Študentka detektivka, 24. del
1
ELEANOR
Ne maram pozornosti. Spominjam se, kako so bili moj največji strah na gimnaziji večminutni govorni nastopi. Tresenje rok in nenormalno udarjanje srca sta bila zame dovolj trdna dokaza, da mi pozornost ni ljuba.
Ali je pozornost všeč svetlolasi sestri Parker, ne morem ugotoviti. Se pa zagotovo zdaj sooča z njo. Tako pač je, če je tvoj bližnji sorodnik aretiran zaradi suma umora ...
"Kathleen, tako mi je hudo zate," jo skuša pomiriti Kiara, pred tem pa jo še poljubi na usta. "Verjamem ti, da res ni prijetno, ko izveš, da je tvoja lastna sestra morilka."
"Ne skrbi ljubica, bom že preživela," bolj umirjeno, kot dejansko je, odvrne Leen in si za ušesa zatakne svetel pramen, ki ji je ušel iz fige.
Njene besede Kiare ne prepričajo. Svoje dekle zaskrbljeno pogleda s svojimi mišje sivimi očmi ter izrazi svoje dvome: "Boš res ... v redu? Resnično ne potrebuješ moje pomoči?"
"Kiara, pusti jo pri miru že enkrat, če ti je rekla ne," se v pogovor vmeša Kiarin brat Lawrence, ki se kar naenkrat pojavi med parom.
Lincolnova sestra se namršči in se zasuka na peti, pri čemer ji vsi njeni čudoviti rjavi lasje obkrožijo obraz. "Tebe pa prav nič nisem vprašala, bratec, veš?"
*
Osebno sem še pred kratkim mislila, da zapori zgledajo tako kot v grozljivkah. Pričakovala sem vranje črne stene, za katerimi se skrivajo izgubljene zgodbe in upi. Vmes pa bi seveda prisuhnila grozečim krikom in opazovala pajčovine, kdaj celo samo pajke. V redu, to je morda pretiravanje, a definitivno si nisem mislila, da je zapor tih in dokaj svetel. Vsaj tak je manjši zapor v drobnem turističnem mestu Oreho.
Že takoj ko naša trojica prispe v poslopje, se zamislim glede moje *i*hipoteze*i*, ki očitno ni pravilna. Iskreno povedano, se mi zdi, da je mlad bledoličen policist, ki nas spusti notri, mnogo manj preskbljen kot zaporniki ...
Tako zavijemo do celic, ki še najmanj spominjajo na to, kar so, in prispemo do Lotte. Moja sošolka sedi na tleh po turško in žalostno strmi v steno. Za trenutek se mi celo zamisli. Te temne oči res ne žarijo kakršnegakoli optimizma, kajne? Ne, ne smem misliti tako. Konec koncev je morilka!
"Pozdravljeni, gospodična Parker," pogovor začne inšpektor, ki se prav tako kot jaz in Kathleen ozre proti obtoženki.
Moja bivša — ali karkoli že je? — prijateljica se končno obrne proti nam, da jo lahko sedaj popolnoma vidimo. Njene temne oči nas premerijo od glave do pete, pri čemer neverjetno hitro švigajo od enega do drugega. In šele zdaj opazim, da se je preoblekla. Njena prej skoraj že svečana oblačila so se zamenjale z dolgočasno trenerko, ki ji je celo nekoliko prevelika. Zgleda, da so ji odvzeli tudi pravico do nošenja visečih uhanov, kajti njena ušesa ne krasi niti en samcat uhanov.
Nenadoma se njen nasmešek iz žalostnega spremeni v jeznega, njena lica pa postanejo rdeča kot kri. "Kaj pa *i*vidva*i* delata tukaj?" z neverjetno nezadovoljnim glasom odvrne. Šele čez nekaj trenutkov ugotovim, da ima v mislih naju z Adrianom.
"Umiri se, Charlotte, ničesar ti ne moreta več storiti," jo skuša potolažiti Kathleen in nama nameni grd pogled. S tem zelo očitno pove, kako se je njeno mnenje drastično poslabšalo.
Čez nekaj trenutkov molka spregovori inšpektor Debois: "Prišli smo, da bi kaj več slišali od vas."
"Res je, da je veliko stvari že jasno," ga dopolnim, in čim to storim, si pridobim še Lottin grozeči pogled, "vendar bi rada še kaj od tebe osebno."
Sošolka vstane in se nam grozeče približa. Za kratek trenutek se mi zazdi, da mi bo srce padlo v hlače. "Nisem morilka, to je vse, kar imam reči."
"Se smem pogovoriti z njo?" nenadoma vpraša Leen, ki se do zdaj še sploh ni oglasila. "Na samem mislim."
Z Adrianom se spogledava, zatem pa oba pritrdilno pokimava in se umakneva na stran. A najina ušesa in oči so še kar pri sestrah Parker. Žal pa ničesar ni moč slišati. Ničesar.
Ne maram pozornosti. Spominjam se, kako so bili moj največji strah na gimnaziji večminutni govorni nastopi. Tresenje rok in nenormalno udarjanje srca sta bila zame dovolj trdna dokaza, da mi pozornost ni ljuba.
Ali je pozornost všeč svetlolasi sestri Parker, ne morem ugotoviti. Se pa zagotovo zdaj sooča z njo. Tako pač je, če je tvoj bližnji sorodnik aretiran zaradi suma umora ...
"Kathleen, tako mi je hudo zate," jo skuša pomiriti Kiara, pred tem pa jo še poljubi na usta. "Verjamem ti, da res ni prijetno, ko izveš, da je tvoja lastna sestra morilka."
"Ne skrbi ljubica, bom že preživela," bolj umirjeno, kot dejansko je, odvrne Leen in si za ušesa zatakne svetel pramen, ki ji je ušel iz fige.
Njene besede Kiare ne prepričajo. Svoje dekle zaskrbljeno pogleda s svojimi mišje sivimi očmi ter izrazi svoje dvome: "Boš res ... v redu? Resnično ne potrebuješ moje pomoči?"
"Kiara, pusti jo pri miru že enkrat, če ti je rekla ne," se v pogovor vmeša Kiarin brat Lawrence, ki se kar naenkrat pojavi med parom.
Lincolnova sestra se namršči in se zasuka na peti, pri čemer ji vsi njeni čudoviti rjavi lasje obkrožijo obraz. "Tebe pa prav nič nisem vprašala, bratec, veš?"
*
Osebno sem še pred kratkim mislila, da zapori zgledajo tako kot v grozljivkah. Pričakovala sem vranje črne stene, za katerimi se skrivajo izgubljene zgodbe in upi. Vmes pa bi seveda prisuhnila grozečim krikom in opazovala pajčovine, kdaj celo samo pajke. V redu, to je morda pretiravanje, a definitivno si nisem mislila, da je zapor tih in dokaj svetel. Vsaj tak je manjši zapor v drobnem turističnem mestu Oreho.
Že takoj ko naša trojica prispe v poslopje, se zamislim glede moje *i*hipoteze*i*, ki očitno ni pravilna. Iskreno povedano, se mi zdi, da je mlad bledoličen policist, ki nas spusti notri, mnogo manj preskbljen kot zaporniki ...
Tako zavijemo do celic, ki še najmanj spominjajo na to, kar so, in prispemo do Lotte. Moja sošolka sedi na tleh po turško in žalostno strmi v steno. Za trenutek se mi celo zamisli. Te temne oči res ne žarijo kakršnegakoli optimizma, kajne? Ne, ne smem misliti tako. Konec koncev je morilka!
"Pozdravljeni, gospodična Parker," pogovor začne inšpektor, ki se prav tako kot jaz in Kathleen ozre proti obtoženki.
Moja bivša — ali karkoli že je? — prijateljica se končno obrne proti nam, da jo lahko sedaj popolnoma vidimo. Njene temne oči nas premerijo od glave do pete, pri čemer neverjetno hitro švigajo od enega do drugega. In šele zdaj opazim, da se je preoblekla. Njena prej skoraj že svečana oblačila so se zamenjale z dolgočasno trenerko, ki ji je celo nekoliko prevelika. Zgleda, da so ji odvzeli tudi pravico do nošenja visečih uhanov, kajti njena ušesa ne krasi niti en samcat uhanov.
Nenadoma se njen nasmešek iz žalostnega spremeni v jeznega, njena lica pa postanejo rdeča kot kri. "Kaj pa *i*vidva*i* delata tukaj?" z neverjetno nezadovoljnim glasom odvrne. Šele čez nekaj trenutkov ugotovim, da ima v mislih naju z Adrianom.
"Umiri se, Charlotte, ničesar ti ne moreta več storiti," jo skuša potolažiti Kathleen in nama nameni grd pogled. S tem zelo očitno pove, kako se je njeno mnenje drastično poslabšalo.
Čez nekaj trenutkov molka spregovori inšpektor Debois: "Prišli smo, da bi kaj več slišali od vas."
"Res je, da je veliko stvari že jasno," ga dopolnim, in čim to storim, si pridobim še Lottin grozeči pogled, "vendar bi rada še kaj od tebe osebno."
Sošolka vstane in se nam grozeče približa. Za kratek trenutek se mi zazdi, da mi bo srce padlo v hlače. "Nisem morilka, to je vse, kar imam reči."
"Se smem pogovoriti z njo?" nenadoma vpraša Leen, ki se do zdaj še sploh ni oglasila. "Na samem mislim."
Z Adrianom se spogledava, zatem pa oba pritrdilno pokimava in se umakneva na stran. A najina ušesa in oči so še kar pri sestrah Parker. Žal pa ničesar ni moč slišati. Ničesar.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Charlotte so aretirali.
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Full zanimivo!!!!!!!
0
Moj odgovor:
Jera
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Prijatelica mi je ukradala ...
Hej,res me mori to kar se je zgodilo in upam,da mi bo lahko kdo od vas pomagal. Torej nekaj dni nazaj me je prijatelica vprasala,kje treniram (pač nek šport) in če ji lahko dan kontakt ker bi tudi ona. Dala sem ji in mislila ,da sem ji naredila vslugo ker je ta šport res tezko najti(da te nekdo poucuje) . Jaz imam termin ob četrtkih. Danes v šoli mi je rekla da bo v četrtrk tja sla zmamno malo sem se zacudila a okej,bila sem tiho. Danes mi je mami rekla da v cetrek ne grrm tja. Vprasala sem jo zakaj ne in nekako sem si ze mislila zakaj. Rekla je da bo prijatrlica to uro ko bi morala jaz imeti trening sla namesto mene da vidi ali ji je vsec. Vprasla sem mami kater dan grem potrm jaz rekla je da ena ura ze ni nic in a ne bo ta ura zame ampak ji jo kar odstopim. Bila sem besna oz. sem se zakaj mi bo prikrajsala uro...naj jo komu drugemu... Kaj naj da naj odmisli? Poleg tega se "žrem" zato,ker sem se jaz nekako hvalila s tem in pritegnila njeno pozotnos. Mami mi je tudi rekla naj ne delam drame , a to me res moyi saj nisvaBFF. .
Hvala za kaksen nasvet in lep dan še naprej:unamused::worried::angry:
Hvala za kaksen nasvet in lep dan še naprej:unamused::worried::angry:
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
moja druga fotkica
https://pil.si/forumi/hvalilnica/pokazi-kaj-znas/2 ...