Tedni so minevali hitro kot minute. Hitro sem se učila upravljati s svojimi močmi, to kar me je naučila Carina je bilo sicer še vedno kul ampak sem ugotovila, da so to le enostavni trikci, profesor Brown je odličen učitelj,
odločila sem se, da bom svoje učenje usmerila k znanju zmrzovanja vode.
Najbolj ponosna je pa name Carina, ki že fantazira, kako bom zdaj lahko šolskim nasilnežem zmrznila skupaj njihove potne podpazduhe, da bodo morali naokoli hoditi kot pingvini dokler se led ne stopi, predstavljam si prizor ter se zahihitam, ob misli na njihov smrdljivi pot pod mojimi prsti pa se mi obraz spremeni v nagubano rozino. Carina je prisegla, da je ne bodo nikdar več zasrbeli prsti in, da si bo našla pravo delo.

Ko hodim po šolskih hodnikih na vsakem koraku vidim oglase za srednje šole, bodoče poklicne kariere. Ob misli na to kakšno normalno življenje čaka moje vrstnike, žalostno zavzdihnem, izpod puloverja izvlečem obesek s srebrnim zmajem zvitim v klopčič. Pritisnem na njegovo safirno modro oko, obesek se razpre.
V obesku je bila slika mame, očeta in 8 letne mene, nagnem glavo ter se nasmehnem "saj živim normalno življenje, to je moje normalno življenje", pogladim zagorel obrazek majhne Layle ter si nadenem odločen pogled "to delam za njo, želela si je biti junakinja in to bo tudi postala.". Iz morja učencev k meni pristopi Eric ter mi sname kapuco z glave, "poglej, poglej, kdo je danes spet slabo spal?" zadnje čase res nisem ujela dosti spanca. Pomanem si oči ter zvežem divje, zlate kodre v trden čop"upam, da ne izgledam preslabo" Eric se ustavi ter nagne glavo, da bi se me bolje ogledal "blestiš v eleganci najlepšega uličnega preprodajalca" zasmejem se ter si črno kapuco poveznem nazaj na svojo mesto
"Upam, da so ti neprespane dilerke všeč, ker letos punce vabimo na valeto" Eric rahlo zmedeno pogleda k meni ter se nasmehne "ali je bilo to povabilo?" pomežiknem mu "le glej, da mi ne boš hodil preveč hodil po prstih, prav?"
Z Ericom sva se v teh dveh mesecih zelo zbližala, a še vedno nisem prepričana, če je tudi on zaljubljen vame ali se tako obnaša do mene samo zato, ker se mu smilim. Čez en teden bo napočila valeta, takrat mu bom povedala kaj čutim do njega in upam na najboljše.
Vesela sem, da se je Ema končno vrnila, po njeni obrazložitvi jo je portal peljal nekam bogom za hrbtom, kar je kar precej verjetno saj so že poročali o tem, da so neki problemi s prehajanjem med dimenzijama in tudi opažam, da se čas ne ustavlja več popolnoma, da ne bi spet prišlo do neljubega dogodka sva raje prenehali obiskovati stare starše. Vendar z Emo nekaj ni prav… smehlja se, vendar njene oči so oddaljene, odsotne, čeprav je dva centimetra od mene še vedno čutim praznino. Ema je naša učiteljica telovadbe na naši šoli, po petih letih šolanja na Orionu se je odločila za šolanje v "normalni fakulteti", ampak jaz ne bom naredila tega, ostala bom, želim služiti Konkrajski vojski, ne povprašujejo toliko po Primesih z močmi vode ampak jaz bom bila ena izmed redkih izjem.
Moj oče je sicer bil lovec a še preden sem se rodila je služil vojski, bil je odličen bojevnik, bil je predan in časten, ko pa se mu je rodila hčerka pa se je z njo in ženo preselil v bolj prijazno okolje. Nekega dne pa je s police vzel svoj lok, poljubil mamo in mene ter se nikoli več vrnil, mama se je kmalu po tem ko se ni vrnil začela počutiti slabo, ves čas je bila bleda ter se tresla, nekega dne sem jo našla spečo na postelji, z očkovo sliko na prsih, ko sem ji pritisnila poljub na lice se ni zganila. Prestrašena sem poklicala strica. Ko so jo s sirenami odpeljali se vprašala Maxa "Kam gre mami?" stric poljubi ter trdno stisne okoli ram "k očku na lepše." Takrat nisem čisto razumela kaj so njegove besede pomenile vendar so se mi v očeh nabrale solze.
Spet sem domov prišla sredi noči, hotela sem samo pasti v posteljo, zopet sem ostala v knjižnici in se potapljala v knjige, da bi izvedela kako bi lahko okrepila svoje moči, drugim hočem dokazati da me moja mešana kri ne dela nevredne. Ema in Max sta že zdavnaj zaspala, stanovanje je bila popolnoma temno, počasi se pretipam do kuhinje ter prižgem luč, na mizi me je čakala škatla kitajske hrane ter sporočilo "Hej Layla, Emo sem peljal k zdravniku ker se je slabo počutila. Ko prideš domov nekaj pojej zagotovo nisi imela ničesar s sabo, v sobi te čaka presenečenje želel sem si ti ga dati osebno, ampak je že vredu. Imej se lepo jutri na valeti. M" zavzdihnem ter se zatopim v hrano.
Po večerji se odpravim po stopnicah navzgor v sobo, na omari je z obešalnika vesela čudovita črna obleka ki je bila na robovih obarvana rahlo modro. Vedela sem, da jo je naredil Max z njegovimi močmi, blago je bilo lahko in mehko ter tako čudovito ukrojeno, da ga bi lahko naredil samo Amnek. Nasmehnem se ter nemudoma padem v posteljo. Naslednji dan se pretegnem ter pomanem oči, v hiši še vedno ni bilo slišati drugega človeškega bitja kot mene. Počasi grem po stopnicah dol ter pojem zajtrk in se odpravim v šolo. Ta dan nismo umeli pravega pouka ampak smo samo ponavljali koreografijo in program za današnji večer, vsi smo bili v velikem pričakovanju, vključno z mano, hkrati pa bi te brezskrbne trenutke najraje podaljšala za tisočletja, čez kaka štiri leta bodo oni še vedno v šoli, jaz pa ne vem…
Dan je šel mimo dokaj mirno in nastopila je ta noč na katero sem tako dolgo čakala, s sošolci čakamo za vrati telovadnice, ko zaslišim ritem koračnice se začne vrsta pomikati naprej, Eric me potegne k sebi in mi zašepeta v uho "potem se dobiva zunaj, nekaj bi ti rad pokazal". Vso stvar smo dali skupaj, kar spodobno, par učiteljic se je dejansko potrudilo, da bi izgledala kar se da ganjene, ko smo jim izročili šopke in darila ob odhodu iz šole, vsi moji sošolci so že odšli na "afterja", jaz pa sedim na betonskem zidu šole in gledam v temo in čakam na Erica. Zaskrbi me "kaj, če je pozabil name?" za mano se zasliši šum, obrnem se ampak tam ni ničesar, zastrmim se nazaj v temno nebo, veje drevesa zopet zaječijo "halo?". Na tla se spusti vrana in me radovedno pogleda, bila je precej neobičajna, saj je imela perje belo kot marmor, to pa ni bila edina čudna stvar na njej, na prsih je imela čuden simbol, ki je še najbolj spominjal na ribjo kost. Vrana se mi previdno približa, in nagne svojo radovedno glavico, njene oči so bile črne kot oglje. Počasi stegnem roko k njej da bi jo poskusila pobožati, tedaj pa se ptica odžene ter se zapodi proti obesku na mojih prsih, "HEJ! PRIDI NAZAJ!"
Takoj se zaženem za vrano, poskušam jo zadeti s curkom vode, da bi jo upočasnila, vendar se spretno izogne. Letela je le dovolj pred mano, da je nisem mogla zagrabiti, kot, da bi se mi posmehovala. Vodila me je po zamotanih ulicah, in počutila sem se zelo utrujeno, končno obupam in sedem na tla, stopala so me pekla od teka v balerinkah in obleko sem imela mokro od potu, glavo zakopljem med roke in začnem ihteti. Sedim na tleh v solzah kot kup nesreče, tedaj pa zaslišim praskanje ob zid, počasi vstanem in grem za zvokom, zvok postaja glasnejši in glasnejši. Pred mano se zariše obok, ki vodi v uličico v kateri je bilo temno, kot v rogu zvok je prihajal prav iz nje. Pojavi se mi cmok v grlu "ooo, ne. Nah, a… Jaz se tega ne grem" zvok potihne, pogoltnem slino in zajamem sapo ter stopim v ulico. Slišalo se ni drugega kot moji koraki in škrabljanje po zidu. Napenjam oči, da bi lahko kaj izbrskala iz teme. Na koncu slepe ulice vidim nekaj belega "Vrana!" počasi se približam beli prikazni, če odleti ne bom dobila svojega medaljona nazaj nikoli več. Iz žepa vzamem košček folije in ga pomanem v roki, kar pritegne pticino pozornost, vrana odpre kljun ter se požene po koščku folije, medaljon pa s tleskom pade na tla. Takoj se poženem za njim a v trenutku, ko se ga dotaknem vse okli mene zažari v beli svetlobi…
_____________________________

Hello, po dolgem času spet nazaj, upam, da vam je ta 13. del všeč, če vam je stisnite srček, komentirajte, če vas je volja se naročite. Novi del bo verjetno še ta teden tako, da bom vesela, če ga si boste vzeli čas prebrati:blush:. Tisti, ki ste pa novi, to je 13. del, spodaj so pa nevedeni še ostali, če jih želite prebrati. Aja pa še nekaj, med mojo odsotnostjo se je nabralo nekaj naročnikov in moram rečt, da sem ful vesela, da obstajajo ljudje, ki jim je všeč to kar delam in se vam zahvaljujem za podporo:blush:.
Lp Bird Lover:blue_heart::bird::blue_heart:
__________________________
12. del- https://www.pil.si/forumi/pisalnica/zmajsko-srce-xii-del
11. del- https://www.pil.si/forumi/pisalnica/zmajsko-srce-xi-del
10. del- https://www.pil.si/forumi/pisalnica/zmajsko-srce-x-del
1.-9. del- https://www.pil.si/forumi/pisalnica/zmajsko-srce-1-9-del
_________________________________

Ta del je bil pregledan iz strani MiniJinny, če želite prebrati njeno zgodbo imate spodaj link, Hvala še enkrat MiniJinny:kissing_heart:.
https://www.pil.si/forumi/pisalnica/san-magisco-1-2-3-del