Stopila sem v knjižnico in pogledala okoli. Polne police knjig, tišina, vonj po starih papirjih, svetloba, ki je padala skozi velika okna ... vse je bilo mirno. In potem sem jo zagledala. Ni bilo nič posebnega- samo dekle, ki je sedelo pri mizi in zapisovala nekaj v beležko. Ampak nekaj mi je bilo čisto znano. Njeni lasje so bili malo daljši in rjavi, oči svetle in nekako znane, kot da sem jih že videla. Srce mi je poskočilo, a hkrati sem bila malo zmedena. Je mogoče...? Ne, ne more biti. Ampak nekaj mi je znano v njenem pogledu. Sedela sem tam in jo opazovala, kako se nagne nad beležko, rahlo se smehlja in pogleda okoli. Spomnila sem se vseh trenutkov iz otroštva- smeha, trapastih šal, skrivnih sporočil, obljub, ki sva jih dali, da bova vedno prijateljici. In spomnila sem se tudi, zakaj sva se skregali. Pred tremi leti sem ponesreči povedala skrivnost, ki mi jo je zaupala. Nisem mislila, da jo bo to prizadelo, a ona je mislila, da sem jo izdala. Skregali sva se in od takrat nisva govorili. Tri leta tišine in zdaj sedela je tu, pred menoj in še vedno sem se bala, da me ne bo prepoznala ali da me bo ignorirala. Nagnila sem se naprej in skrivaj pogledala v njeno beležko, opazila sem, da je izbrala isto temo kot jaz to je bila priložnost, da začnem pogovor. >> Hej... mislim, da bova delali na istem projektu<< sem rekla tiho, še vedno rahlo nervozno. Pogledala me je in njene oči so se zazrle v moje. Za trenutek je bila presenečena, potem pa rahlo prikimala >> Res? Res bova? << je rekla tiho. In tako se je začel pogovor. Najprej o projektu, nato o knjigah, ki jih imava radi, in o šolskih dogodivščinah, ki so se zgodile, ko nisva bili skupaj. Malo po malo se je smeh vrnil. Občutek poznanosti in topline je začel prepravljati moje srce. Spomnili sva se starih časov- kako sva se skrivali pred učitelji, si pošiljali skrivna sporočila, delali nore igre in gradili mini hiške iz vej. Vsak spomin je bil kot droben zaklad, ki sem ga pogrešala, >> Se spomiš, ko sem ti zalepila sendvič na lase? << je rekla in se smejala. >> Kako bi lahko pozabila! << sem rekla. Jaz, no, ubistvu obe sva se smejali do solz. Med pogovorm sem postopoma začela prepoznavati vse znane geste, smehljaje in drobne detajle, ki sem jih tako dobro poznala. Končno sem se zavedala: to je Lara. Pogovarjali sva se tudi o tistem prepiru pred tremi leti. Priznali sva si napake, govorili o občutkih in se smejali, ker zdaj vse skupaj ni bila več težava, ampak spomin, ki naju je naučil, kako pomembno je zaupanje in prijateljstvo. Po koncu šolske ure sva se odločili, da greva skupaj do parka, kjer sva nekoč gradili mini hiške iz vej. Padla sem v blato, ona me je ujela, sama pa se je spotaknila in skupaj sva se smejali do solz. Stran ta stranjo pogovora, korak za korakom, smeh in traparije, spet sva čutili tisto posebno vez, ki jo imata samo pravi prijateljici. Ko je sonce zahajalo in so ptice odletele proti drevesom, sva sedli na klopco ob reki, noge v vodi in gledali barve neba. >> Veš, pogrešala sem te << sem tiho rekla. >> Jaz tudi tebe << je rekla Lara. >> Morda sva se izgubili za tri leta, ampak zdaj sva se spet našli. <<