Gosta siva megla se je širila v neskončnost in mi zapirala pogled v daljavo. Neusmiljen mraz se je zagrizel v moje kosti, zaradi česar sem se močno tresla. Naenkrat sem pred seboj zagledala postavo, upadlih lic, modrih oči in resnega izraza na obrazu. Želela sem se premakniti, a so bile moje okončine težke kot skale. Mislila sem, da se bo prikazen obrnila in izginila v meglo, vendar je le stala na mestu, nato pa odprla usta in rekla z glasom, ki je bil tako krhek, da je spominjal na tisoče koščkov razbito steklo, zaradi katerega me je zabolelo srce:«Zakaj si to storila?« Hotela sem reči, da mi je žal, da nisem hotela storiti tega, vendar se je iz mene zaslišalo le pogrgravanje.
»Zakaj si me izdala?«
Z vsako novo besedo me je bolj sesulo. Iz daljave so se zaslišali glasovi, ki so spomijali na množico smejočih ljudi. Smeh je postajal iz sekunde v sekundo glasnejši, dokler ni postal že preglasen in sem si z roko pokrila ušesa.
»Zakaj?« se je čez glasen smeh s krhkim glsom zopet oglasila prikazen. Glasovi so se še ojačali in se mešali drug z drugim, kar je povzročilo popolno zmedo in nisem več vedela, komu so pripadali. Naenkrat sem začela padati nekam v globino in bilo je kot bi me glsovi želeli povleči vase. Zaradi hrupa, ki je še kar naraščal in naraščal, so me začela boleti ušesa. In naenkrat nisem več prenesla glasov, mraza in padanja v globine. Iz mojega grla se je izvil strašen nečloveški krik, ki je še mene samo razparal na milijarde celic.
V grozi sem odprla oči in ugotovila, da je še vedno noč.
…………………..
»Res ne vem, kako lahko nekateri pojejo tako malo,« je sama sebi s polnimi usti momljala Gaja in si oblizovala prste, umazane od nuttele. Bil je torek in z Gajo sva še eni od zadnjih jedli zajtrk v svetli jedilnici. Bila sem neprespana, saj so me ponoči spet tlačile nočne more, zaradi neudobnega vzglavnika pa me je tako bolel vrat, da sem komaj premikala glavo.
»Kar navadi se. V življenju ti ne bo vedno udobno in mehko,« mi je, ko sva se zjutraj zbudili, poznavalsko govorila Gaja, koz kakšen izkušen in star profesor. Čeprav sem bila zaspana in sem imela podočnjake skoraj do sredine obraza, sem bila tisto jutro vesela. Veselila sem se namreč popoldneva, ko smo imeli na urniku slikarsko delavnico. Rada sem ustvarjala, čeprav nisem bila preveč likovno nadarjena. Všeč mi je bilo, ker sem se vedno umirila in se osredotočila na tisto eno stvar, ki sem jo počela in vso svojo energijo, ki bi jo sicer porabila za vse druge reči, usmerila vanjo.
Tako je bilo tudi pri vseh drugih vrstah umetnosti, sploh pri pisanju. Kadar me je bilo strah ali se nisem počutila dobro, sem pisala o tem. Nekateri bi to povedali na glas, jaz pa sem svoja čustva raje zaupala papirju. Verjela sem, da papir vse prenese. Res smešno, ampak nekako sem vedno lažje našla besede, ko sem pisala, ne pa govorila.
»Ne boš pojedla sendviča do konca?« me je presenečeno vprašala Gaja.
»Res ga ne morem več,« sem rekal in zavzdihnila, da bi še bolj poudarila mojo sitost.
Gaja je zavila z očmi in iztegnila roko proti mojemu sendviču s sirom.
»Okej, daj mi ga sem,« je narejeno naveličano rekla Gaja in si v usta prav veselo stlačila preostanek mojega sendviča. Nato se je naslonila na stol in se prijela za trebuh.
»Če se tole ne bo poznalo na moji teži, pa res ne vem, kaj se mi bo!«
Namuznila sem se, nato ša sva pospravili in odšli v svoje skupine.
Tudi tisti dan je bilo delo z Lizo enako grozno kot prejšnji dan. Na vse pretege sem se trudila z njo pogovarjati, tako ot z vsemi drugimi, vendar je bilo nemogoče odmisliti, da ona ni bila le kdorkoli drug, ampak bila je pač…. Liza. Glede na to, da je pogled vedno umaknila k tlom, ko sem kaj rekla in se izogibala nasmehom ter pogovoru o čemerkoli drugem razen o zgodbi, bi rekla, da je bila rahlo jezna name. Po tistem, kar se je zgodilo, to verjetno ne bi bilo ravno nemogoče, kaj prida tolažba pa to vseeno ni bila. Sicer pa – najina zgodba je takrat že napredovala in to je bilo nabolj pomembno.
Po kosilu smo začeli s slikarsko delavnico, ki sem jo tisri dan tako nestrpno pričakovala. Dvorišče pred vilo je bilo dovolj veliko, da je imela vsaka svoje platno, naša naloga pa je bila, da si izberemo neko določeno podrobnost okoli nas in jo naslikamo.
» Ni potrebno, da je ta podrobnost nekaj posebnega. Pomembno je le, da vas ta podrobnost globoko navdihne, da se lahko iz vaših misli skozi roko v čopič in nato na platno prelevi v vsej svoji lepoti,« nam je vsa očarana razlagala slikarka, ki je vodila delavnico. Hodila je od platna do platna in delila komplimente ter pohvale. Občasno se je pri kom ustavila in z občudovanjem gledala mojstrovine, ki so nastajale.
Gaja je na moje presenečenje slikala zelo dobro. Mislila sem namreč, da ne bo imela potrpljenja stati pri miru, ampak sem se očitno zmotila.
»Kako lahko tako z gotovostjo narišeš vsako črto? Jaz bi se na tvojme mestu že tolikokrat zmotila,« sem jo z zanimanjem vprašala.
» Ne vem, samo povlečem s čopičem. Nekako kar vem, da bo v redu,« mi je odgovorila, vsa zatopljena v sliko.
»Ampak kako veš, da bo prav?« mi še kar ni bilo jasno.
»Veš, Luna, nekatere stvari v življenju pač veš. Ni ti treba spraševati, le prepustiš se občutkom in narediš prav.
»Kot na primer?« sem jo vprašala s privzdvignjenimi obrvmi.
»Kot na primer to, da sem že prvič, ko sem te zagledala, vedela, da si želim biti s tabo v sobi. Ne vem, zakaj, ampak ne obžalujem, verjemi,« mi je odločno rekla in končno odmaknila pogled s svoje slike. » Ne moreš vedno vsega predvideti. Včasih moraš tvegati.«
To, kar je povedala, se mi je zdelo tako lepo, d raje jaz nisem rekla ničesar, ker se nsem spomnila nič, kar bi bilo primerno tistemu trenutku. Želela sem ji reči, da sem se tudi jaz njo zagledala in pomislila, da bi bili lahko sostanovalki, vendar tega nisem mogla, ker mi je bilo takrat vseeno, tudi če ne spoznam nikogar novega. V tem trenutku mi je bilo za to žal.

Jaz sem se odločila, da bom naslikala del veje tistega drevesa, za katerim vsak večer zahaja zlatorumeno sonce. Ravno sem se mučila s slikanjem listov, ko je kar naenkrat sonce posijalo naravnost na moje platno, da je bila slika točno taka, kot sem jo jaz vsak večer videla iz svoje sobe. Rumeni žarki so listju na mojem platnu dodali pridih resničnosti in če bi se prepustila domišljiji, bi lahko opazila, kako so zašelesteli v vetru. Moja slika, ki sicer ni izgledala nič posebnega, se mi je naekrat zazdela prečudovita.
Moje platno je izgledalo tako resnično in živo, da ne bi mogel niti najboljši slikar na vsem svetu, naslikati leše slike. Ko se tam nepremično stala in zrla v svojo sliko, sem naenkrat postala tako žalostna, da sem se počutila popolnima prazno. Zaželela sem si, da bi tudi jaz zmogla narediti kaj brez omahovanja in razmišljanja, če je zares vredno, ampak bi enostavno samo storila, kar bi čutila. Začela sem se spraševati, kolikokrat drugi ljudje tvegajo, da naredijo, kar je prav. Še bolj pa me je mučilo vprašanje, koliko priložnosti sem v življenju že izgubila zaradi strahu pred tveganjem.
Ko smo zaključili z delavnico, sem namenoma pospravljala počasneje od ostalih, ker sem potrebovala mir in čas za razmislek. Od tistega sončnega žarka na mojem platnu in pogovora z Gajo se je nekaj v moji glavi spremenilo. Bilo je, kot da bi nekdo premaknil enega od mojih koleščkov, zaradi česar bi se začel vrteti čisto drug in nov kolešček. Ko sem se sama vzpenjala po stopnicah do tretjega nadstropja, sem prvič v življenju čutila odločenost, da bom nekaj naredila točno tako, kot sem se odločila in da je tako tudi prav, ne glede na to, kakšne bodo posledice. Tako dober občutek je to, da lahko stojiš za svojimi dejanji, ker veš, da so prišla iz srca. Tisti trenutek sem se odločila, trdno in z gotovostjo, da moram ukreniti nekaj glede Lize. Nisem vedela, zakaj mi je to takrat toliko pomenilo. Tako ali tako sem še vedno prisegala na življenje brez priajteljev.
Tista prejšnja jaz, ki še ni naslikala slike drevesa, bi zagotovo poskusila težave odriniti čim dlje stran od sebe in se preprosto delati, da jih ni. Če ne nameravaš imeti prijateljev, nima smisla skrbeti za ljudi, ki s tabo nimajo nobene povezave – ne prijateljske, niti kakršnekoli druge. Nova jaz pa tega ni naredila. Nova jaz se je odločila, da bo nekaj neredila, tudi če ni vedela, zakaj točno bi bilo to pomembno zanjo. Odločiti sem se morala le, kaj točno bom naredila. Na srečo sem poznala pravo osebo, za katero sem bila prepričana, da pozna odgovor zame.