Dobro jutro. Upam, da ste dobro spali in ste pripravljeni na branje. :)
4. POGLAVJE

Tiste usodne, neskončno dolge noči Adriana nikakor in za nobeno ceno ni mogla zaspati. Vzdušje v njeni majhni, skromni podstrešni sobi je bilo neznosno težko, zrak okoli nje pa je postajal tako oster, suh in gost, da je ob vsakem globokem vdihu komaj zajela nekaj prepotrebnega kisika v svoja podhranjena pljuča. Počutila se je, kot da jo lesene, od vlage ukrivljene stene stare koče neusmiljeno stiskajo v nevidno, neprebojno kletko samote. V njeni glavi so brez prestanka, kot nenehno, ritmično tolčenje težkih oddaljenih kladiv, odmevale tiste z rdečo tinto načečkane vrstice iz stričevega usnjenega dnevnika.

Pred očmi pa se ji je v popolnem mraku neprestano, kot hipnotična projekcija, prikazoval tisti prelepi, nadzemeljski, a hkrati strašljivo morilski obraz s pšeničnimi kodrastimi lasmi, ki ga je popoldne videla pod mrzlo vodno gladino. Obračala se je s trebuha na hrbet, z boka na bok, krčevito stiskala preperelo volneno odejo, ki je dišala po slanem morju, in v popolnem obupu poslušala oddaljeno, ritmično bučanje valov ob obalne skale. V tistem zvoku morja, ki jo je še včeraj tako zelo pomirjal, je zdaj slišala le tiho grožnjo. Vsako minuto je zaman upala na odrešitev pred lastnimi mislimi, a spanec je bil daleč stran.

Ko pa jo je proti jutru, ko je črnina neba zunaj majhnega okenčka že začela počasi bledeti v sivo in hladno jutranjo svetlobo, utrujenost končno le premagala, jo je njena podzavest takoj posrkala v grozljivo, neizprosno nočno moro. Sanjala je, da je ujeta povsem sama sredi ogromnega, starodavnega in nepredstavljivo gostega gozda. Drevesne krošnje so bile nad njeno glavo tako tesno prepletene in prepredene z gostimi vejami, da so popolnoma zakrivale nebo in skoznje niso spustile niti enega samega sončnega žarka. Bilo je nepredstavljivo, gluho in temno, mraz pa ji je brez milosti kopal naravnost v kosti in ji ledenil vsak vdih v zraku.

Med tavanjem skozi to neskončno, labirintsko temo, ko so se ji gola drevesna debla zdela kot dolgi prsti, ki jo želijo ujeti in zadržati, je nekje daleč pred sabo nenadoma zagledala močno, toplo svetlobo sonca. Bila je svetla pika na koncu temnega predora. Kot bi bil to njen edini, zadnji izhod iz te grozljive kletke samote, je pognala svoje izčrpano telo v tek in mrzlično stekla proti tisti bleščeči odrešitvi, ne da bi sploh gledala pod svoje bose noge. Ostre veje so jo praskale po obrazu in rokah, a se ni ustavila.

Nato pa se je začel pravi pekel. Tik za seboj, v popolni tišini gozda, je nenadoma zaslišala težke, nečloveško hitre korake in glasno, grozeče lomljenje suhih vej pod težo nekega velikega telesa. Nekaj veliko hitrejšega, močnejšega in neulovljivega jo je neusmiljeno zasledovalo. Prvinski strah pred neznanim ji je v trenutku popolnoma ohromil razum, njeno grlo pa je postalo suho. Zato se je med tistim mrzličnim tekom panično, čez ramo obrnila proti grozljivim zvokom, ki so postajali vedno glasnejši. Tam, ujeta v globoki, črni senci starodavnih dreves, je v hitrem gibanju zagledala visoko, vitko postavo. Čeprav je bila povsod okoli nje tema, je Adriana v delčku sekunde brez kančka dvoma prepoznala to strašljivo silhueto. Bila je srhljivo, do potankosti podobna Albiniju, ki ga je videla v globinah oceana.

Srce ji je divjalo v prsih kot ujeta, prestrašena ptica, ko je začela teči še hitreje, z zadnjimi atomi moči, ki so ji še ostali v njenem drobnem telesu. Stopala so ji krvavela od ostrega kamenja, a adrenalinski krč je bil zaklenjen v njenem telesu. Ko je končno pretekla še zadnje ostre veje in v agoniji pritekla ven iz gozdne meje, naravnost na prosto, na bleščeče sonce, je ugotovila, da je padla v vnaprej pripravljeno past. Pred njo namreč ni bilo nikakršnega varnega zavetja, hiše ali ljudi, ki bi ji lahko pomagali.

Do koder je nesel njen prestrašeni pogled, se je razprostiralo širno, globoko, črno in nemirno morje. Dobesedno se je znašla na njegovem teritoriju, na kraju, kjer je bil on nesporni kralj, ona pa le nemočna, prestrašena žrtev, stisnjena ob sam rob visoke pečine. Pod njo so valovi divje udarjali ob skale in ustvarjali belo peno.

V tistem usodnem trenutku je postava z uničujočo hitrostjo pridrvela iz gozdne meje na svetlobo. Brez kakršnegakoli oklevanja, strahu ali postanka je Albini v enem mogočnem skoku poletel naravnost v divje valove. Voda ga je posrkala, a le za kratek delček sekunde. Ko je v naslednjem trenutku znova z bliskovitim zamahom prišel ven, na plano, na suho gladino pečine, je bil videti še tisočkrat bolj strašen, močan in neizprosen kot prej v temi gozda.

Drobne, svetle luske na njegovem vitkem telesu so se v močni sončni svetlobi svetlikale s srhljivim, bleščečim sijajem, njegovi gosti pšenični lasje pa so plapolali v vetru. Morilski pogled je bil do vrha poln živalske potrebe po njeni krvi. Še preden je Adriana sploh uspela karkoli storiti, narediti korak nazaj ali izpustiti krik na pomoč, je stvor pred njo na široko odprl svoja usta, polna ostrih zob. Z bliskovito, popolnoma neulovljivo hitrostjo je skočil naravnost proti njenemu obrazu.

V tisti sekundi, ko so se njegove čeljusti zaprle tik pred njenimi očmi, jo je z vseh strani zajela popolna, težka, hladna in gluha črnina, ki ji je izbrisala ves svet.