*i*Mislila sem, da sem najčudnejša oseba na svetu, potem pa sem pomislila, da je na svetu toliko ljudi, da mora obstajati nekdo, kot sem jaz, ki se počuti bizarno in pomanjkljivo na enak način kot jaz.*i* *i*Predstavljala sem si jo in si predstavljala, da mora biti tudi ona tam zunaj in misliti name.*i* *i*No, upam, da če ste tam zunaj in to berete ter veste, da, res je, da sem tukaj in sem prav tako čudna kot vi.*i*
- Frida Kahlo

*b*Vaanya*b*
Moje življenje še zdaleč ni bilo vedno lahko, ampak sedaj, ko gledam Angie sključeno v drugi vrsti, se mi prav smili, zdi se mi kot nek brezčustvena slika oseba, oziroma slika osebe prežeta z žalostjo in bolečino. Sama hodim na to šolo že od enajstega leta, in od začetka sem zavračana zasmehovana. Ampak ne zaradi nekih stavri, ki bi jih lahko izbrala sama, ampak zaradi moje edinstvene drugačnosti, barve kože. Ko sem srečala Angelino, ko je vstopila v našo sobo včeraj, se mi je zdelo, da name ne gleda tako. Name ne gleda kot na drugačnega človeka zaradi tega. Ni me gledala ocenjujoče, bila je prijazna. Zaradi tega ji bom stala ob strani in ne bom pustila, da gre po poti po kateri sem šlka jaz. Po poti, ki sta mi ga s trnjem posuli Zoe in Agatha.

*b*Cole*b*
"Kaj pa mi ne dobimo teh listov." vpraša Dax, in pomigne proti Angelininemu listu.
Obrnem se proti njej in zagledam, da ji po licih polzijo solze. Ne vem, kako reagirati. Solze so nekaj kar pri mojem očetu nikoli ni bilo sprejemljivo. Nikoli ni želel biti oče. Ko mi je mami umrla, pri desetih letih me je kasneje vpisal v Šolo za fante in sam zaradi bolečine začel potovati po svetu. Seveda mu moja bolečina ni pomenila nič, seveda je on igral žrtev čeprav naju je z mami puščal sama. Čeprav jo je v resnici varal. In je na koncu ona zbolela zaradi skrbi. On je takrat čisto zapustil najina življena. Jaz sem skrbel za mami. Gledal kako jo bolezen počasi izčrpava, dokler od nje ni ostalo samo še koščeno telo z izstopajočimi kostmi. Takrat še me je zadnjič rahlo kot šepet metuljevih kril objela in me prijela za roko: "Ostani močan, vedno bom s teboj čeprav me ne boš videl, ampak bom *i*tam*i* *b*zate moj sin*b* pomeniš mi največ na svetu. Zato tudi, ko mme fizično tu več ne bo živi na polno, pridobivaj znanje na polno, živi za naju oba.
Pomagaj tistim, ki rabijo tvojo pomoč in vedno bodi prijazen, prav moj mali fant?"
Takrat, kot deset letni otrok še nisem razumel vsega, a zdaj končno razumem. Obrnem se nazaj in pogledam Vaanyo, ko ujame moj pogled še pomignem z glavo proti Angelini.
"Miss Elanore, ali lahko Vaanya meni in Angelini razkaže šolo." vprašam.
"Načeloma izhodi med poukom izhodi niso dovoljeni... ampak prav." privoli, ko zagleda objokao Angelino, ki me sedaj osuplo gleda.
Vsi trije hitro zapustim razred in hodimo po hodniku.
"Oh jooj, saj res. Moram v tajništvo." reče Vaanya in odhiti, ampak, ko ujamem njen pogled zagledam iskrico razigranosti. Ne verjamem ji niti besede.
"Hvala." tiho reče Angelina.
"Ni problema." se nasmehnem.
Nastane tišina, da bi jo lahko rezal.
"Kaj bi dala, da ne bi bila tukaj." reče in posmrkne.
"Misliš v šoli? Zakaj? Domotožje? Pogrešaš starše?" ji zastavim vprašanja, ki so boleča tudi zame.
"Ne staršev ne pogrešam. Mami me sploh ne razume, ne vidi me... V meni vidi le projekt. Stvar, ki jo mora izboljšati. Veš, včasih sem verjela, da je tvoja sestra tvoja najboljša prijateljica, ampak pri nama z Manuelo sploh ni tako. Počutim se kot, da sva tujki, prisiljeni živeti skupaj. Oseba, ki pa jo najbolj pogrešam je Cecilija." reče in naredi premor.
"Vse to" se zavrti v krogu z raširjenimi rokami, kot, da kaže na šolo, je vse kar se mi od nekdaj vzbuja strah v kosteh. Ker vem, da me zavrača, ker se zavedam, da ne spadam sem, in nikoli ne bom. Sedaj pa sem še izvedela za šolski ples, in neke plesne vaje, ko bom tako ali tako tam sama sedela na klopi. Ko sem še bila v Sloveniji sem veljala za čudno, tiho... In sem kaj napredovala? Ne!" besede kar vrejo iz nje.
"Potem pa podji z mano." rečem.
"Kaj?" vpraša začudeno.
"Na ples, ali na vaje, na karkoli od tega. Tako ali tako si edina punca tukaj, ki se ne pogovarja za mano zato ker bi ji bil všeč." se zasmejim.
"Ti to resno? Kaj pa Zoe ali pač katera koli druga?" je sumničava.
"Torej si se zanimala zame." hudomušno pripomnim.
"Nope, z Zoe nimam nič, in ja moje razloge veš." ji prepričljivo rečem.
"Okej, zmenjeno" reče še sama.
Iztegnem roko, ona pa svojo in s tem potrdim najin dogovor.