Še enkrat sva odprli vrata in pred njimi je stal volk. Ampak ne navaden volk, temveč tak poseben. Stekel je do naju in naju vodil v strašljiv gozd. Hodili smo po temačnem in glasnem gozdu. Zagledali sva mesto, kjer je prejšnjič bil ogromen pajek, vendar zdaj ga ni več. Hodimo naprej in zagledamo krvav madež na tleh. Zavijemo na desno in tam nas pričaka trop volkov. Trop naju vodi do zelo visokega drevesa, po katerem plezava. »Zakaj misliš, da naju je trop volkov pripeljalo sem?« me vpraša Ana. »Nevem. Mogoče je tukaj hitrejša pot« ji odgovorim. »Da pridemo iz tega gozda? Ker jaz bi zelo rada odšla proč od tukaj!« mi pove Ana.
Plezava naprej in na veji zagledava..... »AAAAAAA Ana!!« se zaderem. »Kaj? Kaj je?« se sprašuje Ana za menoj. »Poglej gor« ji potiho odgovorim. Prestrašeni stojiva pri miru v upanju, da kača izgine. Seveda postane še bolj strašljivo in kača zleze na mojo roko. »AAAAAAAAAAAAAA ne, ne prosim pojdi stran« zakričim na ves glas. »Julija, vse bo vredu« mi reče Ana. »Kako misliš, da bo vredu?! Mene je na smrt strah kač« ji odgovorim. Kača na moji roki me poliže in oči se mi zasvetijo. To se zgodi tudi Ani. Seveda, pa ni kričala, saj se ne boji kač. Splezava v krošnjo drevesa in pogledava dol. Zagledava Miheta in njegovo punco Zalo. Stojita poleg gospoda v črnem plašču. Zala ima še vedno krvav vrat. »Poglej!« zakriči Ana. »Kaj? Kaj je?« jo začnem spraševat. »Miha ima krvavo roko.« mi odgovori. »Pa res, še dobro, da je samo en prst...« ji povem. Ozreva se okrog in zagledava viseči most. Počasi stopiva nanj ter začneva hoditi. Pogledava navzdol in se začneva zavedati kako visoko sva. Počasi narediva korak naprej in drevo se začne podirati. Stečeva po mostu naprej in končno prideva na konec. Na koncu pa zagledava netopirja s pismom na nogi. Previdno vzameva pismo in ga prebereva. »Sledita mi. Vodil vaju bom. Ne bojta se me. Vajin netopirček.« prebereva. Slediva netopirju in vodi naju do razbitin starega gradu. V teh razbitinah leži maček. Umakneva kamenje in mačka rešiva. Neseva ga do najbližjega potočka in mu spereva kri. Stečeva nazaj do razbitin ampak ni jih več. Odločiva se poiskati netopirja ampak ga ne najdeva. »Kaj če gre za prekletstvo?« vprašam Ano. »Julija si zmešana?!« mi reče. »Seveda, sem. Ampak kaj če je resnično?« ji povem. »Mogoče pa res« mi odgovori Ana. Odločiva se, da zapustiva gozd. Hodiva po poti nazaj in ko prideva do konca gozda ga nemoreva zapustiti. Kot, da bi bila nevidna stena. Nemoreva mimo. Očitno bova morali ostati tu. Paziti se morava vseh nevarnosti in opazovati Miheta. Ko to rečeva zašliva čudno smejanje in obrneva se in za nama stoji...
(se nadaljuje)



SLIKE ZA BOLJŠO PREDSTAVO:
VOLK: https://sites.google.com/site/roxanneinprison4/_/rsrc/1402144105671/volk-v-sloveniji/slavc.JPG?height=315&width=400
TROP VOLKOV: https://lh3.googleusercontent.com/proxy/AS7hnEp7ViMOdzD5uRONZhU694DFlOYOXavZwwlh5AxjKAa1sUm1eD2gi7MEoOW9zci4Q4vgxaFAWc4zL-XZuVuHzFPBNze5CksNw2c0rqa1q4T2JGqfbwcL__JGDzIrMEgUc3KsI8dTdNkbtvAB8XFhqveHil6nSrhg39RgOjWTJ8ps6EFAjFUgF0s
DREVO: https://lh3.googleusercontent.com/proxy/AS7hnEp7ViMOdzD5uRONZhU694DFlOYOXavZwwlh5AxjKAa1sUm1eD2gi7MEoOW9zci4Q4vgxaFAWc4zL-XZuVuHzFPBNze5CksNw2c0rqa1q4T2JGqfbwcL__JGDzIrMEgUc3KsI8dTdNkbtvAB8XFhqveHil6nSrhg39RgOjWTJ8ps6EFAjFUgF0s
KAČA: https://teraristika.si/wp-content/uploads/2017/03/Trimeresurus_albolabris_White-lipped_pit_viper2_adult_male.jpg
VISEČI MOST (glej brez ljudi): https://i0.wp.com/guruturizma.ru/wp-content/uploads/2015/10/Capilano_suspension_bridge_-a-1024x685.jpg


*****
Hej, tukaj je nov del moje zgodbe. Vesela bi bila kakšnega mnenja.
:hugging::innocent::innocent::yum:
Lepo se imejte!
Lp, Cool Girl