S Chloe sva se tresla.
"J-James, saj-saj ne misliš iti ne? Mislim vse skupaj je lahko nevarno in sploh n-ni nujno, da bo Lucy tam..."
Odkimal sem.
"Šel bom," pogledal sem jo v oči. "Kaj drugega nam še preostane? Ugrabili so jo Chloe. Če ne grem je mogoče nikoli več ne bomo videli."
Chloe se je tresla, stisnil sem jo za roko, vse skupaj je počasi postajalo preveč. In zame, in zanjo in za vse.
Tako jezen sem bil, najhuje pa je bilo, ker ne vem točno kdo stoji za tem. Kaj zaboga smo naredili tem ljudem?
"Prav. S tabo grem, korenček," poskušal sem odkimati a mi sploh ni pustila. "Itak, da grem."
Zavzdihnil sem.
"Prav."
Sem rekel in nekaj v meni se je pravzaprav lomilo, ker je nisem želel odvleči s sabo tja, preveč strah me je bilo, da bi se lahko...
"Še pol ure do polnoči je. Kar greva?"
Je prekinila moje razmišljanje in potem sem le še prikimal.
----
Zunaj je bilo mrzlo, rahel dež je pršil, ko sva hodila po ulici naprej.
S sabo sva imela svetilke in telefon, če bo kaj lahko kdo od naju pokliče policijo.
Zdelo se mi je, da se noben od naju pravzaprav ne zaveda v kaj se spuščava.
In strah me je bilo, da se bo komu od naju kaj zgodilo. Sploh pa Chloe.
Želel sem kaj reči, ker sem videl kako zelo se je Chloe tresla. Res mi je bilo žal, da se je vse to začelo dogajati. Vse to s Kay in zdaj še z Lucy, ni si zaslužila vsega tega, Kay je videla zelo malokrat in še zdaj, ko je prišla je Kay sploh videti ni želela.
Tako žal mi je bilo.
Nenadoma sva prišla do šole, še deset minut. Do polnoči.
Prijel sem Chloe za roko in skupaj sva sedla pod streho šole na eno od klopic. Srce mi je z vsako sekundo bolj razbijalo, moje roke pa so se potile.
Chloe je samo strmela nekam v prazno. Ničesar nisem mogel razbrati iz njenega obraza.
*i*Sedem minut, šest minut, pet minut...*i*
Čas se je pomikal tako počasi, a hkrati tako hitro.
Ura je nenadoma odbila 11.59.
Chloe me je nenadoma pogledala ter se sicer lažno nasmehnila.
"Hej, hej, hej," moj obraz je stisnila med dlanmi. "V redu bo. Tu sem."
Prikimal sem in pogoltnil solze. Tako zelo hvaležen sem ji bil in tako zelo občudoval sem jo za vse kar je storila.
Počasi sva vstala, prestopal sem se ter čakal.
*i*Koraki.*i*
Zaslišal sem par korakov potem pa sem v temi opazil še dve postavi. Ena je bila čisto majhna, prestrašena, to je bila zagotovo Lucy.
Poleg nje pa... moje srce je skoraj zastalo. *i*Vedel sem.*i*
Chloe poleg mene si je zadušila usta, da ne bi zakričala, stisnila me je za roko, verjetno hkrati od jeze, razočaranja in strahu.
*i*Kay.*i*
Držala je Lucy za roko.
Moje srce je ponorelo in brez, da bi se lahko zadržal sem stekel do Lucy.
V meni je gorelo od strašne jeze in sovraštva, ki sem ga v tistem trenutku čutil.
Solza mi je stekla po licu, ko sem opazil Lucy, ki je imela zvezane oči, usta in roke.
Za mano je pritekla Chloe, vsa v solzah, ter se sklonila k Lucy, ta je napol spala, napol se je tresla in ni imela pojma kaj se dogaja.
"Lucy," sem zahlipal. "Lucy, tukaj sva. Jaz in Chloe. Tukaj sva."
Sem ponavljal in se tresel.
Chloe jo je objela ter stisnila k sebi jaz pa sem se dvignil ter pogledal Kay v oči.
Njen obraz je bil zabuhel, oči rdeče in ostanki solz so bili še zmeraj vidni na njenem obrazu.
Čisto vseeno mi je bilo.
Gledal sem jo.
S polnim sovraštvom.
"Kako si lahko," sem rekel, moj glas se je tresel, stiskal sem pesti, tako težko sem se branil, da ne bi nečesa storil.
Kay je odkimala, solze so ji začele teči po obrazu.
"James poslušaj," je rekla in globoko vdihnila, da se ji glas ne bi tresel. "Opazujejo nas," strmela mi je naravnost v oči. "Prosim nehajta. Nehajta s Chloe, samo pustita me."
Vrtelo se mi je. Izgubljal sem razum.
"Ne," odkimaval sem. "Kaj zaboga se dogaja s tabo? To nisi ti," v mojem glasu se je dalo opaziti sovraštvo. "Veš kaj? Res bova nehala. Pustila te bova na miru. Sovražim te Kay. Sovražim vse kar si storila. Ja, pogrešam te. Ampak pogrešam tisto staro Kay, ne tebe."
Začela je jokati.
"J-james."
"Ne," sem odrezal. "Pojdi Kay. Samo pojdi. K komurkoli že. In pusti nas na miru. *i*Nikoli*i* več se ne dotakni nikogar od nas," tudi meni so solze začele teči po obrazu. "Mislim kako zaboga si drzniš to storiti Lucy?! Samo otrok je. Ničesar ti ni storila. Ničesar!"
Sem zakričal. Vsega sem imel dovolj. Imel sem še sto besed, ki bi jih lahko izrekel. Sovražim jo.
Tresla se je in me poskušala prijeti za roke.
"James, p-prosim razumi,"
Iztrgal sem se iz njenega prijema.
"Ne drzni se. *i*Nikoli*i* ne bom razumel tega kar si storila."
Klecnila je in Chloe poleg mene je jokala in se na pol dušila, ko naju je opazovala. A noben od naju se ni odločil, da bi ji pomagal vstati.
Dvignil sem Lucy, ki je že spala v naročje in prijel Chloe za roko, da bi šli.
"J-james, počakaj,"
Debelo sem pogoltnil in se obrnil.
Strmel sem vanjo z razočaranjem, čeprav je sedela ter jokala na tleh. Tako, tako, zelo težko je bilo.
"Žal mi je. R-res, res mi je žal."
Samo odkimal sem in jo pustil tam, na naslednjem ovitku pa se sesedel in glavo zakopal med kolena.
Chloe je zahlipala in me želela potolažiti.
A globoko v sebi sem vedel, da je nekaj v meni umrlo v tistem trenutku.
----