Ahah ta del me spomn na to pesem (ful je stara ampak ena mojih fav): https://www.youtube.com/watch?v=1UntuPVcvd0&list=RD1UntuPVcvd0&start_radio=1
___________
*modra*Pandora*modra*

"Pandora."
"Ja?"
"Rada bi se pogovorila s tabo."
Usedem se v postelji in se zazrem v mami. Sede na tla poleg moje postelje.
"Dori, zadnje čase izgledaš... grozno. Po cele dneve ležiš v postelji in buljiš v strop, nič ne ješ, ne učiš se, že nekajkrat nisi hotela na balet... veš, razmišljala sem, da bi šli mogoče k psihologu." Poboža me po kolenu.
Zdaj me kar vrže pokonci. "Kaj!? Zakaj!?"
"Zdi se mi, da si mogoče depresivna," previdno reče mami.
"Nisem," se uprem. "Utrujena sem."
"Od? Celodnevnega ležanja na postelji?"
"Jep."
"Pa koga misliš, da slepiš?"
Želim nekaj reči nazaj, ampak se odločim, da je morda bolj modro, če ostanem tiho.
"Šli bova," namesto mene odloči mami.
"O, ne, pa ne bova," prekrižam roke na prsih.
"Potem mi pa povej, kaj se dogaja," zahteva mami.
Naj ji bo.

"Z Iskro, Auroro in Roux smo se skregale."
"Se mi je zdelo, da je kaj takega."
"Okej. A lahko ne greva k psihologu?"
"Bova videli, miška. Če boš še naprej kazala znake depresije, potem bova morali iti."
"Ne zares."
Mami vzdihne.
"Na baletu nimaš nobenih prijateljic?"
"Ne. Saj veš. Od druge najmlajše punce v skupini sem štiri leta mlajša, baje sem najboljša, trener pravi, da so vse ljubosumne name. Nobena se niti pogovarja ne z mano."
"Zakaj se pa ne bi v šoli začela pogovarjati s kakšno iz paralelke? Recimo tisto Elin, ki ti je takrat posodila zvezke?"
"Mama..."
"Bi se vpisala na kakšno obšolsko. dejavnost?"
"Ne, mami, poslušaj..."
"Ne, ej, spomnila sem se. Moja sodelavka ima hčer, ki tudi pleše, sicer jazz balet, mislim, da ji je ime Lea? Ali pa Tea? Lahko ju kdaj pova-"
"MAMA!" vzrojim. "LAHKO POSLUŠAŠ!?"
"Ja, miška," mehko odgovori.
Zdaj ne morem več govoriti, ne vem, kako naj povem, ne morem več zadržati solz. Tečejo mi po licih, nosu, bradi, kapljajo na posteljo. Sunkovito vstanem in se poženem iz sobe, na hodnik, ven, v dež. Ne vem, kam grem, a nazadnje se znajdem sredi parka.

Pogledam navzgor. Nebo kot moje razpoloženje. Dežne kaplje se mi bližajo, vsaka posebej, se ustavljajo v mojih zlepljenih trepalnicah in se mešajo z mojimi solzami.
"Nočem novih prijateljic, mami," zašepetam v tišino. "Hočem stare nazaj."