Skupaj odkorakava skozi šolska vrata, zunaj je prijetno pozno jesensko vreme. Obožujem jesen, in k temu prispeva tudi to, da ima moja najboljša prijateljica rojstni dan.
Ne bova se pogovarjali o meni in moji bolezni, nočem, da je žalostna, zato raje vse prenesem na bolj zanimivo temo.
"No," začnem, čakam ali bo dojela, kaj mislim reči ali ne.
Korakava skozi park, ki ima jesenski pridih, čeprav je večina dreves že skoraj golih.
"Ti in Andrej?" rečem, sliši se preveč skeptično, pa če tudi sploh nisem skeptična.
"Ja," potrdi Izi in se nasmehne. Zdaj sem skoraj prepričana, da v njenem trebuhu čuti metuljčke.
"Daj no, Izi, jaz hočem več izvedet. Vse točno tako, kot je bilo, z podrobnostim vred."
Izabela začne govoriti in pri tem ima v očeh iskrico, govori z takim užitkom o njem, o njima. Res je zaljubljena.
Ko konča pogleda mene, "ti pa Luka? Še vedno sta skupaj," reče in se nasmehne.
"Ja, kdo bi si mislil, da me bo kdo tako dolgo prenašal," ji odgovorim in se s tem pošalim na svoj račun.
"Lepo smo se poparčakli med seboj," še dodam.
Izabela zavzdihne, "ko bi se le Andrej in Luka spet razumela."
Razumem jo, saj si jaz želim enako. "Brez skrbi saj se bosta pobotala, le dajva času čas."
Zvije me v želodcu, moj zajtrk pa se obrača. Jaz govorim o času, ki mi je štet.
"Ej, a si v redu, nekam bleda si," zaskrbi Izabelo.
"Ja, super sem." Komu lažem? Ampak zdaj sebe prepričujem v to, da sem v redu, tako, da si bom začela verjeti in bo v redu.
Vse je le v glavi.
----
Z Izabelo se posloviva pred Andrejevim stanovanjem. "Potem pa se vidimo danes, ob petih," reče Izabela vsa navdušena. Tudi jaz sem vesela, da se bomo spet družili, samo mi štirje.
"Ob, petih" pritrdim.
Izabela gre v stanovanje, slišim, kako se dvakrat zaklene.
Odpravim se, lahko grem po stopnicah iz bloka, a teh je tako veliko, tako naporno izgledajo.
Raje se uzrem proti dvigalu, ja to bo to. Pritisnem na gumb in čakam na dvigalo, vrata dvigala se odprejo in jaz vstopim v dvigalo.
Sama sem v dvigalu, vem, da ga Izi nikoli je uporablja saj je klavstrofobična. Dvigalu se kmalu povzpne nazaj v pritličje. Zapustim blok.
---
Ura je pol štiri, zato se počasi grem uredit. Grem pod tuš, topla voda me ogreje.
Stopim iz tuša iz mene kaplja voda, lase si zavijem v brisačo in se obrišem.
Stojim pred velikim ogledalom, shujšala sem odkar sem bolana, bolezen me utruja. Mila, utihni! Nehaj razmišljati o tem! Si zvova in zvova ubijam v glavo.
Telo si namažem s kremo, mojega najljubšega vonja po jagodah. Zavijem se v kopalni plašč.
"Mami! Si videla, kje mojo belo široko majico z jagodami?" se zaderem dol mami v spodnje nadstropje.
Naša hiša je zgrajena tako, da v prvem in drugem nadstropju živita mama in oče, tretje nadstropje je pa celo moje. Imam svojo kopalnico, sobo, dnevno sobo, jedilnico in kuhinjo. Čeprav zadnje čase bolj malo kuham sama, večino obrokov mi pripravi mama in kosimo večino krat skupaj.
"Mami!" se še zaderem enkrat.
"Ja, ljubica, ti jo prinesem," se mi ona zadere nazaj. Če ne bi bila bolana na smrt, bi mi rekla naj si jo pridem sama iskat.
V svoji sobi so oblečem široke na zvon modre kavbojke. Ko mi mama prinese majico, si oblečem še to.
Belo majico z jagodami, sem dobila letos za rojstni dan od babice. Res se mi poda in obožujem jo.
Zberem nakit, večinoma zlatega, poleg pisane zapestnice, ki mi jo je izdelala Izabela, ko sva bili mlajši in od takrat jo nosim vsak dan, cel čas.
Posušim si lase in jih počešem.
Blond lasje, z zlatimi prameni, kot pravi Izabela mi drsijo čez prste, ko si popravljam frizuro. Ura je pol pet, zdaj grem do Luka in potem greva skupaj k Andreju.
Grem dol, v nadstropje v katerem sta mama in oče.
»Ven grem, pozna bom,« rečem, ko si oblačim jakno.
Mama me pogleda, medtem, ko lika perilo, »lepa si ljubica.«
Nasmehnem se ji, oče pa doda, »kam pa greš?«
»Pri Andreju se dobimo, jaz, Luka, Izi in Andrej,« rečem že ob misli na današnjo druženje se mi na obraz nariše nasmeh.
»Okej, uživaj, pokliči če boš potrebovala prevoz,« še doda moj oče.
Poslovimo se.
Hodim mimo ulic, dokler ne pridem do Lukovega doma. Živi z mamo in mlajšo sestrico. Potrkam na vrata. Odpre mi njegova mama. »Oh, dragica, kar naprej,« njen prijazen glas z ukrajinskim naglasom.
Slišim, kako po stopnicah priteče Melina in se mi vrže v objem. Lukova mlajša sestrica.
»Zdravo Mila,« me pozdravi, obožujem njen nasmeh. Podobna je Luku, tudi ona ima temnejše oči in svetlo rjave lase, ampak so njeni ravni za razliko od Lukovih, ki so kodrasti.
Končno pride še Luka po stopnicah, »Hej,« me pozdravi in poljubi na lice.
»Mami, jaz grem ven,« reče po ukrajinsko, morem priznati, da sem se že naučila nekaj ukrajinskih besed zaradi njih.
---
Hodiva, Luka je tiho, preveč tiho.
»Kaj je?« vprašam.
»Nič, samo-«
»Ne opominjaj me na to,« rečem, res nočem slišati nič o svoji smrti, »prosim.«
Hodiva naprej. Spet tišina.
»Mila?«
Pogledam ga, on pa odpre usta, »Mila, moreš povedat Izabeli.«
To me zdrzne, prebudi, kako naj ji povem?
»Bom,« rečem z tihim prestrašenim glasom. Ne prepoznam se več, kje je tista pozitivna, vedno nasmejana Mila? Bolezen jo je vzela, pustila pa je le še to, utrujeno, bolno Milo.
Prispeva do Andreja, dvakrat potrkam in vrata nama odpre nasmejana Izi. Že dolgo je nisem videla tako srečne. V želodcu se začne obračati in premetavati današnja malica.
~~~
jutri je šola :(