Zgodba o prijateljstvu
nov del<3
uživajte v branju...
~~~
In najino prijateljstvo se je ohranilo vse do danes, vse do prvega dneva srednje šole. Obe sva prestrašeni in ne samo midve, tudi Luka in Andrej se ob nama nekoliko bolj živčno smejita kot po navadi. Ampak v to stopamo skupaj, čas je za nov začetek, za nove dogodivščine in spoznanja.
Luka me zdaj prijateljsko boksne v ramo: »Ej, Izi a mene pa ne boš objela? A nismo več prijatelji?« njegov sarkazem in smisel za humor se je ohranil očitno tudi, čez poletje. Vsi so drugači, a ob enem so enaki. Njegovi kodrasti rjavi lasje, visoka in suha postava, ter njegove temne oči. To je on, Luka. Ob enem je isti a povsem drugačen. Objamem ga. Njegov objem, je drugačen od Milinega, čeprav bi njegov parfum prepoznala takoj, le on ima takšen parfum in uporablja ga vse od osmega razreda osnovne šole, vse od dne ko smo se spoznali voham ta parfum, ob enem mi diši ob drugem pa imam že pol nos tega.
Vdihnem njegov vonj in se umaknem, za mano je težko leto in ti znani ljudje, s katerimi se zdaj objemam so mi pomagali čez to, čez vse, čez vso sranje, ki je zgodilo letos, a ne vejo še kaj se je zgodilo to poletje. In morem jim povedati, a nimam moči. In že celo jutro sem živčna, ker ne vem kako jim povedati. In letošnje poletje je bilo prelomno za vse nas, nismo se nič videli.
Na koncu še objamem Andreja, on se je najbolj spremenil. Oba fanta sta zrasla čez poletje, včasih sem se počutila veliko zraven njih, a zadnji dve leti, ko Luka in Andrej rasteta, se z Milo počutiva majhni.
Andrej si popravi temne lase, njegove zelene oči pa se zazrejo v mene, njega poznam najdlje. In lahko bi šla stavit, da me on pozna bolje, kot sebe. Njegove oči še par sekund zrejo v moje, potem pa se objameva.
»Zdaj se pa res počutim majhno, Andrej prisežem, da si bil pred poletjem le za par centimetrov večji od mene, zdaj pa si kar za celo glavo,« Andrej se zasmeji, prav tako se smejita tudi Luka in Mila.
»Jah, Izabela, te tvoje komentarje pa smo res pogrešali,« jaz se zasmejem, končno je na tem velikem šolskem igrišču, znan zvok. Zvok, ki ga poslušam že celo svoje otroštvo. Smeh, a ne, kar kateri smeh. To je naš smeh, ki je rezerviran le za mene in moje resnične prijatelje.
Čeprav sem začela dvomiti, kakšno je sploh naše prijateljstvo zdaj. Se bo spremenilo? Se bo kaj med nami spremenilo? Te misli si raje zbijem iz glave, čeprav me žrejo že celo poletje. Poleti sem si le želela, da bi se videli, da bi prijela vsaj en klic od enega od njih. A bilo ni nič od tega, poletje sem preživela drugje, na slabšem. Preživela sem ga doma in vse kaj sem si celo poletje želela, je bilo, da bi bili oni ob meni, a vedno so imeli kakšen izgovor zakaj ne morejo. In zato se mi zdaj pojavljajo dvomi o našem prijateljstvu.
Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj sploh razmišljala o tem. Pravzaprav me skrbi, da lahko Andrej vidi moje misli, saj me gleda tako, kot, da ravno ve, kaj se mi mota po glavi.
Andrej še me zadnjič ošine s pogledom, potem se obrne proti vsem in reče: »Okej, smo pripravljeni na nepozabno srednjo šolo?« vsi se zasmejimo in zavriskamo. Trenutno nam je vseeno, kaj si mislijo drugi od nas, ker smo mi, pač mi in takšni bomo, dokler ne postanemo spomnim…
~~~~
tadammm
upam da vam je blo všeč <3
uživajtee
uživajte v branju...
~~~
In najino prijateljstvo se je ohranilo vse do danes, vse do prvega dneva srednje šole. Obe sva prestrašeni in ne samo midve, tudi Luka in Andrej se ob nama nekoliko bolj živčno smejita kot po navadi. Ampak v to stopamo skupaj, čas je za nov začetek, za nove dogodivščine in spoznanja.
Luka me zdaj prijateljsko boksne v ramo: »Ej, Izi a mene pa ne boš objela? A nismo več prijatelji?« njegov sarkazem in smisel za humor se je ohranil očitno tudi, čez poletje. Vsi so drugači, a ob enem so enaki. Njegovi kodrasti rjavi lasje, visoka in suha postava, ter njegove temne oči. To je on, Luka. Ob enem je isti a povsem drugačen. Objamem ga. Njegov objem, je drugačen od Milinega, čeprav bi njegov parfum prepoznala takoj, le on ima takšen parfum in uporablja ga vse od osmega razreda osnovne šole, vse od dne ko smo se spoznali voham ta parfum, ob enem mi diši ob drugem pa imam že pol nos tega.
Vdihnem njegov vonj in se umaknem, za mano je težko leto in ti znani ljudje, s katerimi se zdaj objemam so mi pomagali čez to, čez vse, čez vso sranje, ki je zgodilo letos, a ne vejo še kaj se je zgodilo to poletje. In morem jim povedati, a nimam moči. In že celo jutro sem živčna, ker ne vem kako jim povedati. In letošnje poletje je bilo prelomno za vse nas, nismo se nič videli.
Na koncu še objamem Andreja, on se je najbolj spremenil. Oba fanta sta zrasla čez poletje, včasih sem se počutila veliko zraven njih, a zadnji dve leti, ko Luka in Andrej rasteta, se z Milo počutiva majhni.
Andrej si popravi temne lase, njegove zelene oči pa se zazrejo v mene, njega poznam najdlje. In lahko bi šla stavit, da me on pozna bolje, kot sebe. Njegove oči še par sekund zrejo v moje, potem pa se objameva.
»Zdaj se pa res počutim majhno, Andrej prisežem, da si bil pred poletjem le za par centimetrov večji od mene, zdaj pa si kar za celo glavo,« Andrej se zasmeji, prav tako se smejita tudi Luka in Mila.
»Jah, Izabela, te tvoje komentarje pa smo res pogrešali,« jaz se zasmejem, končno je na tem velikem šolskem igrišču, znan zvok. Zvok, ki ga poslušam že celo svoje otroštvo. Smeh, a ne, kar kateri smeh. To je naš smeh, ki je rezerviran le za mene in moje resnične prijatelje.
Čeprav sem začela dvomiti, kakšno je sploh naše prijateljstvo zdaj. Se bo spremenilo? Se bo kaj med nami spremenilo? Te misli si raje zbijem iz glave, čeprav me žrejo že celo poletje. Poleti sem si le želela, da bi se videli, da bi prijela vsaj en klic od enega od njih. A bilo ni nič od tega, poletje sem preživela drugje, na slabšem. Preživela sem ga doma in vse kaj sem si celo poletje želela, je bilo, da bi bili oni ob meni, a vedno so imeli kakšen izgovor zakaj ne morejo. In zato se mi zdaj pojavljajo dvomi o našem prijateljstvu.
Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj sploh razmišljala o tem. Pravzaprav me skrbi, da lahko Andrej vidi moje misli, saj me gleda tako, kot, da ravno ve, kaj se mi mota po glavi.
Andrej še me zadnjič ošine s pogledom, potem se obrne proti vsem in reče: »Okej, smo pripravljeni na nepozabno srednjo šolo?« vsi se zasmejimo in zavriskamo. Trenutno nam je vseeno, kaj si mislijo drugi od nas, ker smo mi, pač mi in takšni bomo, dokler ne postanemo spomnim…
~~~~
tadammm
upam da vam je blo všeč <3
uživajtee
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
OMG tak dbroo<3:heart_eyes: Obožujem zadneje besede te zgodbe<333:heart_eyes::kissing_heart: Dokler ne postanemo spomini pač o. b. o. ž. j. e. m.<3:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: Zadnje besede morajo biti odločilne:smirk:, ali pa se vsaka dobra zgodba konča s pika, pika, pika<3:smirk:lol kak sem dramatična<3:joy::heart_eyes::kissing_heart: Ful dobroo<3
0
Moj odgovor:
Vadduajdu
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Prijatlska dilema
torj jst že od majhnega poznam to eno punco ker ma moje sosede za stare starše+je moja sorodnica. no kot mala je meni šla ona na živce in sem se smao delala da sem z njo prijateljica (pač kk otročje) to pa tudi zato ker je bla bolj podivjana in malo kao troublemaker. ampak js sem se znjo vseeno tak skori vsak vikend z njo družla in pol v zadnih letih se je tudi "poboljšala" in sva se recimo da bl razumeli. ta punca pa je tudi 2 let mlajša od mene in je ponavadi kr otročja oz kaj hočem povedat da še ne razmišlja lih zrelo (no sej kot da jaz pa). no in te stvari mene motjo in že iz otroštva je ona hotla čustveno manipulirat npr. "če to narediš ne bova več prjatlci" ampak meni je blo vseeno ker me je malo bolel k za njo (pač takrat itak nisem hotla bit njena prjatlca). ona se je pa tudi vedno hotla z mano družit in je s tem bla tud ful vsijliva (pa ko sem ji rekla da mam dovolj al pa ji poskusla namignit je še ona kr vztrajala) in js ji itak nisem mogla kr rečt da mi ni za druženje tak da sem se včasih lagala da mam opravke al pa sem ji med druženjem kr mal zbežala 🫣
no tega zdj ne delam več pa ona tud ne sili tolko (to sva pač rešli ker sem ji nekak pol dopovedla, da je meni 7 ur druženja preveč in da mi je 1 ura že dovolj). in pol sva tud posltali nekak bff. no sej ne rečem da sem js tu nek angelček kr nisem in vem da ma ona tud svoje težave ampak je za moje pojme še za moja leta malo nezrela, malo čustveno manipulira (sej ji ne uspeva ampak ja), velikokrat pove tud kaj svoji mami kar men ni ušeč ker lahko pol njena mami tud moji mami kaj pove kar js mogoč pred nji skrivam in v njeni družbi se ne počutim lih najbolje (pa mot me tud da je tak insecure in pol meni govori kak sem lepa kar pa vem da v njenih očeh nisem in se ji včasih to tudsliš-pač come on girl). pa ona je taka oseba da rab nek reasurance (npr. če se kaj mejčken sprema pol ona piše kak me lova pa kak je vesela da me ma kot da želi z mojim odzivom na to potrditi da sva še prijatlci). pač mene njena družba emotionali exaust me.
no in moj point je da js nočem bit več z njo prijatlca vsaj ne najboljša in no se. se že recimo poskusla odaljit od nje ampak ni to tak lahko. in fora je v tem da se bom js tud kmal preselila in njo zdj skrbi da si bom tam našla druge prjatlce ki mi bodo boljše od nje in da ona ne bo več moja bff, ker pač ona zgleda da dobiva tak vibe od mene (no sej nima lih narobe). pač js njej pomenm tko vse in sem ji ful special in ona nebi mogla brez mene ampak ve da ona ni to zame (njene besede)-ona nima tudi ne ravno vlk prijateljev izven šole (sej js tud ne but like you see waht im getting at) in ji pomojem za to tud tolk pomenm. v glavnem js sem si itak mislila da se bom lah mal oddaljila od nje ko se bom preselila pol pa bom bla še itak verjetn zaposlena s šolo. in zadnjič se mi je ona o tem začela jokat (kot sem že nekaj prej povedla) pa kk bo pogrešala naše druženje pa da jo spomini na nas ožalostijo ker ve da tega ne bo več (nas=js, ona, pa še moji sorojenc ). in sej js ji pravm naj bo vesela da smo se meli fajn in da ma lepe spomine oz da je to doživela. in ona men tud pol začne razlagat kk lahko ona mene pride obistkat z vlako pa ne vem kj vse še (pač sure, sam ne vsak teden). pa ona pogreša mojo družbo že po tak enem tednu, men pa je že vsak mesec preveč (ker moj social battery je malo šit).
moje vprašanje je kak naj nisem njena bff (pa tak ti labelsi kdo je bff pa kdo ni mi je zdaj ko postajam starejša malo bol tk) in kak ji naj to dopovem oz se je znebim brez da bi jo totalno prizadela in kk naj to nardim, še posebej ker je moja sorodnica (pač to je tak the only problem, če ne bi bli sorodnici in če starši ne bi bli prijatelji bi blo to ful lażje)???
no tega zdj ne delam več pa ona tud ne sili tolko (to sva pač rešli ker sem ji nekak pol dopovedla, da je meni 7 ur druženja preveč in da mi je 1 ura že dovolj). in pol sva tud posltali nekak bff. no sej ne rečem da sem js tu nek angelček kr nisem in vem da ma ona tud svoje težave ampak je za moje pojme še za moja leta malo nezrela, malo čustveno manipulira (sej ji ne uspeva ampak ja), velikokrat pove tud kaj svoji mami kar men ni ušeč ker lahko pol njena mami tud moji mami kaj pove kar js mogoč pred nji skrivam in v njeni družbi se ne počutim lih najbolje (pa mot me tud da je tak insecure in pol meni govori kak sem lepa kar pa vem da v njenih očeh nisem in se ji včasih to tudsliš-pač come on girl). pa ona je taka oseba da rab nek reasurance (npr. če se kaj mejčken sprema pol ona piše kak me lova pa kak je vesela da me ma kot da želi z mojim odzivom na to potrditi da sva še prijatlci). pač mene njena družba emotionali exaust me.
no in moj point je da js nočem bit več z njo prijatlca vsaj ne najboljša in no se. se že recimo poskusla odaljit od nje ampak ni to tak lahko. in fora je v tem da se bom js tud kmal preselila in njo zdj skrbi da si bom tam našla druge prjatlce ki mi bodo boljše od nje in da ona ne bo več moja bff, ker pač ona zgleda da dobiva tak vibe od mene (no sej nima lih narobe). pač js njej pomenm tko vse in sem ji ful special in ona nebi mogla brez mene ampak ve da ona ni to zame (njene besede)-ona nima tudi ne ravno vlk prijateljev izven šole (sej js tud ne but like you see waht im getting at) in ji pomojem za to tud tolk pomenm. v glavnem js sem si itak mislila da se bom lah mal oddaljila od nje ko se bom preselila pol pa bom bla še itak verjetn zaposlena s šolo. in zadnjič se mi je ona o tem začela jokat (kot sem že nekaj prej povedla) pa kk bo pogrešala naše druženje pa da jo spomini na nas ožalostijo ker ve da tega ne bo več (nas=js, ona, pa še moji sorojenc ). in sej js ji pravm naj bo vesela da smo se meli fajn in da ma lepe spomine oz da je to doživela. in ona men tud pol začne razlagat kk lahko ona mene pride obistkat z vlako pa ne vem kj vse še (pač sure, sam ne vsak teden). pa ona pogreša mojo družbo že po tak enem tednu, men pa je že vsak mesec preveč (ker moj social battery je malo šit).
moje vprašanje je kak naj nisem njena bff (pa tak ti labelsi kdo je bff pa kdo ni mi je zdaj ko postajam starejša malo bol tk) in kak ji naj to dopovem oz se je znebim brez da bi jo totalno prizadela in kk naj to nardim, še posebej ker je moja sorodnica (pač to je tak the only problem, če ne bi bli sorodnici in če starši ne bi bli prijatelji bi blo to ful lażje)???
