V sobi je vladala napeta tišina. Zoey je brez besed sedela na kavču, Cloe se je igrala z zapestnico in poskušala skriti nemir. David je strmel skozi okno, Matthew pa je nemo sedel v naslonjaču in vrtel telefon v rokah.

„Ste slišali tisti glas?“ je končno prekinil tišino David.

„Ja...“ je odgovorila Zoey tiho. „Bil je... Italijan.“

Cloe se je zmrknila. „In kako samozavestno je govoril. Kot da ima pravico...“

Matthew je zgrabil telefon in ga močno stisnil. „To je bil on. On, ki je z njo. On, ki je zdaj pri njej.“

David se je končno obrnil stran od okna. „In si slišal, kako jo je branil? ‘Vi ste jo prizadeli.’ Kot da mi nismo nič!“

„Ampak smo jo...“ je tiho rekla Zoey in pogledala v tla. „Vsak po svoje.“

Cloe je vstala. „Mogoče, ampak ni prav, da nek tujec misli, da jo lahko zaščiti bolj kot mi.“

Matthew je zasikal: „Torej zdaj samo čakamo? Medtem ko ji nek neznan tip polni glavo z... bogve čim?“

Zoey je tiho dodala: „Mogoče... mogoče ga ima res rada.“

Nihče ni odgovoril. V zraku je visel občutek nemoči, ljubosumja in tihe bolečine.

Matthew je vstal in začel hoditi gor in dol po sobi. Oči so mu žarele od odločnosti. „Če misli, da me bo nek italijanski princ ustavil… se moti.“

Zoey je privzdignila obrv nad besedami svojega ljubimca, a rekla ni nič, Cloe pa ga je pogledala izpod čela. „Ne bomo šli vsi tja samo zato, da se bomo tepli za pozornost. Lahko se z njo pogovorimo septembra... v šoli...“

David se je grenko zasmejal. „nekaj moramo narediti. Ne odgovarja več. Nas je čisto odrezala. To ni več samo užaljenost – to je, kot da ji nikoli nismo nič pomenili. In v šoli se nas bo še bolj izogibala s tisto *i* VIktorijo *i*“" je zaničljivo prhnil.

Zoey je tiho dodala: „Pomenili smo ji. Ampak zlomili smo jo. In zdaj je tam nekdo, ki jo ceni…“

Matthew jo je ostro prekinil: „Ne. On samo izkorišča priložnost. Ne pozna je. Ne pozna njenih nočnih mor, njenih tišin, njenih strahov. Mi smo bili tam. Vse smo dali skozi.“

David je zamišljeno rekel: „Ampak tudi vse to smo zamočili.“

Cloe: „Dovolj samopomilovanja. Matthew ima prav – če želimo karkoli popraviti, moramo tja. Čeprav samo za to, da ji pokažemo, da nam ni vseeno.“

Zoey pogumno pogleda ostale. „Dobro. Ampak brez drame. Brez bojev. Gremo tja, pogovorimo se z njo. Pokažemo, da smo se spremenili.“

David se nasloni nazaj in pripomni: „Ampak kako bomo sploh izvedeli, kje je? Italija ni majhna.“

Matthew počasi dvigne telefon in pogleda v ekran. Nato se mu ustnice razširijo v rahel nasmeh. „Imam idejo.“

Cloe: „Ne bom ti dovolila slediti ji z lokacijo. To je noro.“

Matthew: „Ne sledim ji. Ampak vem, kdo je njen brat. Filip. On objavlja zgodbe. Lokacije. Vse. Potrebujemo samo en košček – in dobimo vse.“

Zoey pogoltne slino. „Torej... gremo v Firence?“

David, rahlo presenečen, a odločnejši kot prej, prikima. „Gremo po njo.“

*b* FIRENCE *b*
Firence so dišale po poletju. Sonce je tonilo v mehke oranžne odtenke, ko sta Sophie in Leo odšla iz studia. Ulice so bile obsijane z zlato svetlobo, turisti so se počasi razhajali, glasba nekje v ozadju je dajala večeru posebno toplino.

Leo je tiho prijel Sophie za roko. Ni se umaknila. Njegov dotik je bil nežen, naraven. Pogledal jo je s tistim toplim, a nekoliko nagajivim nasmeškom, ki ji je vedno zmehčal srce.

„Andiamo da qualche parte solo noi due,“ *i* (Pojdiva nekam, samo midva) *i* je šepnil.

Sophie je rahlo prikimala. Srce ji je razbijalo, a ni ga želela ustaviti. Hodila sta mimo reke Arno, dokler nista zavila na majhen most, od koder se je videlo razsvetljeno mesto.

„È bellissimo…“ *i* (čudovito je…) *i*, je zašepetala.

„Non tanto quanto te.“ *i* (Ne tako kot ti.) *i* je rekel Leo in jo pogledal tako globoko, da je Sophie skoraj zbežala v stari strah. A ostala je. Ker ta pogled ni bil zahteven. Bil je iskren.

Sedla sta. Dolgo sta se pogovarjala, Leo jo je nasmejal, očaral, večkrat rahlo oplazil z roko, ko ji je nekaj razlagal. In vsakič je Sophie čutila, da je bližje… ne samo njemu, ampak tudi sebi. Tisti resnični njej. Tisti, ki je bila zlomljena, a ne uničena.

Ko se je za hip nagnil k njej, je čutila njegov dih na koži. Njeno telo se je napelo, pripravljeno, da zbeži… a potem je Leo počasi, skoraj neslišno rekel:

„Posso?“ *i* (Lahko?) *i*

Sophie je samo zaprla oči in rahlo prikimala.

Njegove ustnice so bile tople in mehke. Poljub ni bil hiter, ni bil vsiljiv. Bil je nežen, poln obljub in spoštovanja. Ko se je oddaljil, jo je pogledal – in zagledal v njenih očeh nekaj, česar še nikoli ni: tiho svobodo.

Sophie se je rahlo nasmehnila. Ni več hotela bežati. Ne pred Leom. Ne pred sabo.

Ko sta se stisnila skupaj pod zvezdami, je Sophie prvič po dolgem času zares zares verjela, da je lahko nekje varna.

In Leo… Leo je vedel, da jo je končno začel zdraviti – ne s popolnostjo, ampak s potrpežljivostjo.


*b* MEDTEM... *b*
V sobi je vladala tišina, prežeta z zadržano napetostjo. David je hodil sem in tja, stiskal mobilni telefon v roki. Matthew je sedel ob oknu in buljil v prazno, medtem ko je Cloe listala po zapiskih, Zoey pa preverjala letalske povezave do Firenc.

»To ni več samo naključje,« je zamrmrala Cloe. »Tisti fant... Leo. Ta njegov glas. Poglejte, kaj mi je uspelo izbrskati,« je pomignila na zaslon.

Fotografija: Leo Ricci, lokalni fotograf, znan po sodelovanju s prestižnimi galerijami v Firencah.

»In zdaj je vsak dan z njo,« je zagrmel Matthew in stisnil pesti. »Vsak dan.«

David se je ustavil. »Mogoče si to zaslužimo,« je rekel tiho.

»Kaj?« je hkrati vzkliknila Cloe in Matthew.

»Poglejte, kaj smo naredili. Lagali smo ji. Vsi. Zlomili smo jo... In zdaj nekdo drug zbira koščke. In to dobro počne,« je David zamišljeno izrekel. »Ampak tega ne smemo pustiti.«

Zoey je dvignila pogled. »Nočemo je vzeti Leu. Hočemo jo samo… nazaj. Vsaj možnost, da razložimo.«

Matthew se je trdo nasmehnil. »Potem nimamo več časa. Gremo v Firence.«

David je končno prikimal. »Ampak nobenih izpadov, nobene drame. Samo pogovor. Priložnost, da ji povemo resnico. Da nas pogleda v oči.«

»Letalske karte imam že skoraj rezervirane,« je dodala Zoey in pogledala vsem v oči. »Ste pripravljeni?«

»Bomo,« je rekel David.

Matthew je stisnil čeljust. »Firence, prihajamo.«

*b* FIRENCE – VEČER, STARE ULICE OB ARNU *b*

Letalo je pristalo sredi popoldneva, a vročina ni popustila. David, Cloe, Zoey in Matthew so izstopili iz taksija z izčrpanimi koraki, a z neomajno odločnostjo v očeh. S pogledom so požirali arhitekturo mesta, a vseskozi z enim samim ciljem: najti Sophie.

»Rekla je, da obiskuje fotografski tečaj, kajne?« je rekla Zoey in se razgledovala po ozkih tlakovanih ulicah. »Galerija naj bi bila nekje tukaj blizu.«

»Tam,« je pokazala Cloe na majhno dvorišče, obkroženo z vinsko trto in visečimi lučkami.

Skrili so se za zid in previdno pokukali čez. In tam... je bila ona.

Sophie. Nasmejana. Ob njej Leo.

Sedela sta na klopci pod razcvetelim oleandrom, zasmejana, s soncem v laseh. Leo je nežno popravil pramen njenih las in rekel nekaj, kar jo je spet nasmejalo. Bila je… srečna. Lahkotna. Nekaj, česar David ni videl že mesece.

Matthew se je trdo ugriznil v ustnico. Zoey je stala kot vklesana, roke so se ji rahlo tresle.

»Ne gremo k njej,« je rekel David odločno, a tiho. »Ne še. Pustimo ji ta trenutek.«

A takrat je Sophie nenadoma pogledala v njihovo smer.

Njene oči so za trenutek postale velike. Srce ji je poskočilo. Prepoznala je obrise. Cloe. David. Zoey. Matthew.

In v istem trenutku – so se hitro skrili za vogal.

»Sranje, videla nas je,« je zasikal Matthew.

»Mogoče ni prepričana,« je rekla Cloe, čeprav ni zvenela prepričano.

»Kaj zdaj?« je tiho vprašala Zoey.

David je pogledal proti nebu, ki se je oranžno obarvalo. »Počakamo. Poiščemo pravi trenutek. In upamo, da nas bo želela slišati.«


*b* LEO in SOPHIE *b*


Leo je opazil, kako se je Sophie nenadoma zdrznila in pogledala proti ozki ulici. Njene oči so bile razširjene, v njih je za trenutek šinila panika.

Položil je roko na njeno.
Leo: "C'è qualcosa che non va?"
*i* (Je kaj narobe?) *i*

Sophie je hitro odmaknila pogled, se prisiljeno nasmehnila in zmajala z glavo.
Sophie: "Io... mi è sembrato semplicemente che non fosse niente del genere."
*i* (Mislila sem... samo zazdelo se mi je, da... ne, ni bilo nič takega.) *i*

Leo jo je opazoval s tistim svojim toplim, a globokim pogledom. Ni rekel ničesar, a v sebi je vedel, da nekaj skriva.

Sophie je globoko vdihnila, pogledala proti nebu in se skušala osredotočiti na ta trenutek.
Na Lea.
Na večer.
Na toplino njegove roke.

Ampak v njenem srcu se je nekaj premaknilo. Tisti silhuete… Tisti občutek… Vse preveč znano.

Sophie (v mislih):
Ne… to ni mogoče. Tukaj sem varna. Tukaj sem z Leom. Tukaj sem srečna.

Leo je stisnil njeno dlan in rahlo dvignil kotiček ustnic.
Leo: "Allora, torniamo a parlare di noi?"
*i*(Torej… se vrneva k najini zgodbi?) *i*

Sophie se mu je nasmehnila.
Sophie: "Sì… parliamo di noi."
*i* (Da… pogovarjajva se o naju.) *i*

*b* terasa nad apartmajem – pozno zvečer *b*

Cloe, Zoey, David in Matthew so sedeli v tišini, vsak zatopljen v svoje misli. Od trenutka, ko so Sophie zagledali z Leom, se je nekaj med njimi spremenilo. V očeh se jim je zrcaljala mešanica čustev – ljubosumje, bolečina, krivda… in nemoč.

Matthew je vstal in začel hoditi sem ter tja.
»Tako je ne bomo nikoli dosegli. Ne, če bo ves čas z njim.«

Cloe se je opirala na ograjo in stiskala zobe.
»Srečna je. Prvič po dolgem času resnično srečna. Ne moremo kar stopiti tja in jo raztrgati na pol. Ne spet.«

David, ki je do zdaj molčal, se je oglasil. Njegov glas je bil tih, a odločen:
»Mogoče pa obstaja drug način. Ne tako vsiljiv. Ne tako... direkten.«

Zoey je dvignila pogled: »Kaj misliš?«

David je pogledal proti svetlemu oknu čez trg, kjer je Sophie sedela ob Leu in se smejala.
»Fotografski tečaj. Tam je vsak dan. Če bi se nekdo od nas prijavil… bi bil z njo. Brez da bi jo prestrašil. Brez da bi preveč pritiskali.«

Matthew se je zarežal: »In kaj boš rekel? Da rad fotografiraš oblake in sončne zahode?«

David je trdo zategnil čeljust.
»Prijavil se bom. Naučim se kar bo treba. Ni mi vseeno zanjo in če to pomeni, da moram skozi nekaj ur nečesa, česar ne maram, bom to naredil.«

Cloe je presenečeno pogledala Davida.
»Ti? Si prepričan?«

David: »Nisem prepričan o ničemer več. Ampak vem, da Sophie ni več tista, ki jo poznamo. In če hočem sploh imeti priložnost, da ji kaj povem, da se ji opravičim… potem moram biti tam, kjer je ona.«

Matthew je z muko zadrževal jezo, a vedel je, da ne bo mogel preprečiti tega.
Zoey pa je samo tiho prikimala.

Zoey: »Morda je to edini način. Ne kot vsiljivci. Ampak kot ljudje, ki se trudimo. Ki še vedno skrbimo zanjo.«


*b* NEKaj TRENUTKOV KASNEJE *b*
Cloe je sunkovito odprla vrata kopalnice, prijela Davida za roko in ga brez besed povlekla za seboj. Ko sta bila končno sama, je zaprla vrata za njima, z obrazom, ki je vreščal od zadržane jeze.

Cloe (ostro, s pritajenim glasom):
»Kaj pa vendar počneš?!«

David jo je pogledal, presenečen, a ni rekel nič.
Cloe je stala pred njim, roke prekrižane, oči pa prežarjene z ogorčenjem.

Cloe:
»Ti je še vedno všeč, kajne?! Sophie?!«

Zavladala je trenutna tišina.

Cloe (tišje, a s tresočim glasom):
»Se ne spomniš, da si zdaj z mano? Da si izbral mene?«

David je izdihnil, pogledal stran in se z dlanjo naslonil na rob umivalnika.
David:
»Cloe... Ni tako enostavno.«

Cloe (poviša glas, a šepetaje):
»Ni enostavno?! Kako ti je lahko tako hitro postalo vseeno za naju?!«

David (tiho):
»Ni mi vseeno. Samo… videl sem jo. In… ne vem. Nekaj v meni se je premaknilo. Ne zmorem kar pozabiti. Niti sebe, niti tega, kar sem ji naredil.«

Cloe:
»In kaj pa jaz? Mene pa lahko?«

David (poglleda jo v oči):
»Ne gre za to, da bi te hotel prizadeti. Samo… ne morem več živeti z mislijo, da je Sophie mislila, da sem jo zamenjal. Da me nikoli ni resnično poznala.«

Cloe je utihnila, a v očeh so se ji nabrale solze. Pogledala ga je, potem pa sklonila glavo.
Cloe:
»Če se boš odločil zanjo... potem to vsaj naredi pošteno. In pusti mene pri miru.«

Obrnila se, odprla vrata in odkorakala ven – brez da bi čakala odgovor.