evo
pa mate pravljico za lahko noč lol <3
~~
Bil je poletni dan, začetek počitnic. Doma sem poležavala in čakala na klic od Mile, rekla je, da me bo poklicala in potem gremo ven, z fantoma.
Ko sem se že hotela na sončen dan odpraviti v park z prijatelji, so se vhodna vrata silovito odprla. Spomnim se predobro, nikoli ne bom pozabila takšnega strahu…
Vrata so se odprla, in v hišo je stopil oče, bil je jezen. Razkurjen je povedal, da je izgubil službo, ker preveč pije, da zaradi tega ni zbran v službi. In za vse je začel kriviti mene, da sem breme, da sem se zgodila 'ponesreči', da bi v trenutku spremenil preteklost in nikoli ne bi naredil mene. Začela sem se jokati in v tistem je oče izgubil živce in me udaril, tepel me je in tepel…
To so bile grozne minute mojega življenja, najhujše minute mojega življenja.
Zdaj sem že navajana na udarec, na klufuto, zato se vedno trudim narediti vse, da se nasilje ne bi spet ponovilo, ampak karkoli naredim, vse lahko poskusim pa vseeno ne bo vredu. Vedno bo našel napako, da bo lahko svojo jezno stresal name.

Stisk roke me vrne nazaj v sedanjost, nazaj v učilnico. Odmor je in nekdo me je zgrabil za roko, prestrašim se. Potem pogledam za svojo ramo, moj obraz je bel kot stena, a ko uzrem Andrejev obraz se pomirim.
Ampak njega začne skrbeti: »Izabela? Si v redu?«
»Sem, le… prestrašila sem se,« to je bil moj odgovor in prisiljen nasmeh, da Andrej ne bi silil, da povem kaj je narobe.
On sam pri sebi zamrmra: »Nisi v redu« njegov pogled se spusti v moje oči, kot, da išče kaj je narobe. Nočem, da vejo, da me oče tepe, mama pa je alkoholičarka, nočem, da to vejo, ampak nekdo more vedeti.
Njegov pogled, se premakne na mojo roko, kjer je modrica, hitro si podvihan rokav spustim dol, a je prepozno. Andrej je videl, ve delček, samo počakati še morem, da bo ugotovil, kaj se v resnici dogaja pri nas doma.
Reši me šolski zvonec, le ena ura še je do konca pouka. Potem bom le pobegnila pred Andrejem, pred vsemi. Nočem, da so spet vsi prijazni do mene, da se jim smilim. Tega občutka, da sem breme preprosto ne prenesem.
Poslušam splošne informacije o gimnaziji, medtem ko Mila zraven mene, cel čas zaskrbljeno pogleduje proti meni.
Ko odštevam zadnje sekunde, do zvonenja imam že načrt, samo grem. Ne ozrem se za prijatelji, nočem biti breme.
Zvonec. Pograbim šolsko torbo in se z hitrimi koraki odpravim iz šole, ko hodim proti domu, me spet začne ščemeti v trebuhu, nočem domov. Dom je enako strah, hiša v kateri živim… to sploh ni moj dom, tam se ne počutim varno. Brez premisleka obrnem korak stran od doma in se odpravim v gozdiček. V gozd, kjer smo se včasih igrali z prijatelji, ko smo bili mlajši.
Včasih je bila ta gozdna jasa polna smeha, domišljije. Spomnim se, da smo se igrali, da v gozdu prebivajo škrati, vile in magična bitja. Zdaj se v gozdu sliši le, šumenje listov, občutek imam, kot, da ta gozd hrani moje skrivnosti, o tem, kaj se mi dogaja.
Veter, ki maja drevesa in šumenje listov, ti zvoki me pomirjajo, zdaj se za delček sekunde počutim doma. Šumenja listja ni enako kot prej, zdaj so kot koraki in ti koraki se mi približujejo...
~~
upam, da vam je blo všeč <3