Hej,
okej Metuljčki moji, tole je predzadnji del.













24. 6. 2025, Piran
Dragi dnevnik,
danes je ta dan. Danes sem končno polnoletna. Zjutraj me ni pričakala običajna budilka. Okoli moje postelje so se zbrali skoraj vsi člani družine Lavrič. Vsi razen očeta, ki je ležal v bolnišnici v Izoli.
“Vse najboljše zate, naj te nihče ne poje. Naj bo lep ta sončen dan in rožicami obsijan,” je z veliko fušanja zraven zapela moja družina. Seveda Lenart, ne bi bil Lenart, če ne bi povabil še svojega prijatelja iz Nemčije, ki ga kličem Marjan. Tudi Nik je bil zraven in mislila sem, da me bo zadela kap. Vsi so bili veseli, samo mami je bila nekam odsotna. Ko sem odprla oči, so me zasuli z konfeti. Pomencala sem si oči in vstala. Vsi so hodili za mano in peli.

Ko sem šla v kopalnico, sem za sabo zaprla vrata, oni pa so peli.

Ko sem prišla v kopalnico so mi sledili v jedilnico, iz jedilnice pa do vhodnih vrat. Na koncu sva bila z Nikom končno sama.
“Nekaj sem ti kupil,” je rekel in začel nekaj vleči iz žepa.
“Ne bi bilo treba,” sem rekla in se vprašujoče zazrla v svojega fanta. Odprl je škatlico in mi pomolil zlato verižico z košarkarsko žogo na obesku te verižice. Nadel mi jo je okrog vratu. Približal se mi je, takrat pa je pritekla Saša.
“Vse najboljše pol sestrica! Za tvoj rojstni dan sem ti prinesla eno zelo lepo presenečenje!” je vzkliknila Saša in me objela. Nejeverno sem jo premerila.
“Hvala,” sem rekla in privzdignila levo obrv. Pomolila mi je vrečko.
“Vse najboljše,” je rekla in se zasmejala. Pogledala sem v vrečo. V njej so bila gnila jabolka.
“Saša, si resna?!” sem vzkliknila za pol sestro, ki je stekla po dovozu naprej do šole. Nik je svoje roke ovil okoli mojega pasa, jaz pa okoli njegovega tilnika.
“Zakaj naju vedno zmotijo pri tem delu?” me je vprašal in takoj zatem skremžil.
“Kaj pa je?” sem vprašala in se zasmejala ob pogledu na Nikov izraz. Vzel je vrečko in jo postavil na Sašin dovoz. Zasmejala sem se.
“No nadaljujva,” je rekel in se mi približal. Sklonila sem glavo in ... Takrat sta prišla Sara in Erazem in se neuspešno skrila.
“Pa dajta no!” sem vzkliknila.
“Pridita, veva da sta tam!” je zaklical Nik proti vogalu hiše z hišno številko 1. Prikazala sta se z veliko škatlo.
“Ne bi bilo treba,” sem rekla in se nasmehnila.
“Saj ni zate,” se je zarežal Erazem, jaz pa sem ga lopnila.
“Hej, ne tepi mojega fanta! Za kazen dobiš to,” je rekla in mi pomolila škatlo.
“Hej! Saj nisi resna!” sem vzkliknila in odprla škatlo. Res je to naredila! Spekla mi je torto v obliki košarkarske žoge.
“Tvoj najljubši okus!” je še dodala.
“Nisi normalna! Najboljša sta!” sem vzkliknila in objela Nika in Saro.
“Kaj pa jaz?!” je vzkliknil Erazem.
“Ti ji nisi ničesar dal," je rekel Nik in se zarežal.
“Še,” je hitro vskočila Sara. Pomolil mi je vrečko.
“Nisem pozabil nate,” je rekel Erazem. “Daj vzemi že!” me je priganjal.
“Darilo gotovo ni tako grozno kot je bilo Sašino,” mi je šepnil Nik, na kar sem se nasmejala.
“Boš vzela ali vrnem?” je vprašal Erazem in vzela sem vrečko.
“Samo zate,” sem rekla in vzela vrečko.
“Kaj nisem slišal?!” je rekel Erazem in si dal roko na ušesa.
“Hvala,” sem rekla in šla naprej po ulici. Zazrla sem se v Erazma, ki je še vedno, za razliko od nas treh stal sredi ceste.
“Erazem! Pojdi dol iz ceste!” je zaklicala Sara.
“Stari pridi sem!” je vzkliknil še Erazem.
“Pridi no!” sem ga pozvala še jaz.
“Ne, če ne odpreš darila!” je vzkliknil in se nam v polžjem tempu približeval.
“Obnašaš se kot majhen otrok!” sem mu zaklicala nazaj. Ja dragi dnevnik, verjetno si že spoznal, da sem trmasta in svojeglava.
“Najprej odpri darilo!” je vzkliknil.
“Pridi sem, pa ga bom odprla!” sem vzkliknila in Erazem je hitro prišel do nas. Odprla sem vrečko in se zazrla v vsebino. “Si resen? Prepoten dres?” sem rekla in zavila z očmi.
“Prepoten dres s podpisom Luke Dončića,” je rekel Erazem in me pomenljivo pogledal.
“Hvala ti!” sem vzkliknila in vsi smo šli v skupinski objem.
“Saj ne pravim, da mi ni všeč, ampak na zadnji dan res ne bi rad zamudil,” je rekel Nik in razdrl skupinski objem. Pot smo nadaljevali s smehom zaradi Erazmovih neslanih šal, ki jih ni vredno omenjati.

Ko se je pred nami zarisala podoba gimnazije, sem zagledala Niko, ki nam je stekla nasproti.
“Tukaj je naša slavljenka!” je zaklicala Nika in dala vrečko. Za njo je pritekla Tina vsa zadihana z vrečko v roki.
“Vse najboljše!” je vzkliknila Tina in mi pomolila vrečko.
“Najprej bo odprla moje darilo,” je rekla Nika. Tina je zavila z očmi.
“Naj bo po tvoje,” je rekla Tina, ki se ni marala prepirati.
“Jej!” je navdušeno vzkliknila Nika.
“Odpri!” so začeli vzklikati. Čez dve sekundi so se vsi zazrli v nas. Prisežem, da sem želela izkopati luknjo in se ugrezniti vanjo. Ugotovila sem, da obstaja le ena možnost. Da odprem darilo.
“Prav,” sem se vdala in odprla vrečko.
“Jej!” so vzkliknili. Mislila sem, da nas bodo nehali opazovati, vendar sem se motila. Iz vrečke sem vzela zvezek z motivom košarkarske žoge, peresnico z motivom Luke Dončića. Zraven je dala še veliko čokolado Milka s celimi lešniki. Zraven so bili še markerji z motivi živali.
“Hvala ti Nika!” sem vzkliknila in objela prijateljico.
“Zdaj pa še moje!” je vzkliknila Tina z otroško igrivostjo v očeh. Vzela sem še njeno vrečko. Notri je bila škatla. V tej škatli je bil podpisan listek in še ena škatla. V tej škatli je bila še ena škatla in košček slike. Ko si dal vse koščke skupaj, je nastala slika nas štirih na plaži. Objela sem jo.
“Tole gre v okvir,” sem rekla in se odlepila od prijateljice.
“Moje darilo ti torej ni všeč,” je rekla Nika užaljena.
“Seveda mi je všeč,” sem rekla in jo objela. “Maje ni?” sem vprašala rahlo užaljena.
“Na morju je,” je rekla Tina. Pokimala sem in skupaj smo odšli do učilnice za kemijo.

V razredu je že bila profesorica.
“Pa je končno zadnji šolski dan,” je bil prvi stavek, ki ga je izrekla naša preljuba razredničarka.
“Pozdravljeni,” smo jo pozdravili.
“Veste, da ima danes Lara rojstni dan?” je rekel Nik.
“Res?” je vprašala. Pokimal je.
“Ji ne boste čestitali?” je vprašal Nik z iskrenim izrazom vendar nagajivimi očmi.
“No vse najboljše. Želim ti, da bi bila zdrava in srečna,” je rekla profesorica in na tablo z velikimi črkami napisala KONČNO POČITNICE!
“Ji boste le to rekli?” je kar malo užaljen rekel.
“Ja!” sva vzkliknili z profesorico hkrati.
“Zakaj pa nočeš, da še kaj povem?” Živordeče sem zardela in se zazrla v tla. Ne vem, če je opazila mojo zadrego vendar se je obrnila in se posvečala okraševanje table.
“Greva ven?” me je vprašal Nik. Pokimala sem in šla za njim. S pogledom sem za trenutek ošinila Erazma, ki se mi je trapasto nasmihal.
“Kaj je danes z njim?” sem vprašala Nika.
“S kom?” me je vprašal nevedno.
“Veš Nik, ne da se mi iti teh igric. Kaj je narobe z Erazmom?” sem ga vprašala zaspano.
“Vesel je, ker je tudi naša najmlajša polnoletna,” je rekel Nik. Zavila sem z očmi. Zaslišala sem hihitanje in se nenadoma obrnila. Za mano je stalo približno pet deklet iz prvega letnika s vedrom v rokah. Obrnile so vedro in me preplavile z modrimi konfeti.
“VSE NAJBOLJŠE LARA LAVRIČ!” so zavpile tako na glas, da so vsi pogledali vame. Jaz sem bila rdeča kot kuhan rak.
“Hvala,” sem zamrmrala takoj naslednji trenutek, ko so že odšle. Sledil je normalen dan v šoli z čisto preveč rokovanja. Vsak, ki me je videl na hodniku mi je čestital, nekatere punce so mi še zapele in zaplesale zraven. Cel dan sem bila zvezda na šoli. Do odhoda domov.

Ko sem objela prijateljice v slovo je do mene prišel Erazem.
“Vse najboljše,” mi je rekel.
“Nisva midva skregana?” sem ga vprašala.
“Na rojstni dan se vse spremeni,” je rekel. Vedela sem, da nekaj naklepajo vendar rekla nisem ničesar.

Ko sem prišla pred domači dovoz, me je na njem pričakala celotna družina. No brez očeta. Še vesna je prišla in Saši nenehno kazala, naj bo vzravnana, ona pa ji je v odgovor zavijala z očmi.
“Vse najboljše zate, ti Dani zapoje. Berta z rilcem te udari, Beni te po glavi, levi ti zarjovijo, opice ti slavo dajo. Vse najboljše poje vse, kar naše je,” so zapeli s precej fušanja, vendar nisem rekla nič.
“Hvala vam,” sem rekla in objela enega za drugim. Vsak mi je dal darilo.
“Vse najboljše,” mi je rekla teta Reza in mi dala vrečko. Ker bo predolgo trajalo, če ti naštejem vse, kar sem dobila bo predolgo trajalo. Vsi so mi zaželeli približno enako. Lina mi je narisala risbico, ki ne vem kaj naj bi predstavljala, vendar potrudila se je. Še rože mi je nabrala.

Ko so šli več ali manj vsi notri na tortico, sva ostali z mamo sami. Hotela sem iti vendar me je zadržala.
“Lara, ti izberi ime za sestrico,” je rekla.
“Ne mami,” sem rekla in ponovno želela iti.
“Daj no. Ne vem zakaj si jezna. Oče je prevaral mene, jaz sem njega, bot sva si.”
“Tako se tebi zdi.”
“Lara ne razumem.”
“Lagala si mi. Oba sta mi. In ... in ...” takrat nisem več premogla besed.
“Lara kaj in? Zini že!”
“Jebi se!” sem vzkliknila. Prijela me je za nadlahet, vendar sem se ji iztrgala in jo mahnila z lasmi. Stekla sem stran. Stekla sem k morju. Stekla sem proti Sarini hiši, vendar sem šla na plažo. Kar naenkrat sem se počutila samo. Sedla sem na rob betonske plaže. Naj skočim ali ne? Poiskala sem pest kamenčkov in jih metala kot žabico zraven pa kričala. Brigalo me je za ljudi v pekarni. Takrat je ven prišla Sara. Objela me je.
“Lara kaj je?” me je vprašala z njenim zaskrbljenim glasom. Ničesar nisem mogla reči. Zadrževala sem solze, vendar so prvič po babičini smrti zmagale one. Sara je mojo glavo obrnila k njej. Pogled sem usmerila stran od njenih. Nočem, da me vidi. Ne takšne. “Povej Lara! Če ne bom začela peti Billie Eilish. In poglej me v oči!” Presneto! Spomnila se je, da sovražim Billie Eilish. Pogledala sem jo.
“Z mami sem se fajtala. Pa ne tko kot ponavad. Dons je šlo na ful,” sem rekla, ne da bi se ozirala na slovnično pravilnost. Imela sem polno vsega. Tisti trenutek sem si želela ob sebi le Saro. In mogoče Nika. Erazma in drugih ne. Nisem si želela, da me vidijo. Ne takšne.
“Ni tako, da se pogosto skregaš z mamo?” me je vprašal glas, ki ni bil Sarin. Zazrla sem se v obraz, ki je bil nad mano. Prekleto Saša. Res le še nje se mi je manjkalo.
“Če me želiš spraviti v jok, kar pojdi. Sem se že sama,” sem rekla in si obrisala oči.
“Nisem prišla zato,” je rekla in sedla zraven mene. Svojo glavo je položila na moje rame.
“Kako veš, da sem tu?” sem jo vprašala.
“Zanimalo me je, kje si. Videla sem, da se kregaš z mamo, zato sem poklicala Saro in ji povedala. Res si hitra veš,” je rekla in me pobožala po laseh.
“Na svoj rojstni dan pa ne smeš jokati. Saša umakni se,” je rekel glas, ki ni pripadal nobeni od deklet. Bil je Nik.
“Jaz sem njena polsestra. Kar ti se umakni,” mu je zabrusila nazaj, jaz pa sem zavila z očmi. Ko sta se začela na polno prerekati in je bil Nik že na tem, da potisne Sašo v vodo sem stopila vmes.
“Hej! Tako pa nočem preživljati svojega rojstnega dneva!” sem vzkliknila.
“Prav imaš! Pridi peljal te bom s kolesom,” je rekel Nik.
“Ti kolesariš?” sem rekla.
“Ne jaz letim,” je rekel in se mi približal. Med nama je bilo razmaka le še centimeter, sta prišli punci vmes.
“Ja kaj pa midve!” je vzkliknila Saša. Takrat sva se odmaknila in Nik je zavil z očmi.
“Vidve bosta pa hodili,” je rekel Nik.
“Ne, midve bova rolari,” je rekla Sara in Saši ponudila svoje rolerje.
“Pridi z mano,” je rekel Nik in mi pomignil, naj grem za njim. Šla sem za njim. “Izvolite gospodična.” Pomignil mi je, naj sedem na krmilo.
“Si resen?” sem vprašala, on mi je pa pokimal. Zavila sem z očmi. Skočila sem na krmilo on pa me je prijel za boke. “Hej! Ti voziš!” sem vzkliknila in mu prestavila roke.
“Veš precej visoka si.”
“Ja zakaj si me pa dal spredaj? Pazi! Znak!” Na hitro je zavil in malo je manjkalo pa bi oba poletela v vodo.

Ko sva bila na mojem dovozu, se je poizkusil izmuzniti. Delala sem se, da tega ne vidim.
“No jaz moram iti pomivati posodo,” je rekel. Namuznila sem se.
“Od kdaj pa ti rad pomivaš posodo?” sem ga vprašala in privzdignila obrvi.
“Mah Nejc me je prosil, da mu pomagam in ga krijem, ker gre s Tino ven,” je rekel Nik in šel. Nejc gre s Tino ven? Nečesa mi ni povedala. Ko sem odprla vhodna vrata je do mene prišla Lucija.
“Izvoli torto, jaz sem jo spekla,” je rekla Lucija.
“Ferero roshe torta,” sem rekla. Pokimala je. “Spomnila si se, da je moja najljubša.”
“Seveda sem se! Ko sem še živela tu si me vedno prosila, da naredim ferero roshe torto.” Zasmejala sem se.
“Kmalu bo ta hiša prazna.”
“Kako to misliš?”
“Lina in mami se selita k Lininemu očetu.”
“Kako to misliš Lininemu očetu?”
“Lina ni naša prava sestra. Polsestra je,” sem rekla in odvrgla krožnik. V očeh so me zapekle solze in stekla sem v svojo sobo. Takrat je vstopila Lili.
“O moj bog!” je vzkliknila Lili. “Preobleči se!” Ponudila mi je svojo obleko od maturantskega plesa. “Obleci jo!”
“Si resna?” sem jo vprašala in si obrisala oči.
“JA!”
“Leto si starejša od mene. Kaj če ...”
“Enako sva veliki,” je rekla in mi pomolila obleko. “Obleci se! Naredila ti bom pričesko in vse potrebno za ...”
“Za kaj?”
“Za lep rojstni dan. Takoj pridem!”

Čez eno uro sem bila popolnoma urejena.
“No pojdi zdaj na dovoz,” je rekla in me porinila. Enako je bilo kot za Sarino poslovilno zabavo. Le, da tokrat nisem skakala skozi okno.

Lepo se imej,
Lara











To je to za danes, naslednji teden pa zabava za Larin rojstni dan.
Lysm
Heart