazrla sem se v njegove oči. Izžarevale so polno topline in ljubezni, ki jo je gojil proti meni. Zavedala sem se, da bi pravzaprav bilo veliko slabše. Lahko bi pristala pri človečnjaku, ki bi mu bilo vseeno zame. Pogled na njegove oči pa me je tudi spomnil, da od mene pričakuje odgovor. Odgovor?! Sem se nenadoma zazdela sama sebi smešna. Saj mu sploh ne morem odgovoriti! Spet me je zajela jeza. Zakaj sploh sprašuje, če pa mu ne znam odgovoriti?! Le jezno sem zalajala a temu Urošu a njemu je bilo to očitno dovolj. Nasmehnil se je in rekel.
"Pridi, greva v park! Prepričan sem, da ti bo svež zrak pomagal."
Navdušeno sem zalajala. Oboževala sem park v temu mestu. Bil je edini kraj v katerem sem se počutila čisto sproščeno in sem lahko vsaj za trenutek pozabila na vse skrbi.
Sledila sem Urošu in kmalu sva se znašla na svežem zraku. Uroš in njegova mama sta živela na lepi ulici, ob kateri so ena poleg druge stale prisrčne hiške. Sosedov še nisem spoznala a vedela sem, da v hiški poleg naše živi družina s psom. Od kar sem prišla sem si ga želela spoznati saj bi lahko imela vsaj kaj "prave družbe". Zaslišala sem Urošov smeh.
"Hej...hej! Kaj si pa tako zamišljena? Že par minut te kličem ti pa tako kot, da ne slišiš."
Rahlo sem zardela in zalajala nazaj. Nato pa sem se tudi jaz začela smejati. Kar tako, naenkrat. Smeh je privrel iz mene tako kot solze še pred nekaj časa. Smejala in smejala sem se, brez pravega razloga. Ustavila sem se šele, ko mi je začelo zmanjkovati zraka. Nisem vedela kako je Uroš vedel, da se smejim, a videl je, da se je vame vrnila dobra volja. "Veš, kaj? Tisti, ki je zadnji v parku plača sladoled!" Uroš je začel teči jaz pa sem stala na mestu. Kaj mi bo sladoled? Saj sploh ne vem kakšnega okusa je. A ko sem gledala Uroša kako je tekel in se mi smejal, češ da bo zmagal, sem se pognala v tek. Tekla sem in kmalu dohitela Uroša. Ko je videl kako sem ga prehitela ni mogel skriti presenečenja. Zasmejala sem se, nato pa le še pospešila in kmalu je bil park že čisto pred mano. Pritekla sem do "cilja" in se navdušeno (in zadihano) ustavila. Čakala sem kar nekaj časa, da je za mano pritekel čisto prepoten in zadihan Uroš. A na obrazu mu je vseeno počivala senca nasmeška. "Prav, priznam. Plačam sladoled..." A najprej se morava še malo zadihati." Iz žepa je potegnil žogico, ki je takoj vzbudila mojo pozornost. Začela sem skakati in proseče cviliti. "Jo hočeš? Potem pa... izvoli!" Uroš se je zasmejal in žogico vrgel daleč v zrak. Najprej je nisem videla. Nato pa sem zagledala njen obris in se zapodila za njo. Takoj sem bila pri njej. Z žogico v gobčku sem se zapodila nazaj k Urošu. "Pridna..." Pobožal me je za ušesi in žogico še enkrat vrgel v zrak, jaz pa sem se navdušeno pognala za njo.


Čas je mineval jaz pa se že dolgo časa nisem tako zabavala. Oboževala sem tek za žogico in občutek, ko sem jo nesla nazaj Urošu. Na koncu pa, ko sva bila že oba utrujena sva zavila na sladoled. Ustavila sva se pred moškim srednjih let, ki se nama je prijazno smehljal pred njim pa so stale banjice sladoleda. "Dober dan! Kaj bo dobrega?" Se nama je nasmehnil prodajalec. "Živjo! Zame bo kar čokolada, za njo pa..." Pogledal me je in šele takrat sem se zavedla, da govori o meni. Čisto sem se zagledala v sladoled in strmela v pisane barve in okraske, ki so ga krasili. Nisem verjela, da mi bo sladoled sploh všeč a vseeno sem se zazrla v Urošove oči in zalajala. Vseeno mi je bilo kakšen okus mi bo izbral. "No zanjo pa lahko kar... pistacija!" Pistacija?! Uh, sanjalo se mi ni kaj je to. Kmalu sva dobila svoj sladoled (no pravzaprav ga je Uroš dobil zame.) Uroš ga je plačal in odšla sva pod veliko lipo in se ulegla na mehko travo. Uroš je sladoled položil na travo in jaz sem navdušeno poskusila svoj sladoled. Mljaskala sem in mljaskala, a nisem vedela kaj naj si mislim. Bilo je dobro! Lizala sem svoj sladoled in Uroš me je nasmejano gledal. Pobožal me je in polizala sem ga po obrazu. Tako sva uživala nekaj časa nato pa je Uroš rekel. "Kaj praviš, da bi ti izbrala ime?" Oči so se mi zasvetlikale. "Kako ti je všeč ime... Lady?" Lady... Lady... Ime mi je odzvanjalo v ušesih in bilo mi je res všeč! Zalajala sem in ga še enkrat polizala. "Lady, rad te imam!" Je rekel Uroš in se zasmejal. Moja pozornost pa je bila le še na sladoledu.