S Chloe sva že pol ure iskala *i*povsod.*i* A preprosto je nikjer ni bilo.
Z vsako minuto sem postajal bolj živčen. Chloe je ves čas stiskala mojo roko, a postajala je čedalje bolj potna in mrzla, vsa toplina je zapustila njeno roko, kar me je še bolj strašilo.
"Chloe, jaz... jaz ne morem več, mami bom rekel, da pokliče policijo," sem rekel s tresočim se glasom ter iz žepa potegnil telefon.
Chloe je priikimala.
"A je kaj?" sem rekel takoj, ko sem zaslišal, da se je mami na drugi strani oglasila.
Samo tišina in hlipanje sta mi povedala vse.
"Poslušaj poklical bom policijo in jim vse povedal. Potem s Chloe prideva domov prav? Ostanita mirni s Celio. V redu bo," včasih si želim, da ne bi bil tako močen in se delal kot, da sem neprizadet, ko pa v sebi pravzaprav *i*umiram.*i*
Takoj, ko sem prekinil mami sem vtipkal številko policije. Chloe si je masirala čelo in me vsako sekundo opazovala.
Naštel sem jim vse pomembne podatke.
".... ja, ja. Ne vem, nazadnje smo jo videli..." pogledal sem Chloe, ki je prikimala. "Ko je šla na obisk k najini prijateljici. Šla je preveriti kako se drži. Potem je nihče več ni videl," sem rekel in vse skupaj je zvenelo samo še bolj grozno.
"... ne, zaboga! Ne veva, kje je prijateljica," sem jezno rekel in Chloe mi je stisnila roko, naj se probam pomiriti. "... ja, ja, okej. Hvala."
Jezno sem prikimal ter pospravil telefon.
"En miljon vprašanj presneto. Ne, da bi mogoče pomislili, da ne vemo kje je deklica in da je vsaka sekunda pomembna?!"
Bil sem na robu živčnega zloma. Pomislil sem na Lucy. Na njen nalezljiv nasmeh in... Obrisal sem si oči. *i*Ne, James. Ne.*i*
Chloe poleg mene se je malenkost tresla zaradi pritiska solz ampak se trudila ostati močna.
"James," gledal sem nekam v prazno. "James. Poglej me," pogledal sem jo. Naravnost v oči. "V redu bo. Lucy bo v redu. Vse bo v redu."
Opazila je moje solzne oči.
"Hej, hej, dovoli si biti žalosten. V redu bo. Hej. Dihaj. Vdih.... izdih," sledil sem njenim navodilom ter začel globoko dihati. "Tako, ja. Točno tako. Dihaj."
Moj srčni utrip se je umirjal. Če okoliščine ne bi bile takšne kot so bi jo poljubil.
"Bolje?" je rekla ter se šibko nasmehnila. Prikimal sem.
"Pridi, pojdiva zdaj do Celie in tvoje mami, če ne naju bosta še onidve začeli pogrešati."
-----
Stiskali smo se na kavču.
Celia me je božala po laseh, Chloe me je stiskala za roko, mami pa je pripravljala nekaj za jesti.
Kljub vsemu temu sem se počutil... *i*prazno.*i*
Izgubljal sem voljo do vsega. Z vsako sekundo sem imel manj upanja.
Nenadoma so se vrata odprla in notri je stopil ves razburjen oči.
"Kje je Lucy?!"
Zavzdihnil sem. Nisem imel še energije za njegovo skrb.
Mami je vdihnila.
"Ni je. Klicali smo policijo..."
"Kako?!"
Zastokal sem in zakopal glavo v Chloejino naročje.
Razumela me je.
Roke je zakopala v moje lase, ter me nežno božala, da mi je uspelo preslišati kričanje poleg mene.
--------
Ura je odbila enajst. Vse v hiši je počasi utihnilo, vsi smo bili potrti, noben ni imel več moči do joka ali pa razburjanja, samo... bili smo obupani. Mami je neštetokrat klicala policijo, ampak njihov odgovor je bil vedno samo *i*nič novega.*i*
S Chloe sva ležala na kavču, jaz sem imel glavo v njenem naročju ona pa je bila naslonjena na blazino.
"V redu bo, v redu bo, v redu bo..." je mrmrala, tako sebi kot meni, ter me božala.
Vohal sem njen češnjev šampon, ki me je pomirjal. Dišal je bolje od jagodnega. A kljub vsemu si nisem mogel pomagati, da ne bi malenkost razmišljal na Kay. *i*Kje je, s kom, kaj počne? Ima res kaj z izginotjem Lucy?*i*
Celia jo je klicala ampak se ji ta preprosto ne javlja več na telefon.
Baje ji je samo napisala, da bo prespala pri *i*prijateljici.*i* Ampak Celio je v tem trenutku bolj skrbela Lucy, kot karkoli drugega.
In mene tudi.
Oči so se mi počasi začele zapirati. Udobnost, ki sem jo imel v Chloejinem naročju in mehek šepet njenih besed, ter vonj češnjevega šampona mi je pomagal počasi toniti v spanec.
Nenadoma je nekaj v mojem žepu začelo vibrirati.
Tudi Chloe se je streznila, verjetno je že zadremala.
Oba sva se vzravnala in pogledal sem številko na telefonu.
*i*Neznana.*i*
Spogledala sva se in besede sploh niso bile potrebne.
Javil sem se.
*i*Tišina.*i*
Srce mi je malenkost razbijalo.
Slišal sem kako je Chloe poleg mene zadržala dih.
"J-ja?"
Sem rekel.
"Danes," glas je bil grob. "Pred šolo. Ob polnoči. Deklica bo tam."
Čeljust se mi je povesila.
"K-kaj?"
"Ne zamujajte."
Samo še zapiskalo je za končanje klica.
-------
Z vsako minuto sem postajal bolj živčen. Chloe je ves čas stiskala mojo roko, a postajala je čedalje bolj potna in mrzla, vsa toplina je zapustila njeno roko, kar me je še bolj strašilo.
"Chloe, jaz... jaz ne morem več, mami bom rekel, da pokliče policijo," sem rekel s tresočim se glasom ter iz žepa potegnil telefon.
Chloe je priikimala.
"A je kaj?" sem rekel takoj, ko sem zaslišal, da se je mami na drugi strani oglasila.
Samo tišina in hlipanje sta mi povedala vse.
"Poslušaj poklical bom policijo in jim vse povedal. Potem s Chloe prideva domov prav? Ostanita mirni s Celio. V redu bo," včasih si želim, da ne bi bil tako močen in se delal kot, da sem neprizadet, ko pa v sebi pravzaprav *i*umiram.*i*
Takoj, ko sem prekinil mami sem vtipkal številko policije. Chloe si je masirala čelo in me vsako sekundo opazovala.
Naštel sem jim vse pomembne podatke.
".... ja, ja. Ne vem, nazadnje smo jo videli..." pogledal sem Chloe, ki je prikimala. "Ko je šla na obisk k najini prijateljici. Šla je preveriti kako se drži. Potem je nihče več ni videl," sem rekel in vse skupaj je zvenelo samo še bolj grozno.
"... ne, zaboga! Ne veva, kje je prijateljica," sem jezno rekel in Chloe mi je stisnila roko, naj se probam pomiriti. "... ja, ja, okej. Hvala."
Jezno sem prikimal ter pospravil telefon.
"En miljon vprašanj presneto. Ne, da bi mogoče pomislili, da ne vemo kje je deklica in da je vsaka sekunda pomembna?!"
Bil sem na robu živčnega zloma. Pomislil sem na Lucy. Na njen nalezljiv nasmeh in... Obrisal sem si oči. *i*Ne, James. Ne.*i*
Chloe poleg mene se je malenkost tresla zaradi pritiska solz ampak se trudila ostati močna.
"James," gledal sem nekam v prazno. "James. Poglej me," pogledal sem jo. Naravnost v oči. "V redu bo. Lucy bo v redu. Vse bo v redu."
Opazila je moje solzne oči.
"Hej, hej, dovoli si biti žalosten. V redu bo. Hej. Dihaj. Vdih.... izdih," sledil sem njenim navodilom ter začel globoko dihati. "Tako, ja. Točno tako. Dihaj."
Moj srčni utrip se je umirjal. Če okoliščine ne bi bile takšne kot so bi jo poljubil.
"Bolje?" je rekla ter se šibko nasmehnila. Prikimal sem.
"Pridi, pojdiva zdaj do Celie in tvoje mami, če ne naju bosta še onidve začeli pogrešati."
-----
Stiskali smo se na kavču.
Celia me je božala po laseh, Chloe me je stiskala za roko, mami pa je pripravljala nekaj za jesti.
Kljub vsemu temu sem se počutil... *i*prazno.*i*
Izgubljal sem voljo do vsega. Z vsako sekundo sem imel manj upanja.
Nenadoma so se vrata odprla in notri je stopil ves razburjen oči.
"Kje je Lucy?!"
Zavzdihnil sem. Nisem imel še energije za njegovo skrb.
Mami je vdihnila.
"Ni je. Klicali smo policijo..."
"Kako?!"
Zastokal sem in zakopal glavo v Chloejino naročje.
Razumela me je.
Roke je zakopala v moje lase, ter me nežno božala, da mi je uspelo preslišati kričanje poleg mene.
--------
Ura je odbila enajst. Vse v hiši je počasi utihnilo, vsi smo bili potrti, noben ni imel več moči do joka ali pa razburjanja, samo... bili smo obupani. Mami je neštetokrat klicala policijo, ampak njihov odgovor je bil vedno samo *i*nič novega.*i*
S Chloe sva ležala na kavču, jaz sem imel glavo v njenem naročju ona pa je bila naslonjena na blazino.
"V redu bo, v redu bo, v redu bo..." je mrmrala, tako sebi kot meni, ter me božala.
Vohal sem njen češnjev šampon, ki me je pomirjal. Dišal je bolje od jagodnega. A kljub vsemu si nisem mogel pomagati, da ne bi malenkost razmišljal na Kay. *i*Kje je, s kom, kaj počne? Ima res kaj z izginotjem Lucy?*i*
Celia jo je klicala ampak se ji ta preprosto ne javlja več na telefon.
Baje ji je samo napisala, da bo prespala pri *i*prijateljici.*i* Ampak Celio je v tem trenutku bolj skrbela Lucy, kot karkoli drugega.
In mene tudi.
Oči so se mi počasi začele zapirati. Udobnost, ki sem jo imel v Chloejinem naročju in mehek šepet njenih besed, ter vonj češnjevega šampona mi je pomagal počasi toniti v spanec.
Nenadoma je nekaj v mojem žepu začelo vibrirati.
Tudi Chloe se je streznila, verjetno je že zadremala.
Oba sva se vzravnala in pogledal sem številko na telefonu.
*i*Neznana.*i*
Spogledala sva se in besede sploh niso bile potrebne.
Javil sem se.
*i*Tišina.*i*
Srce mi je malenkost razbijalo.
Slišal sem kako je Chloe poleg mene zadržala dih.
"J-ja?"
Sem rekel.
"Danes," glas je bil grob. "Pred šolo. Ob polnoči. Deklica bo tam."
Čeljust se mi je povesila.
"K-kaj?"
"Ne zamujajte."
Samo še zapiskalo je za končanje klica.
-------
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
aaaaaa
omg
omg
omg
girl obožujem tvojo zgodbo pa tebe
omg
omg
omg
girl obožujem tvojo zgodbo pa tebe
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
aa, super napeto!!!
Kaj se bo zgodilo??
Kaj se bo zgodilo??
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
oo fuuul dobr res <33333
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
aaaaaaaa gurl plis cim prej nov del im dyinggg
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
aaaa ne mormm, to je prevecc napett, nou dell rabimm
0
Moj odgovor:
#prijavljenapunca
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Pust(vem, da je se dalec)
hello!
pac vem da je pust se dalec ampak js res ne vm, kaj naj. moja sosolka je kupla zetko oktobra kostum za pust(hudica) da bi ble to ane, ampak problem pa je da js takrt nism nc razmisljala in sm rekla da je ok in zj pac ne bi bla hudic kr se mi ne zdi prou(pac sm verna... in ni sam to, ampak res neki cutm kukr da ni prou da sm hudic..., ce veste, kaj hocm povedat) zj sploh ne morm nc vec narest sploh ji pa ne morm razlozit...
ne vem mogla sm nekam napisat, ce mi boste plis pomagal! bom pa hvalezna usakega odgovora:blush:
p.s. prjauljena sm, sam se nocm izdt
se enkrat hvala kr si pogledu/pogledala in hvala ce odgovoris
pac vem da je pust se dalec ampak js res ne vm, kaj naj. moja sosolka je kupla zetko oktobra kostum za pust(hudica) da bi ble to ane, ampak problem pa je da js takrt nism nc razmisljala in sm rekla da je ok in zj pac ne bi bla hudic kr se mi ne zdi prou(pac sm verna... in ni sam to, ampak res neki cutm kukr da ni prou da sm hudic..., ce veste, kaj hocm povedat) zj sploh ne morm nc vec narest sploh ji pa ne morm razlozit...
ne vem mogla sm nekam napisat, ce mi boste plis pomagal! bom pa hvalezna usakega odgovora:blush:
p.s. prjauljena sm, sam se nocm izdt
se enkrat hvala kr si pogledu/pogledala in hvala ce odgovoris






Zgodba o prijateljstvu