"Tako sem te pogrešala, si cela?" zasmrkam, "tako mi je žal, samo, da si nazaj" rečem in še globje zakopljem obraz v njen vrat, solzne oči obrišem v njeno majico. "No, no" me potreplja po hrbtu. Prisilim se odtrgati od nje. Z dlanmi mi objame obraz ter mi obriše solze "V redu sem, res, jutri ti povem vse. Zdaj pa pojdi v posteljo, jutri imaš šolo" poberem padlo puščico s tal ter pokimam "lahko noč".
Tako, ko se zjutraj zbudim planem pokonci ter se postavim pred Emina vrata sobe. "prosim, da niso bile samo sanje, prosim, da niso bile samo sanje…" si prišepetujem med tem, ko pritiskam na kljuko. Odprem vrata, tam kjer bi morala biti Ema je bil sedaj velik debel kos niča. Žalostno zavzdihnem.
"dobro jutro!", "aaaa!" kriknem. Ema se zahihita in mi položi roko na ramo, "oprosti, nisem te imela namena prestrašiti, pridi naredila sem vaflje." Široko se nasmehnem in jo tesno stisnem "živa si!", "že, že ampak če me boš še dolgo tako stiskala ne bom več dolgo." Zaječi Ema. Popustim prijem in se sključim v zadregi. "Oprosti, zdaj pa mi pokaži te vaflje o katerih si govorila, sestradana sem".

Zdaj ko sem vedela kam moram iti je bila pot na Orion veliko lažja, ampak vožnja je bila zelo tiha brez Carine. Naslonim se na okno "Le kje je?".
Ko stopam po Lincolnovi se ves čas živčno oziram naokoli, končno pridem do posterja filma, ki je moral biti zelo popularen kakih 30 let nazaj, njegovi robovi so bili že malce na glodani, sredi posterja pa je bil edini ne zbledeli motiv zlata zvezda. Zmaju na mojem amuletu se zasveti modro oko in zid ga povleče k sebi skupaj z mano. Ozračje se spremeni, pred mano zažari lepota Star Citya, o zidu skozi katerega sem prišla pa ne duha ne sluha, tam je bil le prozoren zrak. Po beli kamniti potki pohitim skozi park proti postaji, tokrat sem bila celo točna.
Po nizkih stopnicah se vzpnem v avtobus ter se nasmehnem šoferju, ta pa mi nameni le mrk pogled in kretnjo naj se zganem, ker delam gnečo, nejevoljno se našobim in siknem "fjols", "če me mislite zmerjati za bedaka lahko greste kar peš mlada dama!" mi zabrusi nazaj, zavijem z očmi ter se premaknem naprej po ozkem prehodu ter si mislim "zmerljivke v Renščini se nauči, za hiter tečaj olike pa nima časa" čeprav že dolgo nisem govorila v svoji materinščini sem jo še vedno imela rada, sicer nisem še nikoli bila v Renu ampak moj dedek je vstrajal, da se me nauči jezik, ki ga govorijo v zibelki naše družine. Naslonim se na okno in z očmi poskakujem po prometnih znakih in drevesih ob cesti.

V šolski avli se je trlo učencev, ki so se v gručah pomikali po stopnicah. Ko smo se prebijali po hodniku sem morala nenehno stegovati vrat, da nebi slučajno zgrešila tablice na kateri je pisalo KNJIŽNICA. Končno sem jo našla in stopila vanjo. Knjig v njej je bilo za 8 naših knjižnic, police so bile razporejene brez vsakega reda in prisegla bi, da sem videla eno premikati se. Ob policah so bili udobni usnjeni naslonjači in zelene bralne lučke, v osrčju labirinta pa je stala miza na kateri, ki je bila okrog in okrog obložena z gorami knjig. Ozrem se za knjižničarko a videla sem le prašne primerke usnja nabasanega s papirjem in nekaj učencev, ki so zleknjeni v naslonjačih molili nos v knjige.
"Želiš?" zaslišim znan jodljajoč glas, kmalu pa izza police vzplamti ognjene rdeča griva gospe Clarg
"Potrebuješ pomoč dragica?" tokrat bi prisegla, da so se nekatere police premaknile in hrbtišča nekaterih knjig na polici ob meni so se spremenile. Še preden jo uspem poprosit za učbenike, ta že iz police za mano povleče kup knjig in mi jih izroči. Zazijam ter jo presenečeno vprašam
"Kako ste vedeli kaj potrebujem?" Kate skomigne in odvrne "Skrivnost." Obrne se kot, da bi končala stavek potem pa se obrne nazaj k meni "Ne resno, nimam pojma kako ta stvar deluje, knjižnica ti brklja po umu in predte postavi odgovore na tvoja vprašanja, ali nekaj takega" s prstom podrsa po hrbtiščih knjig ter se ustavi na eni izmed njih, nato pa me pogleda z dvignjeno obrvjo "zanima te zgodovina Konkrajske monarhije ali kako napisati moralen govor?" posmehljivo prhne skozi nos "Ali se pripravljate na vladanje vašim podanikom vaše veličanstvo?" začne se režati kot, da je slišala najbolj smešen vic na svetu, zavzdihnem in se razgledam naokoli, police so se spet premaknile ter naredile ta zmeden labirint še zmedenejšejši (vauv Layla besede). "amm, kje se pride ven?", gospa Craig se odkašlja in nadaljuje s svečanim glasom "Dvakrat desno, naravnost ter levo Vaša gnada." Zopet prasne v smeh, ko hodim med policami še kar slišim njeno krohotanje, par učencev se je radovedno ozrlo za mano. Namrščim se ter si poveznem kapuco na oči.
Edina razlika med običajnim razredom in tem je bila neprimerljiva poslušnost, katero bi za vzor vzel celo vojak. Za to je zagotovo veliko prispeval strah pred izključitvijo, normalen šolski sistem še nekako prebavi cvekarje ter prestopnike, na Orionu pa je bila vsaka napaka korak proti vratom, ki se niso nikoli več odprla. Prvo uro smo imeli zgodovino, prof. Spirit se je sprehajala iz te strani razreda na drugo ter čivkala o pojavu magije ter njenih vrstah, zagotovo bolj zanimivo kot še ena ura o 1. svetovni vojni, ki jo predava gospod Walker z monotonim glasom pogrebca.
V teh 45 minutah sem se dejansko naučila več zanimivih stvari kot bi me lahko šola naučila kadarkoli, tukaj je nekaj zapiskov, ki sem jih naredila v zvezek moči delimo na tri kategorije, vsaka pa zajema več tipov moči. Primes, bolj kul ime za prvince, ki upravljajo z naravnimi prvinami, Emneke, ki upravljajo z različnimi trdnimi materiali: kovine, steklo, plastika… Ter Mandike, ki so edini, ki lahko zakonsko uporabljajo svoje moči zunaj zmajskega (seveda to ne pomeni, da tega pravila kdo ne krši), pod njih spadajo preroki in zdravilci. Se ti je že kdaj zgodilo, da si se poškodoval, naslednji dan pa je bila rana že skoraj povsem zaceljena? Zelo možno, da si se med dnevom povsem mimobežno dotaknil človeka, ki je bil zdravilec (ali pa si se namazal z Bepanthenom, I do not know, opasna maža vam rečem), včasih se zunaj, kar na enkrat ulije brez posebnega razloga, to se zgodi, ker rastline potrebujejo vodo, na kar so specializirani Primesi obveščeni ter sprožijo nevihto. Nobena razlaga, nobenega učitelja pa mi ni razložila, kje za vraga je Carina.
Ko sem se odpravljala k peti uri me je že kar precej skrbelo, Carini sem ves čas pošiljala sporočila "KJE SI!?!?", "A SI DOBROO!?!?!?", "ALI JE VSE V REDU S TABO?!?!??". Ves čas sem si prigovarjala, "Layla, ne skrbi zagotovo je bolna in počiva, ni razloga za takšno skrb" . Že skoraj sem se uspela pomiriti ter preusmeriti na pouk,
se vrata glasno odprejo, skozi njih pa stopi Carina. Prijelo me je, da bi stekla k njej ter jo takoj zaslišala kje je bila, a sem se raje vzdržala. Učiteljica pomigne Carini naj sede. Izgledala je hudo bolna, pod očmi je imela črne kolobarje, lasje pa so ji štrleli vsepovsod okoli glave. Sede k meni ter poskusi prisiliti porcelanasta lica v smehljaj. Skremži se ter si popravi jakno višje na vrat, da ni ven gledal niti košček kože.
Do konca pouka nisem mogla ostati fokusirana niti za sekundo. Carina je še včeraj izgledala prfektno, danes pa izgleda kot na robu smrti. Nato me prestreli "Kaj, če je zato bežala pred tistim moškim, ali se je bala prav tega?". Ko se ozrem h Carini, ki je počivala svojo glavo na prekrižanih rokah na mizi me zvije v želodcu "Kaj če so jo dobili samo zato, ker sem jo upočasnjevala, jaz sem kriva.". "Ali si v redu?" zašepetam "Ja samo prehlad in premalo spanca",
"Zakaj nisi odgovarjala na sporočila?" Carina zavzdihne "govori malo tišje, da ne bova kaznovani." Ozre se k učiteljici, in preveri, če naju sliši "Nisem imela interneta". Tukaj se je najina debata zaključila, a lahko računa na to, da s to temo še nisva zaključili.
Ko sva sedeli v jedilnici je že izgledala nekoliko bolje, hrana ji je prijala. Poleg špagetov pa je žvečila tudi nekakšna semena ampak je ob žvečenju le teh izgledala bolje zato nisem spraševala. "Greva danes k meni?" hvala bogu samo, da končno govori z mano "lahko, danes nisva veliko govorile, morava nadoknaditi za nazaj". Strogo jo pogledam "in bolje zate, da mi poveš kaj se ti je zgodilo, ker tem nebi ravno rekla lažji prehlad". Carina zavzdihne ter skoraj neopazno prikima v odgovor.
Bolj sva se oddaljevali od centra, bolj je mesto postajalo revno, vonj po svežem cvetju je zamenjal vonj po ribah ter bencinu, hiše pa so postajale vedno bolj sive ter zapuščene.
V pomol so butali valovi me oškropili z morsko vodo, slan morski veter je skupaj gnal oblake ter nama mršil lase. Čeprav so bile okoli še tako neugodne okoliščine moram priznati, da mi je bilo neznansko prijetno, spomnim se lekcije pri uri gospodične Spirit, rekla je, da se magija Primesov hrani z energijo izvora njihovih moči. Carina se skloni ter pobere ploščat kamen "vrži žabico, potem pa poskusi kamen čim dalje obdržati na površini", vzamem kamen ga potežkam v dlani, ter ga vržem v vodo, zberem vso svojo zbranost ter jo usmerim na kamen, ta za sekundo počaka na gladini potem pa potone. Razočarano prhnem skozi nos ter poberem drugi kamen, besno ga zabrišem v vodo, da močno pljuskne "hej kaj ti pa je kamen naredil?" me okara Carina ter mi poda naslednji kamen
"ne razmišljaj preveč, bodi sproščena.". Nezadovoljno cmoknem ter v vodo poženem naslednjo žabico. Tokrat ne razmišljam preveč, poskusim misliti na gladino, začutim drobne tresljaje morja, ko se kamen odbije od njih.
Z očmi sledim kamenčku ter upognem prste, voda ustvari droben val, ki požene kamenček v zrak, in še enkrat ter še enkrat. Bilo je tako preprosto, skoraj otročje lahko. Presunjeno se zagledam v morje "to sem naredila jaz?" Carina skomigne "glede na to, da sva trenutno edini osebi na pomolu ter, da imam jaz moči ognja, si bila to kar ti" podrgne se po rokah v usnju "greva naprej, postaja hladno". Ko prideva v luko Carina spleza po lesenih zabojih za bogvekaj ter se potegne na zarjavel rdeč kontejner, poda mi roko ter se mi pomaga dvigniti nanj "po bližnjici bova šli", s črnimi škornji podrsa po kovini kot dirkalni konj "katera bo prva?" ter se požene v tek. Zmajam z glavo ter se smeje poženem za njo. Plezanje po kontejnerjih sicer ni bilo lahko, bilo pa je zabavno, ves čas sem pazila, da ne izgubim Carine iz oči. Tu in tam se mi je namerno skrila ter me pustila obstati na razpotju, dokler je nisem rotila, da mi pokaže pot ven iz labirinta kovine. Končno sem se ob pomoči Carine vzpela na zadnji zabojnik.
Njeno stanovanje v najvišjem nadstropju motela je bilo zelo majhno ter skromno, imelo pa je osupljiv razgled na luko ter širno odprto morje. Carina v stanovanju ni imela dosti, nizek lesen, ki je služil tudi kot miza, posteljo, visečo mrežo ter vedro s hladno vodo ter krpo. "dobrodošla v moje kraljestvo" svečano reče Carina ter pograbi lesen glavnik iz majne mizice ob vedru "Amm.. ja, lepo je… zelo.. minimalistično" Carina malce javkne, ko potegne z glavnikom skozi prve vozle, in se nasmeje "vem, kar ubogo je. Glej, če nimaš kje za živet je to še najboljša opcija",
"s čim sploh plačuješ najemnino" Carini zastane glavnik v laseh, naenkrat se spomnim njenih vlomilskih sposobnosti ter hitrih prstov. Zavem se prijateljičinega položaja, v trebuhu se mi pojavi neprijeten občutek obžalovanja
"oprosti ne rabiš odgovoriti" Carina zmaje z glavo ter sede poleg mene na posteljo,
"Je že v redu, nisi ti kriva". Carina spet začne hoditi po sobi "ali moraš iti, ko prideš domov spet v šolo?" namrščim se ob misli, da bom morala še dodatnih 5 ur gnijti v šolski klopi
"Ja, na srečo sem deveti razred zato letos kmalu zaključim", Carina se zareži
"Zagotovo te imajo za najbolj kul punco na šoli" zavijem z očmi ob Carininem sarkazmom ter odvrnem
"ja, vsi me ustavljajo na hodnikih ter zahtevajo avtogram najpametnejše punce na šoli ter me sprašujejo za modne nasvete" s Carino se zahihitava, "daj no, zagotovo te nekdo nima za totalno čudakinjo?" spomnim se na Ericove goste rjave lase ter temne oči, v zasanjanosti se ne zavedam, da sem premolknila
"Ne, vsi mislijo, da sem iz drugega planeta" Carina me nejeverno pogleda ter prekriža roke na prsih
"A bejž? Nisem slepa veš. Zaljubljena si do ušes, to se ti vidi na tri kilometre." Obliznem si ustnice ter se naslonim na okensko polico "no, reciva, da sem se ali nisem mogoče do ušes zaljubila v nekega prikupnega novinca in, da sem včeraj mogoče imela neke vrste zmenek z njim" zavzdihnem ter se zazrem v rdeče oblake nad morjem
"ampak prej ali slej bo ugotovil, da sem le navadna čudakinja in, da z mano ni vredno zapravljati časa.".
"Daj no" reče Carina ter se zrine k meni na polico "na bodi tako pesimistična, povej mi, kaj je na tebi čudaškega? To, da si izredno pametna, iskrena ter super oseba in prijateljica? Če mene vprašaš so čudaki oni, ker te ne znajo ceniti." Vauv, od kdaj pa se je Carina naučila deliti take modre nauke. Zareži se ter me premeri s pogledom "no, moram priznati, da izgled ni ravno top, ampak to bova kasneje uredile" Sem vedela, da ne bo dolgo trajalo. "no zdaj, ko se že ravno izpovedujeva mi povej zakaj si danes prišla v šolo napol mrtva?" Carina že hoče odpreti usta, ko se spodaj zasliši trušč. Carina se odrine iz okenske police "spodaj, se dogaja, bolje, da greva." izpod postelje pograbi črn nahrbtnik ter mi namigne, da naj se zganem. skočim skozi okno ter pristanem na modri pločevini zabojnika, kasneje pa za mano zaropotajo Carinini škornji, še predenj jo utegnem kaj vprašati mi odgovori "policija" kratko premolkne ter pogleda proti nahrbtniku v rokah "zato sem bila tako zdelana, noč na policijski postaji, nič takega", ko si popravi naramnico, nahrbtnih tiho zažvenketa v odgovor na to kaj je počela, da je pristala tam.
________________
Hello, spet nazaj z novim delom. Upam, da ste uživali, če ste stisnite srček ter mi dajte vedet v komentarje, če pa vas je volja se pa lahko tudi naročite. Hvala!
Lp Bird lover:heart::bird::heart:
______________________________

Za tiste, ki ste novi ali bi si radi prebrali zgodbo od začetka so tukaj ostali deli, uživajte!
1.,2.,3.,4.,5.,6.,7.,8.,9. del:
https://www.pil.si/pisalnica/objava/zmajsko-srce-1-9-del
10. del
https://www.pil.si/pisalnica/objava/zmajsko-srce-x-del