Negibno sem stala in prisluhnila. Bila sem popolnoma prepričana, da sem tu, kjer ne bi smelo biti nikogar, zaslišala medel zvok. Škrebljanje.
Tiho sem podrsala z nogo po prašnih tleh, a premakniti se nisem upala. Čutila sem neko prisotnost, tako, kot jo vsi čutimo, ko hodimo sami po temni ulici – kot da te nekdo gleda. Zasleduje. Opazuje.
Zdrznila sem se – že spet sem zaslišala zvok. Slišati je bil kot tih udarec kovine ob kovino. V zraku je bil zatohel vonj, pila pa nisem že kar nekaj časa, zato me je začelo v grlu praskati. Obupno sem si želela odkašljati, a nisem hotela razkriti svoje prisotnosti. Videla nisem skoraj ničesar, le rahel lunin soj, ki je svetil skozi špranjo v lesenem stropu.
Čez nekaj sekund sem se odločila, da se moram premakniti, saj ne morem preživeti ostanka svojega življenja na tem podstrešju. Tiho in okretno sem se odpravila k starim kartonastim škatlam v kotu sobe, v katere smo spravljali okraske za noč čarovnic. Prijela sem škatlo, moje srce pa je podivjalo. Končno bom odšla od tega groznega prostora brez luči…
»Aaaa!« sem zakričala. Mojo roko je oplazilo nekaj tankega in hladnega. Občutek sem imela, da me drži. Od strahu sem zamrznila, dokler se ni stvar premaknila. Ta občutek sem poznala. Pogledala sem proti svoji roki in z olajšanjem ugotovila, da je na moji roki le pajek.
Globoko se zadihala in prijela škatlo. Name je nemudoma zlezel še en pajek, a me to ni motilo. Na čuden način me je pomirjala prisotnost še kakšnih živih bitij. Morda so oni nekako povzročili tisti hrup. Morda so lezli po kovinskih posodah, nagrmadenih v kotu. Ali pa sem si vse le domišljala.
Prestopila sem stare prte in blazine ter se izognila družinskim slikam. Komaj sem čakala, da zapustim to zatohlo, strašno sobo. Roko sem položila na kljuko in odprla vrata.
Toda ta se niso odprla. Bila so zaklenjena.