Hitro sem prekinila in upala, da ni nihče nič slišal.
Z besedami bi težko opisala kako zelo me je strah. Matej poleg mene je čepel za deblom in igral igrice na telefonu. V trenutku, ko je zaslišal, da je v bližini počila veja, je vedel da so naju slišali. Sunkovito me je potegnil k sebi, njegov pogled mi je povedal vse. Tudi on se je bal vendar me ni nameraval pustiti same. Kmalu sva zaslišala glasove. »Kdo je tu?« »Ej Franc a imaš puško?« »HAHAHAAH, IMAM!!« Tako zelo sem se tresla, da sem skoraj padla iz klanca na katerem je raslo deblo, ki naju je skrivalo. Da bi obdržala ravnotežje, sem z vso težo stopila na trdna tla in na žalost počila najdebelejšo vejo. REEEESK!!! Matej je razočarano zmajal z glavo in me še bolj močno potisnil k sebi. Sedaj sem na svoji koži začutila Matejeve prste, kako hladni in tresoči so bili. Pozorno sem opazovala kam potuje njegova roka, pristala je na mojem boku. Kmalu za njo je prišla še druga roka in me še bolj sunkovito potegnila k Mateju. Najini telesi sta se dotikali, na vratu sem čutila njegovo neenakomerno dihanje, čutila sem tudi njegov pospešen srčni utrip. Vedela sem, da se tudi on boji. Kljub strahu sem se v njegovem objemu počutila bolje kakor kadar koli, bil je mehek in udoben. Škoda, da so najino vzdušje zopet pokvarili junkiji. Nekje zelo blizu naju so ponovno poskušali uganiti kdo sva. »Če si policaj, vedi da imam tudi jaz puško.« Oglasil se je drugi: » Hehe, če si mlada mamica imam dve postelji v svoji kučici.« Postalo mi je slabo, tako zelo me je skrbelo za najini življenji, da nisem več zdržala. Prvo kar mi je padlo na pamet je bilo, metanje stvari. Prijela sem najbližji kamen in ga vrgla kakor daleč sem lahko. Ker je zvok kamna, ki je pristal na tleh povzročil glasen POOK, so se junkiji počasi začeli oddaljevati od naju. Oddahnila sem si, vendar sem vseeno želela preveriti, če so zares odšli. Oprijela sem se debla ter se nagnila naprej. Spodrsnilo mi je in če me Matej nebi ulovil bi padla na tla. Njegovi roki sta me sunkovito potegnili nazaj v njegov topel objem. Sedaj sva zrla drug v drugega. Njegove prečudovite oči so zrle v moje. Čez čas sem opazila, da strmi v moje ustnice. Postala sem živčna in začela sem govoriti bedarije: »Hvala, da si me ujel, zelo le… Amm…zelo lep telefon mislim lase amm….mislim zelo fajn am…. » Videla sem, da me sploh ne posluša, vsako besedo ki sem jo izrekla je bil bližje mojim ustnicam. Nazadnje sem le utihnila, še bolj se mi je približal, prišepnil mi je: » Lepa si..« Njegovo sedaj umirjeno dihanje sem čutila na svojih ustnicah. Zaprla sem oči in skoraj bi me poljubil, ko naju je spet zmotilo zvenenje mojega telefona. Bila je mama. Vse sem ji razložila in jo prosila naj pride po naju. Poudarila sem, da naj pride z avtom.
Naslednji dan sva pri biologiji dobila petico, zadovoljno sva si izmenjala poglede in se ponosno odpravila iz razreda. Med glavnim odmorom sem kakor po navadi sedela v prostoru za luzerje. Poleg mene je sedela Saša in zaskrbljeno strmela vame. »Ubila me bosta, obljubila sem jima petico, ne pa dvojke!« Sploh je nisem poslušala, zanimala me je le ena stvar…. Kaj počne Matej?! Ves čas mi je pogled uhajal k mizi za katero je sedel. Poleg njega je bila Lejla, poljubljala sta se. Zaljubljeno je strmel v njene oči in jo božal po laseh. »Ali sem morda kaj zamudila?« Saša je zamahnila z roko in nadaljevala z tečnarjenjem zaradi dvojke. Včasih mi je šla prav na živce, če ugotoviš, da je tvoja simpatija spet z svojo bivšo, si v šoku. Pomagala bi mi lahko, ne pa da mi teži z to neumno dvojko. Še včeraj sem mislila, da sem mu všeč, mislim skoraj bi me poljubil. Vedela sem, da je Matej player vendar nisem vedela, da tako ravna z vsemi. Nisem ju mogla gledati, kako srečna sta bila videti skupaj. Morda sta le iskala pozornost, vendar v mojih očeh sta bila perfekten par. Res sem srečna zanju vendar me nekje globoko v srcu zaboli, ko ju vidim skupaj. Vem, da me Matej ne potrebuje. Vsi vidimo da je z Lejlo zopet srečen vendar ne moremo se sprijazniti s tem. Ko bi le lahko spremenila stvari, ko bi le lahko jaz izgledala kakor ona, se obnašala kakor ona, imela fanta kakor ona,…. Ko bi bilo to vsaj mogoče!