Zgodba o prijateljstvu
S Chloe sva se tresla.
"J-James, saj-saj ne misliš iti ne? Mislim vse skupaj je lahko nevarno in sploh n-ni nujno, da bo Lucy tam..."
Odkimal sem.
"Šel bom," pogledal sem jo v oči. "Kaj drugega nam še preostane? Ugrabili so jo Chloe. Če ne grem je mogoče nikoli več ne bomo videli."
Chloe se je tresla, stisnil sem jo za roko, vse skupaj je počasi postajalo preveč. In zame, in zanjo in za vse.
Tako jezen sem bil, najhuje pa je bilo, ker ne vem točno kdo stoji za tem. Kaj zaboga smo naredili tem ljudem?
"Prav. S tabo grem, korenček," poskušal sem odkimati a mi sploh ni pustila. "Itak, da grem."
Zavzdihnil sem.
"Prav."
Sem rekel in nekaj v meni se je pravzaprav lomilo, ker je nisem želel odvleči s sabo tja, preveč strah me je bilo, da bi se lahko...
"Še pol ure do polnoči je. Kar greva?"
Je prekinila moje razmišljanje in potem sem le še prikimal.
----
Zunaj je bilo mrzlo, rahel dež je pršil, ko sva hodila po ulici naprej.
S sabo sva imela svetilke in telefon, če bo kaj lahko kdo od naju pokliče policijo.
Zdelo se mi je, da se noben od naju pravzaprav ne zaveda v kaj se spuščava.
In strah me je bilo, da se bo komu od naju kaj zgodilo. Sploh pa Chloe.
Želel sem kaj reči, ker sem videl kako zelo se je Chloe tresla. Res mi je bilo žal, da se je vse to začelo dogajati. Vse to s Kay in zdaj še z Lucy, ni si zaslužila vsega tega, Kay je videla zelo malokrat in še zdaj, ko je prišla je Kay sploh videti ni želela.
Tako žal mi je bilo.
Nenadoma sva prišla do šole, še deset minut. Do polnoči.
Prijel sem Chloe za roko in skupaj sva sedla pod streho šole na eno od klopic. Srce mi je z vsako sekundo bolj razbijalo, moje roke pa so se potile.
Chloe je samo strmela nekam v prazno. Ničesar nisem mogel razbrati iz njenega obraza.
*i*Sedem minut, šest minut, pet minut...*i*
Čas se je pomikal tako počasi, a hkrati tako hitro.
Ura je nenadoma odbila 11.59.
Chloe me je nenadoma pogledala ter se sicer lažno nasmehnila.
"Hej, hej, hej," moj obraz je stisnila med dlanmi. "V redu bo. Tu sem."
Prikimal sem in pogoltnil solze. Tako zelo hvaležen sem ji bil in tako zelo občudoval sem jo za vse kar je storila.
Počasi sva vstala, prestopal sem se ter čakal.
*i*Koraki.*i*
Zaslišal sem par korakov potem pa sem v temi opazil še dve postavi. Ena je bila čisto majhna, prestrašena, to je bila zagotovo Lucy.
Poleg nje pa... moje srce je skoraj zastalo. *i*Vedel sem.*i*
Chloe poleg mene si je zadušila usta, da ne bi zakričala, stisnila me je za roko, verjetno hkrati od jeze, razočaranja in strahu.
*i*Kay.*i*
Držala je Lucy za roko.
Moje srce je ponorelo in brez, da bi se lahko zadržal sem stekel do Lucy.
V meni je gorelo od strašne jeze in sovraštva, ki sem ga v tistem trenutku čutil.
Solza mi je stekla po licu, ko sem opazil Lucy, ki je imela zvezane oči, usta in roke.
Za mano je pritekla Chloe, vsa v solzah, ter se sklonila k Lucy, ta je napol spala, napol se je tresla in ni imela pojma kaj se dogaja.
"Lucy," sem zahlipal. "Lucy, tukaj sva. Jaz in Chloe. Tukaj sva."
Sem ponavljal in se tresel.
Chloe jo je objela ter stisnila k sebi jaz pa sem se dvignil ter pogledal Kay v oči.
Njen obraz je bil zabuhel, oči rdeče in ostanki solz so bili še zmeraj vidni na njenem obrazu.
Čisto vseeno mi je bilo.
Gledal sem jo.
S polnim sovraštvom.
"Kako si lahko," sem rekel, moj glas se je tresel, stiskal sem pesti, tako težko sem se branil, da ne bi nečesa storil.
Kay je odkimala, solze so ji začele teči po obrazu.
"James poslušaj," je rekla in globoko vdihnila, da se ji glas ne bi tresel. "Opazujejo nas," strmela mi je naravnost v oči. "Prosim nehajta. Nehajta s Chloe, samo pustita me."
Vrtelo se mi je. Izgubljal sem razum.
"Ne," odkimaval sem. "Kaj zaboga se dogaja s tabo? To nisi ti," v mojem glasu se je dalo opaziti sovraštvo. "Veš kaj? Res bova nehala. Pustila te bova na miru. Sovražim te Kay. Sovražim vse kar si storila. Ja, pogrešam te. Ampak pogrešam tisto staro Kay, ne tebe."
Začela je jokati.
"J-james."
"Ne," sem odrezal. "Pojdi Kay. Samo pojdi. K komurkoli že. In pusti nas na miru. *i*Nikoli*i* več se ne dotakni nikogar od nas," tudi meni so solze začele teči po obrazu. "Mislim kako zaboga si drzniš to storiti Lucy?! Samo otrok je. Ničesar ti ni storila. Ničesar!"
Sem zakričal. Vsega sem imel dovolj. Imel sem še sto besed, ki bi jih lahko izrekel. Sovražim jo.
Tresla se je in me poskušala prijeti za roke.
"James, p-prosim razumi,"
Iztrgal sem se iz njenega prijema.
"Ne drzni se. *i*Nikoli*i* ne bom razumel tega kar si storila."
Klecnila je in Chloe poleg mene je jokala in se na pol dušila, ko naju je opazovala. A noben od naju se ni odločil, da bi ji pomagal vstati.
Dvignil sem Lucy, ki je že spala v naročje in prijel Chloe za roko, da bi šli.
"J-james, počakaj,"
Debelo sem pogoltnil in se obrnil.
Strmel sem vanjo z razočaranjem, čeprav je sedela ter jokala na tleh. Tako, tako, zelo težko je bilo.
"Žal mi je. R-res, res mi je žal."
Samo odkimal sem in jo pustil tam, na naslednjem ovitku pa se sesedel in glavo zakopal med kolena.
Chloe je zahlipala in me želela potolažiti.
A globoko v sebi sem vedel, da je nekaj v meni umrlo v tistem trenutku.
----
"J-James, saj-saj ne misliš iti ne? Mislim vse skupaj je lahko nevarno in sploh n-ni nujno, da bo Lucy tam..."
Odkimal sem.
"Šel bom," pogledal sem jo v oči. "Kaj drugega nam še preostane? Ugrabili so jo Chloe. Če ne grem je mogoče nikoli več ne bomo videli."
Chloe se je tresla, stisnil sem jo za roko, vse skupaj je počasi postajalo preveč. In zame, in zanjo in za vse.
Tako jezen sem bil, najhuje pa je bilo, ker ne vem točno kdo stoji za tem. Kaj zaboga smo naredili tem ljudem?
"Prav. S tabo grem, korenček," poskušal sem odkimati a mi sploh ni pustila. "Itak, da grem."
Zavzdihnil sem.
"Prav."
Sem rekel in nekaj v meni se je pravzaprav lomilo, ker je nisem želel odvleči s sabo tja, preveč strah me je bilo, da bi se lahko...
"Še pol ure do polnoči je. Kar greva?"
Je prekinila moje razmišljanje in potem sem le še prikimal.
----
Zunaj je bilo mrzlo, rahel dež je pršil, ko sva hodila po ulici naprej.
S sabo sva imela svetilke in telefon, če bo kaj lahko kdo od naju pokliče policijo.
Zdelo se mi je, da se noben od naju pravzaprav ne zaveda v kaj se spuščava.
In strah me je bilo, da se bo komu od naju kaj zgodilo. Sploh pa Chloe.
Želel sem kaj reči, ker sem videl kako zelo se je Chloe tresla. Res mi je bilo žal, da se je vse to začelo dogajati. Vse to s Kay in zdaj še z Lucy, ni si zaslužila vsega tega, Kay je videla zelo malokrat in še zdaj, ko je prišla je Kay sploh videti ni želela.
Tako žal mi je bilo.
Nenadoma sva prišla do šole, še deset minut. Do polnoči.
Prijel sem Chloe za roko in skupaj sva sedla pod streho šole na eno od klopic. Srce mi je z vsako sekundo bolj razbijalo, moje roke pa so se potile.
Chloe je samo strmela nekam v prazno. Ničesar nisem mogel razbrati iz njenega obraza.
*i*Sedem minut, šest minut, pet minut...*i*
Čas se je pomikal tako počasi, a hkrati tako hitro.
Ura je nenadoma odbila 11.59.
Chloe me je nenadoma pogledala ter se sicer lažno nasmehnila.
"Hej, hej, hej," moj obraz je stisnila med dlanmi. "V redu bo. Tu sem."
Prikimal sem in pogoltnil solze. Tako zelo hvaležen sem ji bil in tako zelo občudoval sem jo za vse kar je storila.
Počasi sva vstala, prestopal sem se ter čakal.
*i*Koraki.*i*
Zaslišal sem par korakov potem pa sem v temi opazil še dve postavi. Ena je bila čisto majhna, prestrašena, to je bila zagotovo Lucy.
Poleg nje pa... moje srce je skoraj zastalo. *i*Vedel sem.*i*
Chloe poleg mene si je zadušila usta, da ne bi zakričala, stisnila me je za roko, verjetno hkrati od jeze, razočaranja in strahu.
*i*Kay.*i*
Držala je Lucy za roko.
Moje srce je ponorelo in brez, da bi se lahko zadržal sem stekel do Lucy.
V meni je gorelo od strašne jeze in sovraštva, ki sem ga v tistem trenutku čutil.
Solza mi je stekla po licu, ko sem opazil Lucy, ki je imela zvezane oči, usta in roke.
Za mano je pritekla Chloe, vsa v solzah, ter se sklonila k Lucy, ta je napol spala, napol se je tresla in ni imela pojma kaj se dogaja.
"Lucy," sem zahlipal. "Lucy, tukaj sva. Jaz in Chloe. Tukaj sva."
Sem ponavljal in se tresel.
Chloe jo je objela ter stisnila k sebi jaz pa sem se dvignil ter pogledal Kay v oči.
Njen obraz je bil zabuhel, oči rdeče in ostanki solz so bili še zmeraj vidni na njenem obrazu.
Čisto vseeno mi je bilo.
Gledal sem jo.
S polnim sovraštvom.
"Kako si lahko," sem rekel, moj glas se je tresel, stiskal sem pesti, tako težko sem se branil, da ne bi nečesa storil.
Kay je odkimala, solze so ji začele teči po obrazu.
"James poslušaj," je rekla in globoko vdihnila, da se ji glas ne bi tresel. "Opazujejo nas," strmela mi je naravnost v oči. "Prosim nehajta. Nehajta s Chloe, samo pustita me."
Vrtelo se mi je. Izgubljal sem razum.
"Ne," odkimaval sem. "Kaj zaboga se dogaja s tabo? To nisi ti," v mojem glasu se je dalo opaziti sovraštvo. "Veš kaj? Res bova nehala. Pustila te bova na miru. Sovražim te Kay. Sovražim vse kar si storila. Ja, pogrešam te. Ampak pogrešam tisto staro Kay, ne tebe."
Začela je jokati.
"J-james."
"Ne," sem odrezal. "Pojdi Kay. Samo pojdi. K komurkoli že. In pusti nas na miru. *i*Nikoli*i* več se ne dotakni nikogar od nas," tudi meni so solze začele teči po obrazu. "Mislim kako zaboga si drzniš to storiti Lucy?! Samo otrok je. Ničesar ti ni storila. Ničesar!"
Sem zakričal. Vsega sem imel dovolj. Imel sem še sto besed, ki bi jih lahko izrekel. Sovražim jo.
Tresla se je in me poskušala prijeti za roke.
"James, p-prosim razumi,"
Iztrgal sem se iz njenega prijema.
"Ne drzni se. *i*Nikoli*i* ne bom razumel tega kar si storila."
Klecnila je in Chloe poleg mene je jokala in se na pol dušila, ko naju je opazovala. A noben od naju se ni odločil, da bi ji pomagal vstati.
Dvignil sem Lucy, ki je že spala v naročje in prijel Chloe za roko, da bi šli.
"J-james, počakaj,"
Debelo sem pogoltnil in se obrnil.
Strmel sem vanjo z razočaranjem, čeprav je sedela ter jokala na tleh. Tako, tako, zelo težko je bilo.
"Žal mi je. R-res, res mi je žal."
Samo odkimal sem in jo pustil tam, na naslednjem ovitku pa se sesedel in glavo zakopal med kolena.
Chloe je zahlipala in me želela potolažiti.
A globoko v sebi sem vedel, da je nekaj v meni umrlo v tistem trenutku.
----
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
okej to se bo slišalo zlobno ampak kay se mi ne smili preveč. mislm naj bo srečna zgodba chloe pa james lol
pa naj harrison ostane živ baaha
pa naj harrison ostane živ baaha
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Kayy, joj kaj se sploh dogaja???
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
OMAJGAD, nou del twin, nou del twin:smirk:<33 excitedd :)
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
wtf SOVRAZIM kay a prau
0
Moj odgovor:
Vadduajdu
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Prijatlska dilema
torj jst že od majhnega poznam to eno punco ker ma moje sosede za stare starše+je moja sorodnica. no kot mala je meni šla ona na živce in sem se smao delala da sem z njo prijateljica (pač kk otročje) to pa tudi zato ker je bla bolj podivjana in malo kao troublemaker. ampak js sem se znjo vseeno tak skori vsak vikend z njo družla in pol v zadnih letih se je tudi "poboljšala" in sva se recimo da bl razumeli. ta punca pa je tudi 2 let mlajša od mene in je ponavadi kr otročja oz kaj hočem povedat da še ne razmišlja lih zrelo (no sej kot da jaz pa). no in te stvari mene motjo in že iz otroštva je ona hotla čustveno manipulirat npr. "če to narediš ne bova več prjatlci" ampak meni je blo vseeno ker me je malo bolel k za njo (pač takrat itak nisem hotla bit njena prjatlca). ona se je pa tudi vedno hotla z mano družit in je s tem bla tud ful vsijliva (pa ko sem ji rekla da mam dovolj al pa ji poskusla namignit je še ona kr vztrajala) in js ji itak nisem mogla kr rečt da mi ni za druženje tak da sem se včasih lagala da mam opravke al pa sem ji med druženjem kr mal zbežala 🫣
no tega zdj ne delam več pa ona tud ne sili tolko (to sva pač rešli ker sem ji nekak pol dopovedla, da je meni 7 ur druženja preveč in da mi je 1 ura že dovolj). in pol sva tud posltali nekak bff. no sej ne rečem da sem js tu nek angelček kr nisem in vem da ma ona tud svoje težave ampak je za moje pojme še za moja leta malo nezrela, malo čustveno manipulira (sej ji ne uspeva ampak ja), velikokrat pove tud kaj svoji mami kar men ni ušeč ker lahko pol njena mami tud moji mami kaj pove kar js mogoč pred nji skrivam in v njeni družbi se ne počutim lih najbolje (pa mot me tud da je tak insecure in pol meni govori kak sem lepa kar pa vem da v njenih očeh nisem in se ji včasih to tudsliš-pač come on girl). pa ona je taka oseba da rab nek reasurance (npr. če se kaj mejčken sprema pol ona piše kak me lova pa kak je vesela da me ma kot da želi z mojim odzivom na to potrditi da sva še prijatlci). pač mene njena družba emotionali exaust me.
no in moj point je da js nočem bit več z njo prijatlca vsaj ne najboljša in no se. se že recimo poskusla odaljit od nje ampak ni to tak lahko. in fora je v tem da se bom js tud kmal preselila in njo zdj skrbi da si bom tam našla druge prjatlce ki mi bodo boljše od nje in da ona ne bo več moja bff, ker pač ona zgleda da dobiva tak vibe od mene (no sej nima lih narobe). pač js njej pomenm tko vse in sem ji ful special in ona nebi mogla brez mene ampak ve da ona ni to zame (njene besede)-ona nima tudi ne ravno vlk prijateljev izven šole (sej js tud ne but like you see waht im getting at) in ji pomojem za to tud tolk pomenm. v glavnem js sem si itak mislila da se bom lah mal oddaljila od nje ko se bom preselila pol pa bom bla še itak verjetn zaposlena s šolo. in zadnjič se mi je ona o tem začela jokat (kot sem že nekaj prej povedla) pa kk bo pogrešala naše druženje pa da jo spomini na nas ožalostijo ker ve da tega ne bo več (nas=js, ona, pa še moji sorojenc ). in sej js ji pravm naj bo vesela da smo se meli fajn in da ma lepe spomine oz da je to doživela. in ona men tud pol začne razlagat kk lahko ona mene pride obistkat z vlako pa ne vem kj vse še (pač sure, sam ne vsak teden). pa ona pogreša mojo družbo že po tak enem tednu, men pa je že vsak mesec preveč (ker moj social battery je malo šit).
moje vprašanje je kak naj nisem njena bff (pa tak ti labelsi kdo je bff pa kdo ni mi je zdaj ko postajam starejša malo bol tk) in kak ji naj to dopovem oz se je znebim brez da bi jo totalno prizadela in kk naj to nardim, še posebej ker je moja sorodnica (pač to je tak the only problem, če ne bi bli sorodnici in če starši ne bi bli prijatelji bi blo to ful lażje)???
no tega zdj ne delam več pa ona tud ne sili tolko (to sva pač rešli ker sem ji nekak pol dopovedla, da je meni 7 ur druženja preveč in da mi je 1 ura že dovolj). in pol sva tud posltali nekak bff. no sej ne rečem da sem js tu nek angelček kr nisem in vem da ma ona tud svoje težave ampak je za moje pojme še za moja leta malo nezrela, malo čustveno manipulira (sej ji ne uspeva ampak ja), velikokrat pove tud kaj svoji mami kar men ni ušeč ker lahko pol njena mami tud moji mami kaj pove kar js mogoč pred nji skrivam in v njeni družbi se ne počutim lih najbolje (pa mot me tud da je tak insecure in pol meni govori kak sem lepa kar pa vem da v njenih očeh nisem in se ji včasih to tudsliš-pač come on girl). pa ona je taka oseba da rab nek reasurance (npr. če se kaj mejčken sprema pol ona piše kak me lova pa kak je vesela da me ma kot da želi z mojim odzivom na to potrditi da sva še prijatlci). pač mene njena družba emotionali exaust me.
no in moj point je da js nočem bit več z njo prijatlca vsaj ne najboljša in no se. se že recimo poskusla odaljit od nje ampak ni to tak lahko. in fora je v tem da se bom js tud kmal preselila in njo zdj skrbi da si bom tam našla druge prjatlce ki mi bodo boljše od nje in da ona ne bo več moja bff, ker pač ona zgleda da dobiva tak vibe od mene (no sej nima lih narobe). pač js njej pomenm tko vse in sem ji ful special in ona nebi mogla brez mene ampak ve da ona ni to zame (njene besede)-ona nima tudi ne ravno vlk prijateljev izven šole (sej js tud ne but like you see waht im getting at) in ji pomojem za to tud tolk pomenm. v glavnem js sem si itak mislila da se bom lah mal oddaljila od nje ko se bom preselila pol pa bom bla še itak verjetn zaposlena s šolo. in zadnjič se mi je ona o tem začela jokat (kot sem že nekaj prej povedla) pa kk bo pogrešala naše druženje pa da jo spomini na nas ožalostijo ker ve da tega ne bo več (nas=js, ona, pa še moji sorojenc ). in sej js ji pravm naj bo vesela da smo se meli fajn in da ma lepe spomine oz da je to doživela. in ona men tud pol začne razlagat kk lahko ona mene pride obistkat z vlako pa ne vem kj vse še (pač sure, sam ne vsak teden). pa ona pogreša mojo družbo že po tak enem tednu, men pa je že vsak mesec preveč (ker moj social battery je malo šit).
moje vprašanje je kak naj nisem njena bff (pa tak ti labelsi kdo je bff pa kdo ni mi je zdaj ko postajam starejša malo bol tk) in kak ji naj to dopovem oz se je znebim brez da bi jo totalno prizadela in kk naj to nardim, še posebej ker je moja sorodnica (pač to je tak the only problem, če ne bi bli sorodnici in če starši ne bi bli prijatelji bi blo to ful lażje)???
