Ojoj, oprostite. Čisto sem pozabil. Danes ob 14h bi moral iziti tretji del, pa sem bil tako zaposlen s kopanjem in umivanjem las in nato še s sušenjem in česanjem, da sem čisto pozabil. Da jedenja pečenega kostanja niti ne omenim. Ja, pečenje – hočem reči jedenje pečenega kostanja zna biti kar zahteven šprot.
No pa pojdimo k zgodbi. Bom skušal danes poslati več delov, z datumi izida seve. No, prav, veselo branje želim.

Poni

==========================

Vitez Jakob se je spominjal vsega tega, medtem, ko se je vzpenjal po stopnicah, zdaj že bolj odločno. Prišel je do vrha, tam pa je za hip obstal in omahoval. Naj gre naravnost skozi velika zlato bela vrata okrašena s cvetjem? Ali naj raje zavije levo po širokem hodniku pogrnjenem z rdečo preprogo in okrašenem s cvetjem? Ali morda desno? Ampak tam ni bilo nič manj cvetja.

Nazadnje se je odločil, da je treba težavo rešiti hitro in odločno. Hitro, preden omedli. Pa je stopil proti velikim dvokrilnim vratom okrašenim s cvetjem.

„Presneto, kako jim je uspelo cvetoče ovijalke napeljati še na vrata?” se je vprašal.

Odločno je odprl vrata in stopil v veliko dvorano. Na drugem koncu dvorane je na kavču sedela dama v čipkasti obleki. Obdana je bila seveda z goro rož.

„Ali bi lahko govoril s princesko Miriam?” je vprašal odločno. Vsaj upal je, da zveni dovolj odločno.

Dama je prav ljubko nagnila glavo. „Seveda, gospod. Kako prijazno od vas, da ste prišli na obisk,” je ljubko rekla, „Takšnih ljubkih mladih gospodov smo vedno veseli.”

Viteza je kar pogrelo. Kako si mu drzne reči, da je ljubek. A je raje molčal.

Dama pa tega menda sploh ni opazila. „Princeska vas bo vesela,” je klepetala naprej. „A bodite obzirni, prosim. Te dni ni nič kaj zdrava.”

„Bi rekel, ja,” je pomisli vitez in s pogledom ošinil rože, zaradi katerih se skoraj ni videlo sten. Rekel pa ni nobene. Ni hotel jeziti coprnice na kavču.

„Kako srčkan vitez,” je zažvrgolela dama. „Pa tudi princeska je prav srčkana. Boste videli. Kar za menoj stopite.”

Vitez je zaškripal z zobmi in ji molče sledil.

Šla sta skozi velika dvokrilna vrata, pa po širokem cvetočem stopnišču v pritličje in naprej nekam v ozadje dvorane. Prišla sta do malih vratc, poslikanih s cvetličnimi motivi. Dama jih je odprla in smuknila skoznja. Vitez je urno smuknil za njo, da ga ne bi pustila samega v tej strašni cvetlični parfumeriji.

Vstopila sta v manjšo sobo, ki pa ni bila nič manj obložena s cvetjem. Prej še bolj. Videti ni bilo mogoče niti pedi sten. Dehtela pa je od vseh rož tako omamno, da je imel vitez občutek, da bo zdaj zdaj omedlel. Vso svojo voljo je moral vpreči, da je ostal na nogah.

Soba je bila tako natlačena s cvetjem, da je bilo komaj dovolj prostora za ljubko zofo sredi sobe, ob njej pa ljubko čajno mizico in na drugi strani še dva ljubka oblazinjena stola. Vse je bilo v cvetličnih vzorcin in motivih.

„Na to cvetlično grozoto naj bi sedel?” se je vprašal vitez Jakob.

Tedaj pa je na zofi zagledal ljubko nežno eterično bitjece. Zares, to je bila princeska Miriam, ki jo je tako dolgo iskal. Ob vseh teh rožah, ki so jo obdajale, se je zdela princeska kot ljubko, nežno, krhko eterično bitje, skorajda prozorno. Zdelo se je, kot da ni povsem resnična. Zato pa jo je vitez šele zdaj opazil.

„Zares,” je pomislil, „taka je od vsega cvetja, v katerem živi. To sploh ni dobro za zdravje. Čim prej jo moram spraviti ven. Samo kako?”

V tem pa ga je dama, ki je bila najbrž princeskina guvernanta, že posadila na zofo poleg princeske. Tudi predstavila ga je že, pa se je vitez tega komaj zavedel, tako je bil omotičen in omamljen od vseh cvetličnih vonjav.

„Prav res se mudi,” je pomislil. Poskušal je kar se da malo dihati, da ne bi res omedlel. A to seveda ni šlo. Pa je prisluhnil pogovoru med damo in princesko. Zares je bila guvernanta. A pogovor je bil tako ljubek in sladek, kot vse rože naokoli. Zato se je raje vrnil v svoje misli.

„Mlada dama prav res ni videti zdrava,” je pripomnil čez nekaj časa, ko sta dami za hip obmolknili.

„Prav res,” je žalostno vzdihnila guvernanta in ljubko žalostno zmajala z glavo.