Nisem se zbudila najbolše volje. Oči sem komaj držala odprte lase pa sem imela skuštrane. In verjemite, tudi če bi se spremenila v najbolj urejenega plemiča, totalno nisem probala, bi moji lasje ostali razmršeni. Pretegnila sem se, ležanje na klopci ni ravno najudobneje.
Kylan je svoje stvari že pospravljal v škatle, Amari pa mu je kazala kam naj jih zloži. Camilo je spal, naslonjen na steno. Šla sem proti njemu in se spremenila v policaja. “Haj mali, a bi mi ti vedel povedati kaj o včerajšnjem ropu?” Nežno brcnem v nogo. Počasi se predrami, toda ko me vidi se zdrzne, njegove oči široke v šoku. Zagrabi kladivo ob sebi in se ga trdno oklene. Hitro se spremenim v najstnika s temno kožo in črnimi lasmi. “Umiri se malo! Ne moreš kar napadati svojih prijateljev.” Se zarežim in mu ponudim roko. “Prijateljev, ja.” Zamrmra toda vseeno sprejme pomoč.
Odpravi se pakirat jaz se pa odtihotapim za Amari. “Hej Amari.” Se razkrijem. “Agh! Kaiii!” Ta hitro odskoči “Resno?” Tudi kovač se od odzadaj oglasi. “Kaj je danes s tabo in strašenjem ljudi?” Skomignem in se nasmehnem, da bi prikril razočaranje. Samo zabavati sem se želel!

Nazadnje dvojčka le spakirata vse potrebno in skupaj se odpravimo proti pomolu na katerem je ladja. Sonce se je sijoče odbijalo od morja, da je bilo težko gledati vanj. Ladja je bila črna, z rdečimi dodatki. Amari in Camilo ste skočila nanjo, midva z Kylanom pa sva jima predajala škatle. Nazadnje sva še midva stopila na krov. Že sem mislil, da ni tako hudo, a le trenutek kasneje me je v želodcu začelo zvijati. “Veš kaj, grem jaz poletet okoli ladje, da jo malo pregldam.” Nervozno rečem in preden bi kdo kaj odvrnil sem že ptič ki jadra okoli ladje. Slabotnost se je olajšala, toda zdaj sem vedel, da mi je na ladjah isto slabo kot vedno prej. Z Amarijino vodo je bilo vse vredu, saj sem vedel da me ona ne bi nikoli poškodovala. Ostala voda pa…brrr.
Obletel sem še par krogov okoli ladje in nazadnje nažalost le pristal. Spremenil sem se nazaj in poročal. Ladja je bila dosti prostornejša kot je izgledala od zunaj. Odspodaj je bilo zadušeno in vse se je majalo. Takoj sem vedel, da tukaj ne bom preživljal veliko časa. Noter je bilo pet sob. Štiri spalnice in prostor za druženje. “Jaz bom spal zunaj, mojo sobo lahko uporabite kot skladišče.” Zagodrnjam. Amari me vprašujoče pogleda, Camilo pa le skomigne. “Prav.”
Znosimo stvari v shrambo jaz si pa zunaj poiščem primeren prostor. Gibam se počasi, da mi ne bi postalo še bolj slabo. Parkrat sem se že moral skloniti preko krova, na srečo ni nihče opazil. Se mi zdi. Kmalu najdem dva stebra na katera bi lahko obesil visečo mrežo. Pa še izgovor si najdem, da lahko grem na kopno. Iz ene od torb vzamem nekaj denarja in ostalim zakličem da grem po spalno vrečo. “Čakaj!” Me ustavi Amari. “S tabo grem.” Za mano stopi s ladje.
Nekaj časa hodiva preden prideva do trgovine. Greva noter, kjer je prijetno hladno in si ogledave oddelke. Nič. Ponoviva še z nekaj trgovinami, toda nič ne najdeva. Skoraj sva že obupala ko najdeva trgovino z opremo za taborjenje. Olajšano stopiva noter in pričneva iskati. “Ughhh!” Se pritožim. “Ljudje so tako neiznajdljivi! Zakaj enostavno ne napišejo znaka, tukaj so viseče mreže!” Besno brskam naprej. “Ehm. Oprostita, saj pa to vendar piše.” Ob nama stoji mlada prodajalnka, ki se vljudno nasmehne. S prstom pokaže v kot. “Tamle v kotu. Lahko kako pomagam?” Pogledam proti kotu, toda črke so mi neznane. “Saj res, ne znam brati.” Zamrmram in se klavrno odpravim proti kotu, zagrabim vrečo in se obrnem k prodajalki. “Koliko moram plačati?” Nerodno se nasmehne in odvrne. “Heh, pridi. Pri blagajni se plača.” Odvede naju stran, jaz pa iz žepa privlečem denar. Prodajalka osupla pogleda, “Kje sta pa dobili toliko denarja?” Spomin o človeških zgodbah o barbarih, ki so živeli na ladjah in iskali zaklade polne denarja mi prvi pride na misel. “V zakladu. Našli smo ga.” Zadovoljno pokimam.Prodajalka naju vprašujoče pogleda. nato se pa prisiljeno nasmehne. “Aha, kako lepo.” Pogled se ji ustavi na Amari. “Oprosti, toda zdiš se mi znana. Si bila na televiziji?” Amari me prestrašeno pogleda in hitro reče, “Haha, ne tak obraz imam!”
Le še hitro plačava in odideva. Na poti kupiva še nekaj hrane, in na poti do ladje ugotoviva, da brez nje ne bi prišli daleč.


Ta del je malo dolgočasen, toda vseeno upam da ste uživali. Naslednji del verjetno izzide jutri, če ne pa pojutri.