Pošiljam v nedeljo – da ne bom spet pozabil.
Mimogrede, kot vidim ni nič eksplodiralo, zato pa si zdaj upam objaviti naprej.

=====================================

„Kaj, ko bi jo popeljal na sprehod okoli gradu?” je predlagal vitez. „Zares prebrisano,” si je čestital v mislih. „Tako jo bom spravil ven iz te parfumerije in do svoje kobile. Vsaj upam, da me še čaka. Jasno da me!” se je pograjal v mislih. „Bolj zvestega konja ne bi mogel najti. Saj sva kot..... kot..... je poskušal najti primerno besedo za dva, ki sta tako zavezana drug drugemu kot..... kaj pa vem kaj.”

V njegova razmišljanja je vdrl guvernantin ocvetličeni glas. Vitezu se je zazdelo, da celo njen glas dehti po rožah.

„To pa ne bi šlo, se bojim,” je rekla. „Ko je pa tako občutljiva, ubožica. Kot kaka rožica.”

„Ja,” je pomislil vitez Jakob, „nazadnje se bom še sam spremenil v rožico, če se bom predolgo obiral.”

Guvernanta seveda ni slišala njegovih misli. Nežno je pobožala dekle ob sebi. „Zunaj je danes tako oster zrak. Ne, ne, paziti moram nanjo, kajne?” spet jo je nežno pobožala po zlatih laseh.

Vitez Jakob se je šele zdaj zavedel gostega zlatega slapa las, ki je po princeskinem hrbtu padal zadaj za zofo in po naslonjalu zofe nekam navzdol v globino. Zdaj je zamišljeno strmel v ta zlati slap in se poskušal spomniti kakega drugega načrta, kako bi princesko spravil ven.

„Presneto, pa prav hitro se moram česa spomniti,” si je mrzlično dopovedoval, „drugače bom zares omedlel. Potem pa me bodo vtaknili v kak cvetlični lonček, za okras. Presneto, kakšne oslarije mi gredo po glavi,” je pograjal sam sebe. „To bo najbrž zaradi vseh teh cvetličnih vonjav. Hitro moram kaj ukreniti.” Za nekaj hipov je trdno zamižal. Potem pa se mu je zazdelo, da bi bilo to lahko videti nevljudno, če bi ga zalotila guvernanta. Pa še zaspal bi lahko. Brž je odprl oči. Pogled je še naprej trdno upiral v zlati slap, da ne bi videl vseh teh rož. „Presneto!” je jezno pomislil, „tako grozno se nisem počutil še nikoli. Še celo najhujšo in najbolj smrdljivo zmajsko sapo sem prenesel, ne da bi za hip omahoval. Tole pa..... Ah, ne smem misliti na to. Torej, kako jo lahko spravim ven? Ali vsaj malo stran od te coprnice? Malo stran od nje. Saj res!” se je nenadoma domislil. „Takole bom storil.”

Prav nedolžno je pogledal guvernanto naravnost v oči, se ji ljubko nasmehnil in vprašal: „Kaj pa, ko bi mlado damo popeljal na sprehod po gradu. Sprehod bi ji gotovo dobro del. Obenem pa bi ostala lepo na toplem.” Pogledal je princesko in ji pomežiknil. „Lahko bi mi razkazala vse cvetje na gradu,” se je še slišal reči. Kar presenečen je bil sam nad sabo, kakšne kvasi. „ Na gradu imate gotovo prekrasen cvetličnjak,” je dodal, še preden je utegnila guvernanta kaj reči. Guvernanta je spet odprla usta, a jo je brž prehitel. „Zares, prepričen sem, da imate krasen cvetličnjak, če je že ves grad poln tako krasnega in tako omamno dišečega cvetja. Zares, toliko tako lepih rož nisem videl še nikoli. Človek bi ves dan samo hodil iz sobane v sobano, občudoval te čudovito krasne barve in vdihoval te čudovito krasne vonjave.” Pri tem pa se je komaj zadržal, da ni kihnil.

Guvernanta od vse poplave besed sploh ni prišla k sebi. Ko je vitez nazadnje vendarle obmolknil, je lahko samo zbegano prikimala.

„Kaj pravite, ali ne bi bilo to krasno,” je še naprej klepetal vitez Jakob. „Lahko bi mi razkazala vse cvetje v cvetličnjaku, mi povedala imena vseh cvetlic.....” Zmanjkalo mu je besed, pa je kar sredi stavka obmolknil in pričakujoče pogledal guvernanto. Na obraz si je nadel prisrčno pričakujoč pogled, kot kužek, ki svojega gospodarja vabi na sprehod.

„Ja, seveda,” je guvernanta nazadnje le prišla do besede. „To bi bilo krasno. Samo topel šal ji še nadenem.....”

„Saj ni treba,” jo je prekinil vitez. „Hočem reči.... ja, seveda, odlična ideja.”

Guvernanta je brž vstala. Iz velikega s cvetjem obloženega predalnika je potegnila dolg mehak šal, ki je seveda močno dehtel po rožah. Nagnila se je nad princesko in ji šal nežno ovila okoli vratu. „No pa pojdi, Miriam,” je vzdihnila in spet sedla na svoj stol. „Saj bi se vama pridružila, pa imam še dosti dela.”