Zbudil me je glasen hrup najbolj nadležne budilke na svetu. Njen zvok me je spominjal na vsako mučeniško jutro pred šolo, ko res nisem bila pri volji, čeprav sem se veselila dveh - očitno zdaj bivših - najboljših prijateljev. Preštela sem do pet in se dvignila, nato pa se takoj zvrnila nazaj. Poskusila sem še enkrat - tokrat uspešno.
Vstala sem in si nataknila stare, strgane otroške copate, ki so mi bili že dve leti premajhni. Počasi in potiho sem se pretihotapila do kuhinje, ne da bi zbudila mamo. Kot da bi danes pričakovala kaj boljšega, sem našla par plesnivih čokolad, dve gnili hruški in mleko s pretečenim rokom. Tako kot vedno sem se praznega želodca pretihotapila nazaj.
Tam me je ošinil pogled na telefon, ki še vedno in ponosno ni kazal nobenih obvestil. Vrgla sem ga na posteljo, kot da je samo on kriv za vse, kar se mi dogaja.
Brskala sem po napol prazni omari in našla lepo rdečo obleko. Moja najljubša barva. Videla sem jo prvič, in njeno odlično blago brez najmanjšega madeža me je presenetilo. Na njej je bil pripet listek z napisom:
*i*Z ljubeznijo ti dajem svojo obleko, ki sem jo tudi sama nosila na prvi šolski dan 7. (tebi 8.) razreda. Upam, da ti je všeč. Mami*i*
V očeh so se mi po dolgem času nabrale solze sreče. Prvič v življenju mi je nekaj dala z ljubeznijo in prvič sem izvedela, da je tudi njena najljubša barva rdeča. Želela sem ji steči v objem, a sem pozabila, da spi – in takrat je ni dobro buditi. Vseeno pa sem bila presrečna. Vsi problemi so izpuhteli in vse, kar sem videla, je bila ta prekrasna rdeča obleka.
Nemudoma sem se preoblekla in se zazrla v ogledalo. Obleka je bila popolne velikosti, kot bi bila krojena prav zame. Zavrtela sem se in njeni robovi so elegantno zaplesali v zraku - trenutek je bil naravnost čaroben.
Ko sem pogledala na uro, sem se rahlo stresla. Bilo je že 7:20, zbor pa naj bi se začel čez deset minut. Zgrabila sem pripravljeno torbo, vzela ključ in odhitela ven. S hitro hojo sem do tja prišla v treh minutah, pred šolo pa so se raztezale velike skupine otrok. Zagledala sem nekaj svojih sošolcev, Lane in Mihe pa nikjer. V trebuhu sem začutila metuljčke. Bil je strah. Na nek način ju nisem želela videti. Po drugi strani pa sem ju potrebovala. Zdaj.
Pred mano se je pojavila razredničarka - najbolj pozitivna, nasmejana in živahna učiteljica na svetu. Včasih mi je njena pozitivnost šla na živce in njen glas je bil moja travma, včasih pa je tudi mene naredila pozitivno ("včasih" pri meni pomeni zelo redko).
"Živjo, Veronika! Se že veseliš novega šolskega leta?" je jasno, glasno in navdušeno vprašala.
"Niti ne," sem ji odgovorila - čisto po resnici.
"Ah, daj no, zagotovo bo v naslednjih dneh kaj, kar ti bo zelo všeč!"
Dvignila je palec, me potrepljala po rami in šla "travmatizirat" naslednjega učenca. Njegov pogled, ko jo je zagledal, je bil prestrašen, in začel je jecljati. V tistem trenutku se mi je zasmilil. Takoj zatem pa sem zagledala dva znana obraza. Zelo znana obraza, s katerima sem včasih preživela vsak ljubi dan.
Bila sta Miha in Lana, moja najboljša prijatelja na svetu. Že sem se želela zateči k njima v objem, ko sem opazila nekaj čudnega, sumljivega in nesprejemljivega. Ustavila sem se in otrpnila na mestu. Kar sem videla, je bilo hudo narobe. Morda sem se motila, a težko bi bilo spregledati njun položaj.
Držala sta se za roke, Miha je Lani dal poljub na lice, nato sta se oba hihitala.
Bila sta *i*par.*i*
Vstala sem in si nataknila stare, strgane otroške copate, ki so mi bili že dve leti premajhni. Počasi in potiho sem se pretihotapila do kuhinje, ne da bi zbudila mamo. Kot da bi danes pričakovala kaj boljšega, sem našla par plesnivih čokolad, dve gnili hruški in mleko s pretečenim rokom. Tako kot vedno sem se praznega želodca pretihotapila nazaj.
Tam me je ošinil pogled na telefon, ki še vedno in ponosno ni kazal nobenih obvestil. Vrgla sem ga na posteljo, kot da je samo on kriv za vse, kar se mi dogaja.
Brskala sem po napol prazni omari in našla lepo rdečo obleko. Moja najljubša barva. Videla sem jo prvič, in njeno odlično blago brez najmanjšega madeža me je presenetilo. Na njej je bil pripet listek z napisom:
*i*Z ljubeznijo ti dajem svojo obleko, ki sem jo tudi sama nosila na prvi šolski dan 7. (tebi 8.) razreda. Upam, da ti je všeč. Mami*i*
V očeh so se mi po dolgem času nabrale solze sreče. Prvič v življenju mi je nekaj dala z ljubeznijo in prvič sem izvedela, da je tudi njena najljubša barva rdeča. Želela sem ji steči v objem, a sem pozabila, da spi – in takrat je ni dobro buditi. Vseeno pa sem bila presrečna. Vsi problemi so izpuhteli in vse, kar sem videla, je bila ta prekrasna rdeča obleka.
Nemudoma sem se preoblekla in se zazrla v ogledalo. Obleka je bila popolne velikosti, kot bi bila krojena prav zame. Zavrtela sem se in njeni robovi so elegantno zaplesali v zraku - trenutek je bil naravnost čaroben.
Ko sem pogledala na uro, sem se rahlo stresla. Bilo je že 7:20, zbor pa naj bi se začel čez deset minut. Zgrabila sem pripravljeno torbo, vzela ključ in odhitela ven. S hitro hojo sem do tja prišla v treh minutah, pred šolo pa so se raztezale velike skupine otrok. Zagledala sem nekaj svojih sošolcev, Lane in Mihe pa nikjer. V trebuhu sem začutila metuljčke. Bil je strah. Na nek način ju nisem želela videti. Po drugi strani pa sem ju potrebovala. Zdaj.
Pred mano se je pojavila razredničarka - najbolj pozitivna, nasmejana in živahna učiteljica na svetu. Včasih mi je njena pozitivnost šla na živce in njen glas je bil moja travma, včasih pa je tudi mene naredila pozitivno ("včasih" pri meni pomeni zelo redko).
"Živjo, Veronika! Se že veseliš novega šolskega leta?" je jasno, glasno in navdušeno vprašala.
"Niti ne," sem ji odgovorila - čisto po resnici.
"Ah, daj no, zagotovo bo v naslednjih dneh kaj, kar ti bo zelo všeč!"
Dvignila je palec, me potrepljala po rami in šla "travmatizirat" naslednjega učenca. Njegov pogled, ko jo je zagledal, je bil prestrašen, in začel je jecljati. V tistem trenutku se mi je zasmilil. Takoj zatem pa sem zagledala dva znana obraza. Zelo znana obraza, s katerima sem včasih preživela vsak ljubi dan.
Bila sta Miha in Lana, moja najboljša prijatelja na svetu. Že sem se želela zateči k njima v objem, ko sem opazila nekaj čudnega, sumljivega in nesprejemljivega. Ustavila sem se in otrpnila na mestu. Kar sem videla, je bilo hudo narobe. Morda sem se motila, a težko bi bilo spregledati njun položaj.
Držala sta se za roke, Miha je Lani dal poljub na lice, nato sta se oba hihitala.
Bila sta *i*par.*i*
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Omg.
0
Moj odgovor:
lll
potrebuje pomoč ali nasvet v






Zgodba o prijateljstvu