Hodil sem po dežju, bila je tema, počutil sem se kot idiot, najbolj žal mi je bilo za Chloe, ne bi smel iti, ne bi smel biti tak.
A samo nisem želel, da bi ljudje videli kako ranljiv v resnici sem.
In sovražil sem se zaradi vsega tega z očetom, ampak včasih si želim, da bi bil bolj razumljiv.
Malenkost je nehalo deževati.
Na ulici je bilo malo ljudi, večina je bila verjetno doma obdana z ljudmi, ki jih imajo radi.
Kaj pa jaz?
*i*Bežim*i* od njih.
Moj telefon v žepu je vibriral, bila je Chloe in počutil sem se *i*preveč*i* krivega, da se nisem odzval.
Telefon sem potegnil iz žepa, ter zgolj napisal *i*v redu sem*i*.
Res nisem bil pri volji za klice.
In res sovražim, ko doživim panični napad, grozno je, želim si samo, da v življenju ne bi niti slišal za to grozno stvar.
Vsak dan bolj sovražim vsak delček sebe zaradi tega.
Brcnil sem kamenček na cesti.
Nenadoma sem zagledal hitre korake, že samo po tem se je slišalo, da je ta oseba res hitela.
Dvignil sem pogled, videl sem le senco. A bila mi je sumljivo znana.
*i*Moral*i* sem ugotoviti kdo je.
Pospešil sem korak, da bi se malo približal in nenadoma sem lahko bolj podrobno videl temne rjave lase, visoko in vitko postavo.
Takoj sem ugotovil kdo je.
Moral sem videti kam se mu tako mudi.
Ohranjal sem primerno razdaljo, a hkrati tako, da sem lahko videl kam se namenja.
Prečkala sva mostiček in nenadoma je nekaj pod mojimi nogami zaškrtalo. Kamenčki.
V sekundi sem se sklonil ter se delal, da si vežem vezalko.
Čutil sem njegov pogled na sebi, za trenutek sem mislil, da bo prišel naravnost do mene, da me bo prepoznal, a potem sem zopet zaslišal korake.
Srce mi je razbijalo in nisem si upal vstati dokler ni bil že precej metrov pred mano.
Vedno bolj sva hodila iz središča mesta, ulice so bile vedno bolj samotne, vedno temnejše in hiše so se redčile, prihajala sva na območje, kjer se je začenjal majhen gozdiček.
*i*Odlična krinka*i* sem si mislil, ter se pomaknil malenkost bolj k tlem saj me je bilo strah, da me bo opazil.
Nato sva prišla do prvih dreves in pod mojimi nogami je bilo ogromno posušenega listja, hreščalo je, ko je on stopal po njih, čisto čisto tiho in počasi moram iti za njim.
Vsakič, ko sem naredil novi korak sem se skril za drevesom, da mu ne bi postalo sumljivo in bi se obrnil.
Potem sem zaslišal še ene korake.
Prihajali so iz druge smeri.
Te so bili bolj mehki.
Bolj... *i*ženski.*i*
Nenadoma sva se ustavila.
Potuhnil sem se skoraj na tla, on pa je stal tam, se oziral naokoli nekoliko živčno in čakal. Nekoga je čakal.
Poleg tega so tisti drugi koraki postajali vedno glasnejši.
Približevali so se.
Komaj sem dihal, tako zelo me je bilo strah in telefon v žepu mi je še zmeraj vibriral.
Potegnil sem ga ven ter ga utišal.
*i*Chloe, prosim počakaj, čisto blizu nekakšnega odkritja sem.*i* Sem si mislil.
Škilil sem, da bi kaj videl a hkrati si nisem upal premakniti.
Nato sem končno zagledal še drugo postavo.
Zajel sem sapo.
Srce je skoraj zapustilo moj prstni koš.
*i*Dihaj, James.*i*
Nisem mogel.
Prepričan sem bil, da se bom vsak čas onesvestil.
*i*Prosim*i* samo ne še enega paničnega napada, sem si mislil in molil.
"Ja?"
Tresel sem se. Spregovoril je.
"Hotela sem ti reči, da..."
"Tiho bodi."
Jo je utišal.
Tišina.
Nenadoma je listje zopet zaškrtalo, približeval se mi je. *i*O, ne. Ne, ne, ne, ne.*i*
Zaprl sem oči.
Nisem mogel dihati.
Moji prsti so se tako zelo močno tresli, da sem jih komaj stisnil v pest.
Bil sem pri miru bolj kot kadarkoli prej.
Premaknil se nisem niti za milimeter.
Ustavil se je.
Vedel sem, da gleda okoli, ampak moje oči so bili še zmeraj zaprte.
*i*Prosim. Prosim.*i* Sem molil.
*i*Prosim, ne opazi me.*i*
Bila je tema, bil sem oblečen v črno, ne bi se me smelo tako zlahka opaziti.
Čutil sem kako mi je srce pritiskalo do grla.
"V redu je."
Spet sem lahko začel dihati.
*i*V redu je. V redu je James, dihaj.*i*
"Govori."
Je rekel grobo.
Nato se je slišalo samo šepetanje.
Mogoče sta se oba malo ustrašila, da kdo prisluškuje.
*i*Ne. Moram slišati.*i*
Ampak ni šans, da bi tvegal.
Nenadoma me je prestrašil krik.
"Ne!" trznil sem. "Ne! Ne boš! Ne moraš! Ne zdaj!"
Kričal je tako glasno, da ga verjetno nisem slišal samo jaz.
Poskusila ga je utišati.
Nenadoma sem videl kako jo je zagrabil za vrat.
Zdrznil sem se.
Debelo sem pogoltnil.
Imelo me je, da bi vstal.
*i*James. Ne.*i*
Sem se ustavil.
Gledal sem kako se je tresla, a njena obrazna mimika je bila še zmeraj ostra in vztrajna. Ni bilo videti, da bi jo bilo strah.
No vsaj kazala ni.
"Poslušaj me. Ne boš, ali pa..."
Nato je iz žepa potegnil pištolo.
Ustavil sem se sredi diha.
*i*Sranje.*i*
Pištola se je svetila, kljub pomanjkanju svetlobe, dolga cev je bila uprta...
*i*Ne. Ne moram.*i*
V očeh so me pekle solze, v trebuhu sem čutil zvijanje, vsak delček telesa je želel nekaj storiti.
Nisem mogel več gledati.
*i*To se ne sme zgoditi. Ne sme. Ne sme.*i*
*i*Vedel sem, vedel sem, vedel sem, da je...*i*
Dvignil sem roko, da bi nekaj storil, njegov prst je bil na petelinu, tako tako malo je manjkalo...
Samo še sekunda...
*i*Bum.*i*
Padel je po tleh.
Udarila ga je, naravnost v nos, da se je opotekel ob drevo. Pištola mu je padla iz rok.
Prijel se je za nos ter preklel.
"Smrklja ena..."
Pograbila je pištolo ter mu jo prislonila naravnost na čelo.
Moja čeljust se je povesila.
Opazoval sem jo. *i*Ne mora.*i*
*i*Ne bo.*i*
Zobje so se ji tresli, a videti je bila odločna.
S stisnjenimi zobmi je rekla: "Ne premakni se ali pa bom..."
"Ne upaš si," je rekel in prhnil.
Stiskala je ustnice in odkimavala.
"Ničesar ne veš. *i*Pokvarjenec*i* si."
Zasmejal se je.
"Ja? Kaj pa si ti?"
Debelo je pogoltnila.
Videl sem kako so se ji oči zalesketale od solz, a ni želela pokazati.
"Ha? No? Povej mi. Si res kaj boljša od mene?"
Videti je bila razjarjena.
Nikoli je nisem videl take.
Še močneje je poprijela za pištolo.
"Tiho bodi."
Zarežal se je.
"Vedno si bila pametna veš? Občudoval sem te. Tako, da ne bodi tako neumna, da boš zdaj..."
Odkimala je z glavo, da se je ustavil.
Počasi je dvignil roke kot, da se predaja potem pa... potem pa... z naglico je sunil proti njej, da bi ji zbil pištolo iz roke, a bila je hitrejša.
Zaslišal se je pok in mi preparal ušesa.
*i*Ne.*i*
"Ne," sem šepnil in odkimal z glavo.
Solze so mi začele liti iz oči.
"To ne more... ne more biti res," sem šepetal in si z roko prekrival usta.
Hlipal sem.
Tega ni storila, tega ni *i*mogla*i* storiti...
Nenadoma se je vse zgodilo tako hitro.
Zgrudil se je na tla, krvavel je naravnost iz vratu, njej pa se je zatresla brada, pištolo je pospravila v žep, nato pa stekla v temo.
Opotekel sem se iz listja, vse pred mojimi očmi je bilo megleno, kolena so bila šibka, komaj so zdržala mojo težo.
*i*To se ne dogaja... T-to se ne dogaja...*i*
Solze so mi lile po obrazu, ko sem se opotekel k njegovem truplu.
Preveril sem utrip.
*i*Nič.*i*
"Oh, ne. Ne, ne, ne."
Sem zastokal.
Ogledoval sem si ga, nato pa... nato pa nekaj zagledal na njegovi podlahti.
*i*Zmaja. Črnega zmaja.*i*
Zajel sem sapo.
Enakega kot sem ga videl pri tistem človeku, ki je takrat vrata odprl Anni, Harrisonu in Chloe.
Zahlipal sem.
"Oh Bill," zgrudil sem se na tla. "Oh Bill, l-le kaj vse si storil."
Tresel sem se ter jokal v rokav.
Ubila ga je. *i*Kay.*i*
Potem sem samo še lahko poklical policijo.
-----
ne i cant guys, js nemorm, please tell me kako se vam zdi, rabm neki moralne podpore kr a to sploh je za kej al nej kr obupam hahah:sob: