Študentka detektivka, 23. del
0
ELEANOR
Vse mi je jasno in vse ima končno smisel, prav vse. Kapnilo mi je prav v tem trenutku in prišlo je kar iz nenada, ne vem, od kod. A najpomembnejše je to, da razumem vse. Vse.
Charlotte ima najmočnejše motive, da bi umorila Daniela. Kdo pa se ne bi hotel maščevati človeku, ki ga je posilil, pa tudi če so minila že leta od tega? Seveda niti omenjam njunega prepira, kjer ji je zloglasni Čeh grozil s smrtjo ... To so motivi, izvedba pa je tudi popolnoma logična. Ko smo se odpravili v živalski vrt, nam je spretno izginila izpred oči. Zatem je našla Daniela, razbila stekleno šipo in sošolca zagnala v smrt. Preprosto in smiselno.
*
Ravno ko stopim na hodnik v drugem nadstropju, zagledam Charlotte. Nosi krajše poletno krilo z rožnatimi vzorci. Ima pa tudi bluzo v sivi barvi, ki se odlično ujema z njenimi srebrnimi visečimi uhani.
"Charlotte, lahko prideš sem, prosim?" jo prosim.
Sošolka se zasuka na peti in me začudeno pogleda, a kljub temu prikima in stopi za mano v sobo ter stopi nasproti mene. "Je kaj narobe, Eleanor?"
"Res ne veš, zakaj sem tem poklicala sem, Charlotte?" se nasmehnem. Lotte pa v odziv zmiga z glavo, pri čemer se prav močno zatresejo njeni srebrni viseči uhani. "Kakorkoli, kmalu ti bo jasno."
Ko to izrečem, stečem po stopnicah navzdol, kjer, kot sem naročila, čaka inšpektor Debois. "Sledite mi, gospod," ga pozvem in skupaj stopiva v sobo, kjer sem pustila Lotte. Ta še kar nepremično stoji med zaprašeno omaro in staro leseno mizo.
"Zdaj pa naj mi nekdo končno pove — kaj se dogaja?" se razburi in nameni inšpektorju pogled, nato pa se zopet obrne proti meni. Njen obraz je strašljivo rdeče barve. "Kaj dela on tukaj?"
"Morda mi boš to zamerila Lotte," odvrnem s kar se da umirjenim glasom, "ampak mislim, ne, pravzaprav sem trdo prepričana, da ti stojiš za današnjim umorom."
Zdi se, kot da je rjavolaska pravkar okamenela, tako šokirana je, prav tako kot Adrian. "K-kaj?" skuša z besedami izraziti svojo začudenost. Kakšna lažnivka. Kdo ve, kolikokrat se mi je še zlagala.
"Inšpektor Debois, vidite to?" se na rahlo, a še zmeraj dokaj resno, zasmejem in se obrne proti obiskovalcu. Kmalu se spet posvetim sošolki: "Ni logično, zakaj te obtožujem umora?"
"Ne, Eleanor, nima smisla!" vzklikne Lotte.
Stopim bližje in si zapnem odpeti odpet gumb na bež srajci. "Vem za vajin precej nasilen prepir, kjer ti je Dan grozil s smrtjo. Kaj pa tisto, kar se je zgodilo v Pragi? Prav ti imaš od vseh največ motivov za uboj, in to kar precej močne razloge imaš."
Charlotte zdaj zmedeno pogleduje proti inšpektorju, zdaj proti meni. Nato končno spregovori: "Kako veš za najin prepir?" Obrne se tako, da gleda oba hkrati. "Sta vohunila za mano?"
"V resnici ste sami precej potrudili, da ste vzbudili najino pozornost, gospodična Parker," se oglasi Debois.
A šel je nekoliko predaleč, kajti Lotte ob njegovih besedah postane zares razburjena. "Kako si drznete?!" vzklikne, in če je ne bi držala za roko, bi ga verjetno še udarila. "Policist ste, ravno *i*vi*i* si ne bi smeli tega dovoliti!" zdaj že dokaj umirjeno izjavi Lotte, zatem pa se ozre proti meni. "In ti, Eleanor, ki naj bi bila moja prijateljica!"
"Morala sem," razložim, a me sošolka še kar začudeno gleda. "Ne razumeš, kajne?"
Charlotte si zatakne pramen temnih las za ušesa, nato pa odvrne: "Nič mi ni jasno, razen tega, da nisem morilka."
Sledi nekaj kratkih trenutkov popolne tišine, ko smo vsak prisotni le z enim ušesom, kajti preveč smo zaposleni z drugimi mislimi. A vsi razmišljamo le o umoru. Charlotte verjetno k tem, kako bi se iz tega izmazala, inšpekor pa zagotovo premišljuje o resničnosti njenih izjav.
Na koncu prav on prebije led, kajti prav on prvi spregovori in se pri tem obrne proti moji sošolki: "Žal se bom moral kar strinjati s tem, kar je povedala gospodična Pryste in ..."
"Nimate dokazov! Ne morete me aretirati!" zakriči razburjena Lotte in se mi skoraj izmuzne, vendar moj močan prijem jo zadrži, hkrati pa deluje tudi kot posvarilo, da mora znižati ton. "Res ne morete storiti tega," zdaj že bolj umirjeno izjavi, a njeni svilnati lasje so še kar rahlo skuštrani od vsega kričanja. To res ne pristoji k njenim skrbno izbranim oblačilom.
"Lahko vas pridržim zaradi suma na umor, če tako želim," jo zatre inšpektor, "in to bom tudi storil."
Vse mi je jasno in vse ima končno smisel, prav vse. Kapnilo mi je prav v tem trenutku in prišlo je kar iz nenada, ne vem, od kod. A najpomembnejše je to, da razumem vse. Vse.
Charlotte ima najmočnejše motive, da bi umorila Daniela. Kdo pa se ne bi hotel maščevati človeku, ki ga je posilil, pa tudi če so minila že leta od tega? Seveda niti omenjam njunega prepira, kjer ji je zloglasni Čeh grozil s smrtjo ... To so motivi, izvedba pa je tudi popolnoma logična. Ko smo se odpravili v živalski vrt, nam je spretno izginila izpred oči. Zatem je našla Daniela, razbila stekleno šipo in sošolca zagnala v smrt. Preprosto in smiselno.
*
Ravno ko stopim na hodnik v drugem nadstropju, zagledam Charlotte. Nosi krajše poletno krilo z rožnatimi vzorci. Ima pa tudi bluzo v sivi barvi, ki se odlično ujema z njenimi srebrnimi visečimi uhani.
"Charlotte, lahko prideš sem, prosim?" jo prosim.
Sošolka se zasuka na peti in me začudeno pogleda, a kljub temu prikima in stopi za mano v sobo ter stopi nasproti mene. "Je kaj narobe, Eleanor?"
"Res ne veš, zakaj sem tem poklicala sem, Charlotte?" se nasmehnem. Lotte pa v odziv zmiga z glavo, pri čemer se prav močno zatresejo njeni srebrni viseči uhani. "Kakorkoli, kmalu ti bo jasno."
Ko to izrečem, stečem po stopnicah navzdol, kjer, kot sem naročila, čaka inšpektor Debois. "Sledite mi, gospod," ga pozvem in skupaj stopiva v sobo, kjer sem pustila Lotte. Ta še kar nepremično stoji med zaprašeno omaro in staro leseno mizo.
"Zdaj pa naj mi nekdo končno pove — kaj se dogaja?" se razburi in nameni inšpektorju pogled, nato pa se zopet obrne proti meni. Njen obraz je strašljivo rdeče barve. "Kaj dela on tukaj?"
"Morda mi boš to zamerila Lotte," odvrnem s kar se da umirjenim glasom, "ampak mislim, ne, pravzaprav sem trdo prepričana, da ti stojiš za današnjim umorom."
Zdi se, kot da je rjavolaska pravkar okamenela, tako šokirana je, prav tako kot Adrian. "K-kaj?" skuša z besedami izraziti svojo začudenost. Kakšna lažnivka. Kdo ve, kolikokrat se mi je še zlagala.
"Inšpektor Debois, vidite to?" se na rahlo, a še zmeraj dokaj resno, zasmejem in se obrne proti obiskovalcu. Kmalu se spet posvetim sošolki: "Ni logično, zakaj te obtožujem umora?"
"Ne, Eleanor, nima smisla!" vzklikne Lotte.
Stopim bližje in si zapnem odpeti odpet gumb na bež srajci. "Vem za vajin precej nasilen prepir, kjer ti je Dan grozil s smrtjo. Kaj pa tisto, kar se je zgodilo v Pragi? Prav ti imaš od vseh največ motivov za uboj, in to kar precej močne razloge imaš."
Charlotte zdaj zmedeno pogleduje proti inšpektorju, zdaj proti meni. Nato končno spregovori: "Kako veš za najin prepir?" Obrne se tako, da gleda oba hkrati. "Sta vohunila za mano?"
"V resnici ste sami precej potrudili, da ste vzbudili najino pozornost, gospodična Parker," se oglasi Debois.
A šel je nekoliko predaleč, kajti Lotte ob njegovih besedah postane zares razburjena. "Kako si drznete?!" vzklikne, in če je ne bi držala za roko, bi ga verjetno še udarila. "Policist ste, ravno *i*vi*i* si ne bi smeli tega dovoliti!" zdaj že dokaj umirjeno izjavi Lotte, zatem pa se ozre proti meni. "In ti, Eleanor, ki naj bi bila moja prijateljica!"
"Morala sem," razložim, a me sošolka še kar začudeno gleda. "Ne razumeš, kajne?"
Charlotte si zatakne pramen temnih las za ušesa, nato pa odvrne: "Nič mi ni jasno, razen tega, da nisem morilka."
Sledi nekaj kratkih trenutkov popolne tišine, ko smo vsak prisotni le z enim ušesom, kajti preveč smo zaposleni z drugimi mislimi. A vsi razmišljamo le o umoru. Charlotte verjetno k tem, kako bi se iz tega izmazala, inšpekor pa zagotovo premišljuje o resničnosti njenih izjav.
Na koncu prav on prebije led, kajti prav on prvi spregovori in se pri tem obrne proti moji sošolki: "Žal se bom moral kar strinjati s tem, kar je povedala gospodična Pryste in ..."
"Nimate dokazov! Ne morete me aretirati!" zakriči razburjena Lotte in se mi skoraj izmuzne, vendar moj močan prijem jo zadrži, hkrati pa deluje tudi kot posvarilo, da mora znižati ton. "Res ne morete storiti tega," zdaj že bolj umirjeno izjavi, a njeni svilnati lasje so še kar rahlo skuštrani od vsega kričanja. To res ne pristoji k njenim skrbno izbranim oblačilom.
"Lahko vas pridržim zaradi suma na umor, če tako želim," jo zatre inšpektor, "in to bom tudi storil."
Moj odgovor:
Lanchy
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Boleče grlo
Hejjjj!
Danes sem doma, ker me je ponoči močno začelo boleti grlo. Če si potipam bezgavke me zelo bolijo. Vzela sem Salvisan(pršilo).
1. Kaj bi mi lahko še pomagalo.
2. Kakšni so znaki angine?
3. Vedno po bolečem grlu ko sem že zdrava ostanem brez glasu.
Lp Lanchy
Danes sem doma, ker me je ponoči močno začelo boleti grlo. Če si potipam bezgavke me zelo bolijo. Vzela sem Salvisan(pršilo).
1. Kaj bi mi lahko še pomagalo.
2. Kakšni so znaki angine?
3. Vedno po bolečem grlu ko sem že zdrava ostanem brez glasu.
Lp Lanchy
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
uuuuuu, super je!!! lovam in seveda spremljam ...
ful dobrooooo