3. POGLAVJE

Čeprav je pričakovala, da se ji bo vsiljeval, ga naslednjega jutra ni pričakovala na zasebnem vadbišču. Zjutraj ji definitivno ni bilo do pogovora, ampak ko je smehljaje pristopil do nje, je vedela, da se mu ne bo mogla ogniti.
‘’Pozdravljena, Everly.’’ Vsaj njeno celo ime je uporabil.
‘’Hebe,’’ je odzdravila in mu pokimala.
‘’Ric sem.’’
Krmežljavo ga je pogledala in samo skomignila z rameni. Je imel pa veliko za povedati zjutraj.
‘’Hjoj, grozno izgledaš.’’
Običajno bi bila užaljena ob tej pripombi, ampak se je morala strinjati. Obupno je spala. Kdo za vraga je mislil, da je pametna ideja ob enih zjutraj sekati drevesa?

Pomignil ji je, naj pride bližje. Ni se premaknila s svojega mesta. Celo toliko si je dovolil, da jo je od zadaj potisnil proti tarčam. Če bi bila popolnoma zbujena, bi najbrž že ležal na tleh s prerezanim goltancem.

Ko smo že pri goltancih, ki jih je bilo vredno prerezati, kje za vraga je bil Gerald? Vsako preklemano jutro, ko se je zbudila na veliko pretrdi postelji, je že čakal pri steni z orožjem. Lenoba je najbrž najela tega fanta (kako mu je že ime?), da njemu ne bi bilo treba biti varuška 24 ur na dan.

Obrnila se je proti tarčam in skoraj padla na tla, ko je videla Rica. Bil je veliko preblizu njenemu obrazu in nasmešek, ki ga je nosil, je izgledal prav tako psihopatski, kot napet lok v njegovih rokah.
‘’Kaj za največjega hudiča pa počneš?’’
Stopila je korak vstran in poskrbela, da je njen obraz izgledal tako morilski, kot na bojišču. Tak izraz je mnogo moških že pregnal stran. Upala je, da bo tudi njega.
‘’Čakam, da vzameš lok in bova lahko pričela z vajo. Veš, zame je velik privilegij, da …’’
Ni ga več poslušala. Vse kar je še slišala, so bili nerazločni toni, ki so mu prihajali iz ust. Ni ji bilo dovolj pomembno, da bi ga poslušala. Le redko katera stvar ali človek, ji je bila dovolj pomembna, da bi jo poslušala. Tako je imela lahko ušesa napeta za druge, bolj pomembne stvari.
In ko je zaslišala šumenje v grmovju na obrobju gozda, ko je Ric še vedno govoril neke nesmisle in je pozabila meč v svoji sobi, ni niti dvakrat premislila.

V stotinki sekunde mu je lok iztrgala iz rok, da ni imel niti časa, da bi nasprotoval. Leskovo - kot je ocenila na hiter otip - puščico s kovinsko, zašiljeno konico in fazanovim perjem na koncu, je na slepo izstrelila v robidovje. Za trenutek je šumenje prenehalo in tudi Ric je bil dovolj pameten, da ni spregovoril. Naslednji trenutek pa se je zgodilo tako hitro, da Everly ni mogla niti trzniti z očesom.

Nekaj velikega in kosmatega je skočilo iz skrivališča in jo podrlo na tla. Tehtalo je najbrž na stotine kilogramov, saj jo je skoraj zmečkalo pod svojo težo. Začutila je, da jo bitje cefra in čeprav je takšne bolečine že doživela, je bila ta veliko hujša. Kot, da bi nekaj povečevalo bolečino, jo naredilo neznosnejšo.
Sranje , je zaklela v mislih. Strup . Ostri kremplji so ji prebadali kožo nad prsmi, kot, da bi bitje vedelo, kje ima srce. Kje za vraga je bil njen nož, ko ga je potrebovala?

Obupano je poskusila brcati v pošast, ampak nog ni čutila. Bo res doživela tako nečasten konec? Vedno je pričakovala, da bo padla v vojni, ki jih je bilo, mimogrede, v njihovi deželi preveč.
Zrak ji je zapustil pljuča in zahlastala je za izgubljenim kisikom. Bolečine ni več čutila, ker ji je otrpnilo celotno telo.

Takrat pa se je po jutranjem nebu razlegel švist, ki mu je sledil krik in lomljenje kosti. Bitje na njej je otrpnilo in s težkim pokom priletelo v krvavo travo poleg nje.

Zameglilo se ji je pred očmi in zadnja stvar, ki se je je zavedala, je bil znan obraz, ki je pridušeno klical njeno ime.

~Hej!
Napisala sem nov del in malo je krajši, ampak to sem naredila namenoma. Nekako ni bilo smisla, da bi naredila daljšega, ker bi potem samo zavlačevala :) Upam, da vas ne moti, da bodo deli v tej zgodbi malo krajši (kar pa sicer pomeni, da bodo hitreje prišli novi).
Ve imate kakršnekoli pohvale/mnenja/kritike, jih prosim zapišite pod komentarje, da vem kje se še lahko izboljšam :)
Hvala, da ste prebrali in upam, da vam je bilo vsaj malo všeč <3~
dragon girl